Delo, Sobotna priloga • 2001 •

Na pločniku glavnega trga v Bayreuthu je sedel klošar, na videz prav tak, kakršnega srečaš v Ljubljani, Nici ali Parizu. Upornik po duhu, ki se mu je zafržmagal svet, umetnik, ki se je odpovedal udobju lastnega doma in varnosti stalnega dela, ki se požvižga na predsodke in norme konformistov okrog sebe in svoboden kot ptica troši življenje, ne da bi ga obremenjeval z razmišljanjem o jutri in o drugih. Ena sama stvar je motila popolno podobo miru in samosvoje brezbrižnosti. Čevlji. Črni visoki čevlji na njegovih nogah so bili zloščeni do visokega sijaja. V Wagnerjevem rojstnem mestu, v prestolnici nemškega duha dajo tudi klošarji nekaj nase. V svetišču germanske kulture se z umazanimi čevlji pač ne spodobi. Nikomur.

Na koncu pristaniškega pomola sicer mondenega Cannesa sem srečal drugačnega svobodnjaka. Umakni se mi s sonca, me je kot Diogenes nadrl, ko sem nepazljivo s svojo senco oskrunil njegovo pocestno bivališče. Opravičilo je preslišal. Šele ko sem se naslednji dan s steklenico vina odkupil, se je nezaupljivo, skoraj milostno spustil v pogovor. Na videz uspešen uslužbenec švicarske banke ni zdržal pritiska vse bolj zahtevne družine, tekmovalnega, neprijaznega službenega okolja, garanja brez smisla in življenja, ki je nekje zunaj odtekalo mimo. Kar odkorakal je in pustil vse svoje življenje za sabo. Prav presenetljivo je, kako malo v resnici potrebuješ za preživetje, mi je zaupal spoznanje.ž

Ljubljančani se spominjamo še skoraj mladeniča, menda odpuščenega francoskega legionarja, ki je najraje v kratkih hlačah in tesni majici z velikim bojnim nožem za pasom razkazoval zagorele in takrat še eksotično tetovirane mišice. Zdel se je nevaren, a je bil le osamljen in pohleven fant, ki ni hotel odrasti. Pozimi je zmrznil v kleti ljudi polnega stanovanjskega bloka.

V Knafljevem prehodu so še nedavno domovali razcapanci. Zanemarjeni in umazani so zasedali klopi v parku, se nalivali s cenenim vinom in ogovarjali mimoidoče, da so se sicer prijaznega kotička v središču mesta začeli izogibati. Potem je gazda Raspopović odprl imenitno gostilno v  prehodu in brezdomci so izgubili domovanje.

Novodobni klošarji so drugačni. Praviloma so mladi in očitno pri močeh. Oblečeni so spodobno in čisto, obuti v neponošene športne copate, delujejo urejeno, prijazno in odkrito. Bili bi nemoteči, če bi ne počeli, kar je sicer svobodnjaškemu klošarskemu duhu pod častjo. Prosjačijo. Povsem neženirano in brez sprenevedanja zbirajo prispevke za novo steklenico vina.

Profesionalci so. Po vsem mestu so se razlezli. Na vseh dostopih do tržnic vas čakajo, na parkiriščih, pred marketi, na prehodu čez koseški podvoz pobirajo mostnino. Kako bi, ko se s polnimi košarami vračamo iz oskrbovalnih obhodov, odrekli stotaka ali dva prijaznemu možakarju, ki te pogleda v oči in hudomušno povpraša, če je še kaj drobiža v žepih za njegovo in njegovih prijateljev novo steklenico? Na kraj pameti jim ne pade, da bi težili s fantastičnimi prigodami svojih amaterskih predhodnikov o ukradeni denarnici, odpustnici iz zapora in poslednjem tolarju za avtobus ali bolanem očetu in njegovi poslednji želji. Oni vedo, kako se danes tej stvari streže. Počno le tisto, kar večina med nami več kot enkrat pomisli, pa nikoli ne stori. Posel je očitno dober, saj se množijo iz dneva v dan in tudi svoje mikro fevde so se že razdelili (ali priborili?).

Prejšnjo soboto vas pa ni bilo v službi, sem malce hudomušno, malce sarkastično pobaral krevsajočega korenjaka, ki me vsak teden počaka pred tržnico. Ja, bolj slabo vreme je bilo, pa smo raje počivali, je povsem resno odgovoril.

Pravzaprav sem se bil na začetku tisočletja namenil pisati o blagostanju, o problemih globalizacije, o stiskah nove ekonomije, o prijatelju Arturju, ki me prepričuje, da je obleka sredstvo izražanja, o fizikih z večno odsotnimi očmi, ki v predvčerajšnjih kavbojkah in puloverjih odkrivajo skrivnosti materije in vesolja, o gladko obritih biemdablju borznih mešetarjih z briljantino v laseh in novih mačo-menedžerjih brez ene same dlačice na glavi…

Sami vidite, koliko tega gre v sto kratkih vrstic.