• 29. aprila 2017 •

Božji sin je od mrtvih vstal, zemeljska os se je nagajivo k soncu nagnila, dan je spet daljši od noči, prebujeni sokovi so se iz korenin v krošnje dreves pognali, travniki so se razcveteli, hormončki so po mladih žilah zapluli in ljubezen bo spet komando prevzela. Sto petinštirideset let je od velikih čikaških delavskih demonstracij za osem urni delavnik. Enajst ljudi je bilo mrtvih, Augusta Spiesa, Alberta Parsona, Adolpha Fisherja in Georga Engela so obesili, druga delavska internacionala pa je v Parizu prvi maj za svetovni delavski praznik proglasila. Prvi maj je edini povsem naš praznik. Ne slavimo ne Boga, ne države, ne sonca in ne vesoljske skrivnosti. Zakurimo kresove, zapnimo rdeče naglje za reverje, zapojmo in nazdravimo dostojanstvu delovnega človeka. Dokler ga je še kaj.