• 16.1. 2006 •

Kolikšna je tržna vrednost idola? Bankovec s podobo Che Guevare lahko na havanski ulici zamenjaš za trikratno vrednost v drugih bankovcih. Che je vse, kar Kuba ni. Kot Jeshua, Dean ali Lennon seje mladim sanje in upanje, da neki smisel vendarle je. Smrt, žrtev, dvom in upor so pogoj, vse drugo so le okoliščine. Il commandante, ki živi predolgo, da bi ostal neomadeževan v spominu, na plakatih ne nastopa nikjer več sam, le še skupaj s svojim companierosom Chejem. S tistim, ki ga je zapustil in poslal v smrt.
Če je kje na planetu od globalizacije neokužena dežela, je to tam, kjer še kokakole ni. V Severno Korejo nas ne vleče, Kuba, ki živi pod ameriško blokado, pa se zdi prijazna, lepa in ima tako prijetno klimo. Na neki način je sto dvajset kilometrov južno od Floride raj na zemlji. Kubanci se vozijo v velikih ameriških limuzinah in stanujejo v razkošnih kolonialnih palačah. Limuzine so resda petdeset in več let stare, vendar polne razkošnega in naivnega šarma, ki ga več ne poznamo. Svetlobna leta daleč od modernih računalniško dizajniranih, kastriranih in brezdušnih mobilov. Tudi stanovanja v rezidencah nekdanjih mogočnikov imajo višje stropove kot tlorise. V bivših vežah in predsobah stanujejo družine, noben kvadrat ni nezaseden in neizkoriščen. Drhal se je razlezla po palačah, ki jih je zasedla in pokradla njihovim lastnikom, bi bržkone komentiral naš neoliberalni promotor.
Potrošniške mrzlice in stresa Kubanci ne poznajo. Njihov pezos je šestindvajsetkrat vrednejši od njegove konvertibilne različice. Police v prodajalnah so resda pretresljivo prazne, vendar ni videti, da bi bili zaradi tega frustrirani. Brez blišča in lišpa v konvertibilnih trgovinah lahko preživijo. Z manj kot petdeset dolarji na mesec se ni težko odpovedovati, pa čeprav mora tujec za pico v uličnem kiosku plačati šestindvajsetkrat več. Le to ti ne gre prav v glavo, kako jim uspe brez uvoza, brez rezervnih delov in pnevmatik ohranjati pri življenju razkošne cestne lepotice, ki v bogastvu svojih oblin, polne fantazijskih okraskov, ponosno plovejo pa širokih in praznih bulvarjih in avtocestah. Se še kdo spomni, kakšno veselje ti je zapolnilo srce, ko ti je uspelo zagnati utrujenega topolinčka in se brez defekta vrniti z nedeljskega izleta? So radosti, ki jih tudi z mastercardom ne moreš kupiti.
Kubanci niso nesrečni ljudje. Kdo bi jim ne zavidal dolgonogih lepotic čokoladne polti, ob katerih tolstemu turistu zastane dih, ali čvrstih visokih mladcev, ki brez srajc postavajo naokoli. Človek ima na Kubi občutek, da sta vsaj dve tretjini Kubancev vsak trenutek na dopustu. Pred resda skromnimi hišicami, ki bolj kot na naše vrtičkarske ute spominjajo na lesene bungalove, ki jih ob Jadranu naseljujejo Nemci in Avstrijci, se v obveznih gugalnikih zibajo in počivajo lepi in, videti je, prav zadovoljni ljudje. Še debelorite dekline tako očarljivo in veselo vrtijo svoje obline, da le dopolnjujejo podobo dežele srečnih, samozavestnih ljudi.
Sploh pa glasba! Ni barčka, ni lokalčka, kjer kdo ne igra na kitaro, kjer ni živega benda, ki ne potrebuje ozvočenja, kjer ni slišati malce raskave, malce otožne ljubezenske pesmi, kjer te nalezljiv ritem nehote ne zaziba v bokih. Tisti starejši, ki se še spominjajo nekih drugih časov, so najboljši.
Vsi kakopak niso navdušeni. Nestrpneži in ambiciozneži bi radi spremembe. Ne razumejo, zakaj morajo na najlepši in najbogatejši karibski otok, ki je nekdaj bogatil španske, britanske in francoske kolonizatorje, uvažati sladkor iz Brazilije, riž iz Indije in fižol iz Kanade. Sovražniki revolucije, ki jih je Castro potolkel in osramotil v Prašičjem zalivu, morajo, potem ko se je Kennedy ustrašil ruskih raket in obljubil, da ZDA ne bodo nikoli napadle Kube in tudi ne pomagale komu drugemu pri tem, le čakati, da neusmiljena biološka ura naredi svoje. Do takrat pa je že na delu invazijska predhodnica, turizem, ki obubožani državi prinaša polovico dohodka. Kot kobilice smo se razlezli po otoku, skupaj s kokakolo in novimi avtomobili, ki ob upehanih, a za vedno lepih buickih in oldsmobilih, ob odprtih tovornjakih mestnega potniškega prometa in dvajsettonskih, v za tristo človeških glav predelanih dvogrbih vlačilcih delujejo moteče in brezvezno.
Ne bo dolgo, ko tudi Kuba ne bo več otok sredi svobodnega sveta. Vrnila se bo maščevalna in užaljena emigracija. Španski in britanski veleposestniki bodo dobili nazaj nacionalizirana posestva, Al Caponejevi dediči bodo spet odprli igralnice, iz razpadajočih palač bodo nagnali nove naseljence in jih vrnili tujim bogatašem, ki so jih bili zgradili, nadnacionalke se bodo vrnile in luči njihovih poslovalnic in trgovin bodo nasilno razsvetlile mestno lepotico, ki se je bila že sprijaznila z večnim spancem. Čar nepotrošniškega raja se bo izgubil za vedno. Le Che bo še vedno idol.
Čuden je ta svet.