• Nedelo, Odprta kuhinja •
Dobrih štirideset let je tega, kar so v Perzepolisu slavili dva tisoč pet sto let perzijskega cesarstva. Takratni visočanstvi Muhammad Reza in Farah Pahlavi, alias Leurs Majestistes Imperiales Le Shahinshah Aryamehr et L’Imperatrice D’Iran sta za šest sto visokih gostov priredila imenitno večerjo, ki se je vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov, če ne po drugem pa po dolžini, trajala je celih pet ur in pol. Seveda med povabljenimi nista manjkala tudi naš Broz in njegova Jovanka. Svet se je po poltretjem tisočletju neprekinjene vladavine zdel večen. Pa ni bil. Iranski študentje so pometli s šahom in nagnali Američane, islamski kleriki so prevzeli oblast in obrnili zgodovino in od tisočletnega imperialnega blišča ni ostalo veliko.
V gastronomskih letopisih pa je ostal zapis na kulinarično ekshibicijo, ki naj bi bila vredna male večnosti:
Oefs de Cailles aux Perles de Bandar Pahlavi ali prepeličja jajca v kaviarjevi posteljici,
Mousse de queues d’Ecrevisses, Sauce Nantua ali Pena iz račjih repkov z omako Nantua
Selle d’agneau des grands plateaux, farcie at rôtie dans son jus ali Jagnječi hrbet iz velike planote, nadevan in pečen v lastnem soku
Sorbet au Vieux Champagne ali Sorbet starega šampanjca
Paon à l’Impériale paré et entouré de sa Cour ali Pav po imperialno, okrašen in obkrožen s svojim dvorom/spremstvom
Salade composee selon Alexandre Dumas ali Solata, kot jo je pripravljal Aleksander Dumas
Turban de Figues garni de Framboises au Porto ali Figov turban z malinami in Portom.
Café Moka
Telebani smo nedeljski kuharji, kot Sunday driverji se radi spuščamo po serpentinah, ki naj bi jim ne bi bili dorasli, pa jih pogosto presenetljivo obvladamo. Včasih nas seveda tudi zanese, prav sekiramo pa se za to ne. Fina kuhinja je igra, v kateri včasih zmagaš, nikoli pa ne izgubiš.
Če vas zamika, da bi v prazničnih dneh okusili nekaj aristokratskega, lahko poskusimo s prvo predjedjo, s kakršno so 14. Oktobra 1971 postregli takratni imenitni druščini.
Oefs de Cailles aux Perles de Bandar Pahlavi.
Priprava je preprosta, le z nabavo sestavin bo morda nekaj problemov. Predvsem s kaviarjem. Naj naj naj bi bil seveda iranski, ki pa tukajšnjim smrtnikom skorajda ni dosegljiv. Drugi najimenitnejši je kakopak sibirski belugo, za njim pa od vzhoda proti zahodu korak za korakom cenejši. Dobite jih tudi pri naši Fondi, bržkone gojene, drage, zelo drage in celo ne predrage. (S seboj ne bomo vzeli ničesar.) Izbira je vaša, le tistih cenenih danskih in nemških se raje izogibajte, da ne pokvarite cesarskega okusa. Trideset gramov na jedca naj bi bilo dovolj, za zgolj okuševalca lahko tudi manj.
Od tu naprej gre lahkotno.
Iz 250 g moke, 150 g masla, malce vode in soli, po okusu z žličko sladkorja zgnetemo fino krhko testo, ga malce spočijemo, oblikujemo v košarice, spečemo in shranimo..
Prepeličja jajca, tri ali štiri po osebi, poširamo v okisani vreli vodi in spravimo na hladno.
Smetano (creme fraiche) trdno stepemo. Drobnjak nasekljamo.
Košarico iz pečenega listnatega testa po eno za vsakega sladokusca napolnimo s kavirjem, nanj posadimo tri ali štiri poširana prepeličja jajčka, pokrijemo z žličko smetane in posujemo z malce fino nasekljanega drobnjaka.
Ne morete zgrešiti, le pražnje se oblecite, lepo postrezite in se zabavajte. Prav nič manj niste od tistih šeststotih, ki so po šestih hodih in osmih urah sanjali o rupurutu.
Prvi hod imperialne večerje pa seveda zasluži tudi primerno spremljavo. V Perzepolisu so na primer točili: Vin nature de Champagne, Chateau de Saran, Chateau Haut-Brion blanc 1969, Chateau Lafit-Rothschild 1945 en Magnum, Musigny Comte de Vogie 1945 en Magnum, Dom Perignon Rose 1959 in Cognac Prince Eugene Reserve de Caves Maxim’s