• 9.1. 2006 •

Časopisi so v krizi. Naklade padajo. Še pravkar si je bralec časnika vzel zanj vsaj dvajset minut dnevno, danes menda le še osem v povprečju, bijejo alarm založniki. Tekste gledamo, podobe beremo, je bila izhodiščna teza okrogle mize na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Novi mediji kradejo bralce, mladi ne berejo več.

Ali res?

Za harrypottersko generacijo očitek zanesljivo ne drži. Še nikdar doslej niso mladi tako strastno in množično prebirali čtiva, ki jih je pritegnilo in navdušilo. In še nikoli se niso tako zlahka obrnili stran in se odpovedali branju, ki jih je pustilo hladne, ker jih je zapostavljalo in podcenjevalo. Alternativ in surogatov je, kolikor hočeš. Informacije dobiš na računalnik ali telefon tisti hip, ko se zgodijo. Radia in televizije časopis ne more ujeti ne po času, ne po atraktivnosti, ne po neposrednosti. Blogovski skribomani pišejo o vidikih, ki se časopisom pogosto še sanjajo ne. Kaj nas razen življenjske navade in rituala še veže na potiskan papir, ki nam ga raznašalci vsako jutro dostavijo pred vrata?

Zaupanje je lahko velik kapital, vendar je tudi to plaha ptica, ki je ne moreš privezati. Ali so stvarne prednosti časopisnega branja zadostne, da bi časnikom zagotavljale miren razvoj?

Si lahko predstavljate Colgate z enim samim okusom ali kokakolo samo v steklenički, je na nedavnem založniškem kongresu v Atenah vprašal eden od govornikov? Pred desetimi leti ni bilo ne računalniških iger PlayStation, ne svetovne omrežne knjigarne Amazona, ne prodaje eBay, ne Googla, pred petimi leti tudi telefonov UMTS in blogov ne. Ob tem neverjetnem razvoju, ki neposredno jemlje veter iz jader tiskanih medijev, pa se časniki komajda spreminjajo in se, spet po kritični oceni iz Aten, uvrščajo med najbolj konzervativne igralce na trgu.

Založniki seveda ne spijo. Z vrsto inovacij, od visokonakladnih brezplačnikov, sindikalnih revijalnih prilog, vezane prodaje knjig, glasbenih zgoščenk in filmov do kompaktnih maloformatnih izdaj pospešujejo prodajo, vendar gre bolj ali manj le za marketinške, organizacijske in tehnološke, le redkokdaj za vsebinske in kvalitativne premike.

Bistvo časnika je njegova vsebina, ki pa se je v času globalne medijske in komunikacijske revolucije komajda spremenila. Pisanje o dogajanjih danes daje piscem in urednikom lažni lastni občutek »up to day«, kot da so, ker pač pišejo o modernem svetu, tudi oni sami moderni. V resnici pa je prevladujoča averzija do sprememb najbolj moteča energija, ki preprečuje modernizacijo časnikov tretjega tisočletja. Raziskovalci, ki odčitavajo preteklost, da bi jo projicirali v prihodnost, je ne bodo zagotovili, tako kot tudi portfeljaški lastniki in politični botri ne.

Vodilni analitiki svetovnih časopisnih združenj se strinjajo, da je pred časniki svetla prihodnost, seveda le pred tistimi, ki bodo znali na novo definirati svoje poslanstvo, se odpovedati mesijanstvu in inženirstvu in tenkočutno prisluhniti tistim, ki jim v resnici služijo in od katerih živijo. Bralcem enaindvajsetega stoletja.

Dramatična je razlika v razumevanju časnikarske funkcije kot satisfakcije interesov ali servisiranja potreb. Bralci niso več le naši konzumenti, temveč partnerji v skupnem projektu, ki mu služimo. Interakcija in participacija so orodja, ki bodo poleg nujnih sprememb v glavah opredeljevala novo obdobje žurnalizma. V tesni navezi s svojimi bralci časnik morda res ne bo več primeren za manipulacijo z njimi, zato bržkone tudi manj zanimiv za profesionalne manipulatorje, bo pa predstavljal svojevrstno avtonomno mnenjsko skupnost, ki bo hkrati njegov edini pravi lastnik.

In čeprav bodo preko novih medijskih orodij prihajali bolj do besede tudi amaterji in anarhisti ali pa prav zato, bo vloga kvalitetnega, odličnostnega, k bralcu obrnjenega novinarstva pomembnejša kot kdajkoli doslej.