• 21.11. 2005 • 

Komu pravzaprav služi država? Oblasti vladajočega razreda, bi rekli marksisti, pri nas pa razredov menda ni več, vsi smo lastniki in delničarji, zato odgovor ni tako enoznačen in preprost. Ideji, projektu, ki je zmagal na volitvah? Javnim in skritim podpornikom, ki so to zmago omogočili? Osebnim ambicijam in veličini prvega moža, ki sedi za krmilom zgodovine? By the people, for the people, pravijo Američani, ki si seveda svoje ljudstvo lahko po svoje razlagajo, mislijo pa pri tem krvavo resno. Ko so v osemdesetih letih naši tedanji prijatelji teroristi ugrabili veliko turistično križarko Achille Laura, da bi izsilili izpustitev svojih soborcev iz izraelskih zaporov, in pri tem bolj po naključju in v afektu kot premišljeno ubili jezikavega ameriškega invalida, so dvignili v zrak celo jato svojih tomcatov F-14 in prisilili egiptovski boeing 737, s katerim so ugrabitelji bežali v Libijo, da je pristal na Siciliji, kjer so jih obsodili na dolgoletne zaporne kazni. Le Abu Abas, ki je ugrabitev vodil, se je izmaknil in skril v Beogradu, a so ga Američani pozneje ujeli v Bagdadu.

Kdaj pa kdaj se pokažejo tudi naši. Ko se je naš latentni samomorilec zaplezal v Himalaji, je ves državni vrh telefonaril pakistanskemu predsedniku, da naj pošlje svoje pilote v smrtno nevarno reševanje. In ko je neverjetni podvig z veliko sreče uspel, so si priznanje za njegovo rešitev kar sami pripeli za rever.

Ali pa takrat, ko Podobnikovemu Jorasu na ozemlju, ki se mu je Slovenija v signiranem sporazumu Drnovšek-Račan že odrekla, Hrvati niso dovolili izzivati s slovensko zastavo in se je tadanji predsednik našega parlamenta kar fizično spopadel s hrvaškimi policisti. Teden dni pred volitvami, ki mu niso prav obetavno kazale sicer, pa vendar.

Od Piranskega zaliva do Novigrada in Červarja je eno samo vikendsko naselje. Več kot devetdeset odstotkov lastnikov počitniških hišic je slovenskih državljanov. Je že res, da jih je velika večina gradila v prejšnji državi, da so mnogi med njimi tako ali drugače tudi bržkone pripadali takratni nomenklaturi (čeprav so bili gostilničarji in obrtniki pogosto bolj pri denarju kot komunisti), vendar so prav vsi slovenski državljani lastniki zemljišč na ozemlju, ki ga Jelinčič vztrajno razglaša za slovensko. Za našo vlado, ne to ne predhodne, ne obstajajo. Njihovi interesi in pravice ji niso mar. Dejstvo, da je promet z nepremičninami za tujce na Hrvaškem mogoč le po principu reciprocitete in da tovrstnega dogovora med Hrvaško in Slovenijo menda ni, ker sosedje čakajo na obljubljeno slovensko pobudo; ali pa da je vsaka izgradnja ali predelava blokirana, ker brez potrjenih urbanističnih načrtov ni dovoljena, teh pa v priobalnih občinah za pretežno slovenska turistična naselja sploh nimajo namena izdelati, tako da je slovenska lastnina v Istri praktično zamrznjena; vse to resno prizadeva interese slovenskih državljanov, zaradi katerih naj bi bila država pravzaprav postavljena.

Italijani so nam, ker jim nismo želeli dovoliti nakupa nekdaj njihovih hiš še pred našim vstopom v Unijo, skorajda zaloputnili vrata vanjo, naši skrbniki imajo svoje skrbi.