• 19.12. 2005 • 

Po kom so se zgledovali Dolenjci, ko so ustvarili cviček, eno najbolj nenavadnih in izvirnih vin naokrog? Bruseljski birokrati ga sicer za vino niso hoteli priznati, a je Zdravko Mastnak, enolog iz Krškega, takšen cirkus naredil, da so se potegnili nazaj in ga potrdili za uradnega evropskega vinskega posebneža. Le od kod Dancem navdih, da so ustvarili Lego, najbolj cenjeno otroško igračo na svetu? Kje je gospod Sony našel idejo za walkman, najbolj revolucionarni korak v demokratizaciji glasbe? Kdor spredaj hodi, nima zgledov, včasih še orientirjev ne. Večinoma nikoli odkrite partizanske bolnišnice, vso vojno delujoča kurirska pošta TV ali pol stoletja javnosti neznana medvojna organizacija skrivanja dvestotih ilegalčkov so pojem slovenske inovativnosti. Tako kot Vegove logaritemske tablice, Mrakove idrijske klavže, Kraljev stol Rex, Savnikov Iskrin telefon ali Mächtigov kiosk. Tudi planiška velikanka, Bloudkova in Goriškova, celo Podarim-Dobim, nacionalna akcija zbiranja sredstev za vrhunske smučarske dosežke, so lahko svetovni zgled.

Vsak napredek, vsak korak po svoje je premik v neznano. Vedno je drugačen, vedno drugačen od onih v stroju. Ko v firmi zaškripa in se glave strnejo, se najprej vprašamo, kako je pa to drugje, kakšni so trendi na evropskem, svetovnem trgu, kam hodijo oni, ki so spredaj? Odgovor seveda je in po sledi uspešnih ga prav hudo polomiti ne moremo. Če se pač sprijaznimo, da smo eni od mnogih in da se bolje počutimo v čredi kot na planem. Saj morda res ni treba, da na novo odkrivamo Ameriko ali da se le na lastnih izkušnjah in napakah učimo. Je pa zagotovo, da se brez prehitevanja, brez lastne poti med uspešnejše ne bomo prebili. In še, čeprav je svet vsak dan bolj poenoten, standardiziran in globaliziran, je njegovo glavno bogastvo slej kot prej različnost. Nikjer ni rečeno, da bosta jutri in pojutrišnjem prav takšna, kot se nam danes kažeta, in da druge poti kot tiste, po kateri koraka večina, ni.

Potem ko je nuklearna tehnologija končala svetovno vojno in odprla novo poglavje energetike, so na primer še leta 1947 verjeli, do bodo razpadajoči atomi kmalu poganjali tudi avtomobile in pralne stroje. Na začetku šestdesetih let je svetovna zdravstvena organizacija WHO napovedovala, da bo malarija kmalu iztrebljena in da bodo z razvojem medicine amputirani organi lahko umetno zrasli na novo. Po napovedih slovitega Rimskega kluba iz leta 1972 bi zadnjo kapljico nafte v globinah planeta že zdavnaj izčrpali in porabili. Z najdražjo študijo bodočnosti doslej »Global 2000« je leta 1980 ameriška vlada presenetljivo natančno napovedala rast svetovnega prebivalstva (6 milijard v letu 2000) pa hkrati povsem zgrešila cene življenjskih potrebščin, ki se niso povečale za 35 do 115 odstotkov, temveč padle za petdeset! Leta 1943 je IBM-ov vrhovni šef Silver Spencer verjel, da bo za ves svetovni trg dovolj pet (5) računalnikov. 1977. leta je Ken Olson, predsednik Digital Equipment Corporation, trdil, da ni prav nobene potrebe, da bi imelo vsako gospodinjstvo svoj računalnik, le štiri leta pozneje pa je Bill Gates ocenjeval, da bo 640 K za prav vsak delovni pomnilnik dovolj. Svetovno gospodarstvo si še do danes ni povsem opomoglo od poloma ameriške nove ekonomije, ki se je konec devetdesetih let utemeljila na anticipiranih in ne realnih učinkih in pogrnila. Štirideset milijard dolarjev težak, za Billom Gatesom drugi najbogatejši Zemljan Warren Buffett je potem, ko se je zašpekuliral s padajočim dolarjem in izgubil milijardo, podvomil o nadaljni rasti najuspešnejšega svetovnega internetnega brskalnika Google, saj naj bi šlo le še za eno »garažno« firmo, ki se iz dizastra »nove ekonomije« ni ničesar naučila. Avgusta 2004, ko je Google vstopil na borzo, je bila njegova delnica vredna 85 dolarjev, le leto dni pozneje je veljala 300, sredi novembra letos 400 in do konca leta bo skorajda zanesljivo (?) presegla prag 450 dolarjev.

Nepredvidljivost je eden ključnih šarmov tega sveta. In pa to, da na razvoj dogodkov lahko vpliva prav vsakdo od nas. Tudi metulj v puščavi Gobi.

Če bi le zlim glasovom in rdečim številkam verjeli, se časnikom v prihodnje slabo piše. Čeprav so seveda tudi izjeme (globalno prodaja dnevnikov celo narašča), pa je kruto dejstvo, da se težave množijo, bralci pa redčijo. Še oglaševalci, ki se jim vsak dan nove in nove priložnosti ponujajo, so zadnje čase nekam zadržani. Po starih šimlih, po sto in več let starih modelih in z le ekonometričnimi kazalci se bo na videz neustavljivemu toku težko upirati. Tudi moč, ne tista v mišicah ne ona v žepu ni dovolj. Posluh je pomembnejši od močnih pljuč in visokega glasu. Nora je misel, da bataljon slovenskih časnikarjev ne bi znal Slovencem ponuditi branja, ki bi ga bili ti pripravljeni plačati.

Je kaj drugače v mlekarnah, čevljarnah, krojačijah, v mešalnicah in embalažnicah sokov, v šivalnicah in kovačijah? No, tem zadnjim morda še najbolje kaže. Vsaj tistim, ki s svojo glavo kujejo.