• 12.12. 2005 • 

Manj kot polno delovno dobo nazaj je bil najuglednejši poklic časopisne hiše strojni stavec. Za ogromnimi jeklenimi pošastmi z robustnimi tipkovnicami so sedeli takrat najbolje plačani grafičarji in iz pisanih ali tipkanih predlog prepisovali v stroj. Jeklene črkovne matrice so se zlagale v vrsto, stopljeni svinec jih je zalil v vrstice, ki so se naložile v stolpce, da so jih ročni stavci in meterji zložili v stran. Prav hitro se zadeva res ni odvijala, tako da so novinarske legende, kot sta bila Božidar-Tedi Pahor in Bogdan Pogačnik, kadar se je zares mudilo in je šlo za nohte, narekovala članke, ki sta jih sproti domišljala, kar neposredno v stavni stroj. Seveda so šli potem skupaj na pir, mleko, ki so ga dobivali zaradi zdravju škodljivega dela, pa dali mačkam ali odnesli domov.

Pisalni stroji so bili takrat še na karte*. Za sivozelenimi topsi (Tovarna pisalnih strojev Savlje) so sedele visoko natupirane** mladenke, in ne da bi pogledale na tipkovnico, tipkale kot strojnice. Dvesto, tristo, štiristo, celo petsto udarcev na minuto so zmogle najboljše. Legendarna Iča, ki je bila med najhitrejšimi, je hkrati brala, tipkala in se pogovarjala ter pripovedovala vice. Tipkanje je bil resen in ne slabo plačan poklic. Novinarji, ki svojih člankov niso pisali na roko ali jih diktirali strojepiskam, so bili, če so seveda imeli svoj stroj in če so tipkali z več kot dvema prstoma, posebej cenjeni.

Potem pa se je svet postavil na glavo. Moderne offsetne rotacije in elektronski foto stavek so iz časopisnih tiskarn izpodrinili svinec. Strojni stavci so se morali izza svojih spoštljivih, strah vzbujajočih mašin preseliti v velike strojepisnice in skupaj s pravkar izšolanimi tipkaricami tiho prepisovati v male rdeče ajbiemke (IBM-ove električne pisalne strojčke). Mleka niso več dobivali, novinarjev, da bi šli skupaj na pivo, pa tudi niso več videli.

Ročni stavci in meterji so se nekaj časa še obdržali, tako da so na velike kartone v podobo časopisne strani lepili povoskane papirne trakove z osvetljenimi teksti in fotografijami, ki so jih potem preslikali na tiskarske plošče. A tudi tega je bilo kmalu konec. V uredništva so pripeljali računalnike, strojepiske so skrivnostno izginile, in ne da bi se posebej učili, smo kar naenkrat vsi obvladali strojepisje. Ne stavcev ne meterjev ni bilo več treba. Le urednikov, ki naj bi po novem kar sami na računalniškem ekranu urejali časopisne strani, ni uspelo o tem prepričati, in mladi računalniški friki so dobili, še posebej na začetku, hudo dobro plačano delo.

A svet se vsak dan hitreje vrti.

* Ko je bilo dobrin premalo, da bi jih lahko s cenami distribuiral in selekcioniral trg, je za to poskrbela država, ki je s posebnimi kartami, ki jih je razdeljevala državljanom, določala, kaj si lahko kdo kupi in česa ne.

** V šestdesetih letih moda ni bila več greh in dekleta, ki so kaj dala nase, so si frizure s posebno glavnikarsko tehniko tako povečale – natupirale, da so se zdele kot lepo sfrizirane vodenoglavke.