• 16. decembra 2017 •
Do virtualnega sveta nasploh imam rešpekt. Ne vidiš ga, ne slišiš ga, prijeti ga ne moreš, pa vendarle je. Banke posojajo denar, ki ga nimajo. Podatke spravljaš v oblak, ki ga ne vidiš. Otroci odraščajo ob virtualnih igrah, v uživanju ob ubijanju in uničevanju namišljenih kripto zlodejev. Vidijo me, slišijo me, pod prste mi gledajo, vse moje početje in interese poznajo, še sanje mi kradejo. Nekje v ameriškem skalnem gorovju v mastodontskih računalniških pomnilnikih smo vsi spravljeni, zamrznjeni v informacijskem vesolju velikega brata. Virtualni denar se zdi le še korak k popolni digitalizaciji sveta. Med skenom in skenom, med ničlami in enicami naj se v novem izmišljenem stvarstvu igrajo tisti, ki ne potrebujejo tal pod nogami.