• 5.12. 2005 • 

Prijatelju je padla sekira v med. V pravem trenutku je bil na pravem kraju, s pravo referenco, znanjem, talentom, predrznostjo in refleksom, in še preden se je dobro znašel, je zaslužil denar, o kakršnem se mu niti sanjalo ni. Čez noč se mu je odprl svet, ki je bil še pravkar tuj, s povsem drugimi standardi, pravili in zadoščenji. Novi poslovni partnerji, znanci, tudi prijatelji so ga vodili po kabinetih in salonih, nedostopnih povprečnežem, kakršni smo. Še včerajšnji beraček se je v kraljevičevi preobleki presenetljivo dobro znašel. Znal je drseti po evropskem parketu, ne da bi zatajil svojo balkansko dušo. Pavzaprav je bil v svoji novi vlogi soseda in prijatelja z debelim žepom celo mehkejši, toplejši in prijaznejši kot prej. Le nekaj mu ni šlo v račun. V razkošni avli najimenitnejšega pariškega hotela George V., slab lučaj od Elizejskih poljan, mi je potožil: Ne rečem, da ni imenitno, če si lahko privoščiš hotel po tisoč evrov za noč, a kaj imaš od tega, ko te pa nihče (od tvojih!) ne vidi. Ne moreš si predstavljati, kako si lahko sam, zaprt v najrazkošnejo hotelsko sobo sredi tujega velemesta!

Ljudje smo socialna bitja. Potem ko smo zadostili svoje primarne potrebe, nas dejansko določajo drugi. Le v očeh drugih smo lahko uspešni, priznani, ljubljeni in občudovani. Brez odmeva drugih govorimo, tulimo in živimo v prazno. Celo tisti, ki se na videz zapirajo vase, zaklepajo za zidove ali umikajo v puščavo, v resnici le izbirajo drugo, imenitnejšo družbo, kateri bi bili radi dopadljivi.

Jaz je Bog in je Hudič misleče družbe. Politik, ki prešteva svoje volivce, podjetnik, ki si gradi posel, varnost in prestiž, dobrotnež, ki si s hvaležnostjo drugih zaliva razbolelo dušo, umetnik, ki trosi in prodaja svojo radost in bolečino, mislec, ki dvomi in gradi hkrati, vsi po vrsti jadramo na svojem egotripu.

Radovednost in tekmovalnost, domišljija in strah (odgovornost) so veter in energija našega bila. In Ego, ki nas s tem, ko nas postavlja na vrh, izpostavlja vsem. Ni treba, da nas ljubijo, da nas le vidijo, slišijo, opazijo, da nam vsaj kdaj pa kdaj odgovorijo in se odzovejo. Pa smo.