• 28.11. 2005 • 

Erica Young, ki piše o stvareh, ki ljudi močno prizadevajo, vendar se o njih iz spodobnosti ne govori, se je v eni svojih neprizanesljivo odkritih knjig razpisala o straniščnih školjkah. O nemških s poličko, na kateri se stvar lepo ustavi, da si jo lahko natančni uporabnik temeljito ogleda, preden jo slap vode odplakne v neprepoznavno kolektivno kloako, in onih drugih, ki te užaljeno pošpricajo nazaj, ko zadevo spustiš tako rekoč zviška, da štrbunkne v tolmunček vode pod teboj.

Gospa seveda nima izkušnje s pisoarji, ki so zanesljivo vredni podobne pozornosti, saj razen Gabriela Chevallierja, ki je postavil literarni spomenik francoskemu clochmerlu, siceršnje umetniške obravnave prostora, ki je intimen in javen hkrati, menda ni. Ne ambicija in ne priložnost ni, da bi tu skušali popraviti zamujeno, je pa res, da novodobno tržno komuniciranje, oglaševanje, če hočete, išče in najde naslovnika svojih nagovorov danes že kjerkoli in da tudi javna stranišča pri tem niso več nobena izjema. Če pa naj bi oglaševalci namesto ali ob oglaševanju v časopisih, radiu in televiziji namenili del svojega denarja tudi za oglaševanje v toaletnih prostorih, morajo imeti vsej približno predstavo, kaj se tam pravzaprav dogaja.

V bistvu gre za psihologijo majhnih prostorov. Na manj problematični ravni je podoben primer dvigala. V velikih poslovnih zgradbah so ljudje zapleteni v vsemogoče odnose. Nekateri se marajo, drugi ne, eni so skregani, drugi indiferentni, tretji sploh ne govorijo med seboj ali pa so ravnokar končali komaj kontroliran prepir; v dvigalu se znajdejo skupaj v majhnem zaboju, enkrat stlačeni v neprijeten telesni stik, drugič sami s svojim soujetnikom, ujeti v zadrego morečega molka ali praznega, mislečega nevrednega govoričenja. Seveda ne gre zanikati, da so tudi druge priložnosti, da zna biti kakšen telesni stisk morda prav prijeten in da je nenačrtovana vožnja v dvoje lahko tudi priložnost, ki se sicer ne ponudi. A to je druga zgodba.

Uporabnik moškega stranišča, temu se v življenju, če si takšnega spola, pač ne moreš izogniti, ima upravičen občutek, da te prostore načrtujejo arhitektke, ki morajo imeti povsem svoje in včasih tudi čudne predstave o tem, kako moški kolektivno opravljajo malo potrebo. Prizor je v resnici, milo rečeno, absurden. Dva, trije, pet, lahko tudi več dedcev, možakarjev, ki so praviloma sicer na povsem različnih mestih in položajih, ki se poznajo ali ne in ki imajo med seboj zgodbe in nerazrešene račune ali pa tudi ne, vsi stojijo tesno drug ob drugem, se pogosto zaradi pretesnega razmaka med pisoarji celo telesno dotikajo, vsi so obrnjeni v steno, držijo se za svoje bingeljne in ne vedo, kam bi obrnili pogled. Če pogledaš navzdol proti svojemu orodju, težko, da hkrati vsaj bežno ne vidiš tudi sosedovega, kar pa se seveda lahko hudo narobe razume. Tudi pretirano občudovanje svoje brizgalne ni priporočljivo. Če gledaš v zrak kot ruševec v zanosu, lahko v trenutku nepazljivosti izgubiš kontrolo in se pošpricaš po hlačah, da potem ne veš, kako bi s sramotnim madežem stopil med ljudi. Spogledovanje s sosedi pa se, razen s povsem konkretnim namenom, lahko slabo konča. Še najbolje, če ti je spreten reklamer nastavil oglasno sporočilo pred nos in se lahko mirno poglobiš vanj in le tu in tam bežno vržeš kontrolni pogled na tisto stvar.

Luksuz, ki ga gre zavidati ministrom, direktorjem in predsednikom, niso avtomobili s šoferji, dolgonoge tajnice in visoke plače, za katere lastniki že vedo, zakaj jih dajejo, temveč intimne izbice v njihovih kabinetih.