• 28. oktobra 2017 •

V tistem truplu, ki ga bodo nekega dne sežgali, me ne bo. Tudi pepel, ki ga bodo v nekakšnem kičastem loncu zakopali, ne bom jaz. Še koščka deenkaja, s katerim bi morda pustil majčkeno biološko sled za seboj, ne bo nikjer. Ni za čem žalovati, in tudi od mrtvih ne bom vstal. Izpuhtel bom v nič, le kakšna misel, žalost, morda nasmeh, ki se je eventualno ujel v nekogaršnji spomin, se lahko še nekaj časa ne izbriše. Malce si domišljam, da me je v teh besedah, v fajlih Delove dokumentacije, na svoji spletni strani ali v petih knjigah več, kot bi morda lahko slišal na pogrebu, če bi bil zraven. Zato me bolj kot predstava krajše ali daljše vrste kramljajočih, premraženih ali premočenih in naveličanih pogrebcev veseli pomisel na hud prijateljski žur.