Medcelinski pokal CUP v Carigradu
Ob knjigi veleposlanika Milana Jazbeca • 17.4. 2013 •
V starih, pravzaprav mladih časih, kakor se pač obrne, ko se je naš svet še gradil, so ga bojda obvladovali bogovi in jim je štrene mešal človek. Tisti, ki bi radi vse razumeli, se še danes ne morejo zediniti, kdo je pravzaprav koga ustvaril. človek bogove ali bogovi človeka? Kakorkoli, daleč narazen si niso bili. Stari Grki so se, če je verjeti njihovim pripovedim, družili z bogovi, se tudi ljubili z njimi in jim celo rojevali polbogove ter nam za vse večne čase vcepili strastno težnjo, da bi jim bili enaki. Seveda moramo najprej ugotoviti, v čem se pravzaprav eni in drugi ključno razlikujejo. Samo dve sposobnosti sta, ki naredita bogove božanske, in ki si jih človek od vekomaj želi prisvojiti. Moč in ustvarjalnost. Moč je sposobnost spreminjanja sveta, obvladovati usodo, življenje in smrt drugih. Ustvarjalnost je narediti nekaj, česar prej ni bilo. Najprej ni bilo nič, potem pa je bil človek, Keopsova piramida, Koelnska katedrala, Mona Liza, sonetni venec, šesta Beethovnova simfonija. Božansko. In kadar se moč in ustvarjalnost združita v eni osebi, dobimo Aleksandra makedonskega, Hadriana/Cezarja, Napoleona. Svet ni pravičen in božanske lastnosti so razporejene, kakor pač so. Mlade generacije, majhni narodi in deprivirani svet se z močjo ne morejo ponašati. Da bi bogove (in nebogove) izzivali, morajo biti ustvarjalni. Znajdi se, pravijo, če ti ni kar „od boga dano“, domisli se česa vendar, če ne najdeš iz zagate v katero te je krivično življenje porinilo. Domišljija nima meja in misel leti hitreje od svetlobe. Priceless.
Dva milijona skreganih slovenskih duš nima in ne more imeti veliko moči. S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni treba bati prihodnosti, smo bodrili omahljivce pred plebiscitom o samostojni Sloveniji. Danes vemo, da je pridnost premalo in da so roke prešibke. Brez modrosti, prebrisanosti, ustvarjalnosti v resnici ne gre.
Ko se je najbolj tržno usmerjena republika izločila iz bivše Jugoslavije, je ostala sama na planem. Relativno razvita marketinška infrastruktura je našla takrat svoj modus v štiristo milijonskem tržno tako rekoč nedotaknjenem novem prostoru, ki se je iznenada prelil preko berlinskega zidu. Golden Drum, oglaševalski festival Nove Evrope je takrat integriral raztreščeno novo porajajočo se advertising industrijo in ji v neenakopravnem odnosu z zahodnim velikim bratom pomagal graditi lastno identiteto.
Poldrugo desetletje kasneje je svojo nalogo v veliki meri opravil, in poiskati je bilo treba nove motive in novo ambicioznejše poslanstvo.
Oglaševalski festivali so malce kontraverzna inštitucija marketinške industrije. Oglaševalske agencije prodajajo predvsem kreativnost. Brez nje pravzaprav nimajo pravega smisla. Prodajajo lahko tisto, česar podjetja ne morejo, ali pa le težko razvijejo sama – kreativno, duhovito, izvirno, učinkovito komunikacijo, ki, kadar je prava, deluje kot najbolj učinkovit akcelerator gospodarskih tokov. Domišljija, so-čutje (razumevanje človeka), iskrivost, elokventnost, artizem, pronicljivost, širina duha in izostrenost misli so lastnosti, ki niso prav na široko posejane in ki jih v oglaševalskih agencijah in njihovih verigah negujejo, častijo in tržijo. Trg, ki je v principu transparenten in naročnik, ki »ima vedno prav«, pogosto trdo selekcionirata mehko, včasih sanjavo, včasih, zdi se, prismuknjeno reševanje oz. spodbujanje v resnici trde, celo banalne dejavnosti. Kreativna »bodenmanschaft«, delovna sila, ki delodajalcu prodaja svoje sanje, svojo intimo in strasti, potrebuje druga dokazila in druge spodbude, kot jih lahko daje le krut neusmiljen trg in nespodobna zadnja beseda naročnika. Na festivalih, kjer so sodniki uveljavljeni in ugledni kreativci in stanovska publika, je optika obrnjena. Naročniki so lahko le opazovalci, odloča stroka, ki razume, ki vidi dlje in globlje. Zmagovalci dobijo višjo cena, plače in večjo težo argumentov v naslednjem soočanju z težko razumevajočim klientom.
Oglaševanje, kot najbolj izstopajoča tržna manifestacija seveda ni izločeno iz globalnih procesov. Na čelu globalizacijskih vojska trobentajo oglas-ševalci, kakor jim vojskovodje na visokih stolpih nadnacionalnih korporacij ukažejo. Moč zmaguje povsod, kjer se globalizacijski cunami razlije. Svetovni spopad pa ima komunikacijsko hibo. Globalne komunikacije, ki osvajajo planet, mora jo biti brez korenin, brez barve in brez vonja, ki je lasten vsakemu kotičku, vsakemu kraju, ki se ga je dotaknila in ga zaznamovala človeška roka, če naj bi se naslavljale in bile razumljive vsakomur. Misli globalno, deluj lokalno je parola, ki poganja unifikacijo sveta.
GENIUS LOCI, spirit of the place je adut tistih, ki se politično, gospodarsko, komunikacijsko borijo proti globalizacijski prevladi odtujenega kapitala. S svojimi ljudmi, s so-ljudmi prostora, ki mu pripadajo komunicirajo v etosu tega prostora, v jeziku, v kulturi, v maniri, ki je njihova, ki jo razumejo volje kot kdorkoli drug. Duh prostora so pripovedke, žalostne in vesele zgodbe, smeh in solze, melodije, pesmi, šale, ki jih nihče drug ne razume, izkušnje dobrega in zla,. Duh prostora je kolektivna intima v katero anemična globalizacijska komunikacija praviloma nima dostopa.
Intercontinental Advertising Cup je skupni projekt štirih najpomembnejših oglaševalskih festivalov Azije, IberoAmerike in Evrope, ki želijo oglaševalcem v senci anglosaksonskih globalizatorjev omogočiti prepoznavo, priznanja in spodbude za odličnost in tenkočutnost v komuniciranju. Samo najboljša dela štirih velikih regionalnih ocenjevanj se vsako leto uvrščajo v medkontinentalno selekcijo, ki jo žirija vseh (štirih) žirij oceni in nagradi. Best of the best, Creme de la creme štirih kontinentov ocenjuje ne le najbolj kredibilno, temveč tudi najbolj kompetentna žirija, saj je prav vsako že presejano delo v konkurenci predhodno spoznala, ocenila, nagradila najmanj četrtina članov.
Šestkrat zapored se je ponovila zgodba od Valencije, Bleda, Sarajeva do Istanbula, edine resnično interkontinentalne kulturne prestolnice, kjer je Interkontinentalni Advertising Cup gostoval že trikrat. Žiriranje in za njo ceremonijo razglasitve nominirancev in podelitve nagrad – pokalov praviloma vedno spremlja spremljajoči strokovni program – kreativni mednarodni samit, da svečani dogodek ne izzveni v praznem prostoru temveč v zvenu in globini prihajajočega časa. Prispevek bivšega predsednika republike Slovenije dr. Danila Türka (o etiki in kreativnosti v mednarodnih odnosih), ki nam je razložil, da je človeštvo zmožno velikih civilizacijskih korakov naprej le po hudih katastrofah, in da danes pač živimo v »non heroic time« je kot glas z druge strani dopolnil celostno podobo ustvarjalnosti.
Morda največja prednost idej, ki lahko tudi spreminjajo svet, je, da so praviloma zastonj. Povsem brezplačne sicer morda ne, vsaj njihova prezentacija, elaboracija nekaj stane, vendar pa za njihovo ocenjevanje ni nujno, da so tudi realizirane. Zato v medkontinentalno kreativno areno med lačne leve in strašne gladiatorje z velikim veseljem vabimo tudi mlade ustvarjalce, ki se lahko povsem neobremenjeni (in nepokvarjeni?) pomerijo s svojimi idejami v duhu prostora in časa, ki mu pripadajo.
Nekaj sto mlajših od 30 let iz prav vseh koncev sveta se vsako leto udeleži natečaja YOUNG CUP s kreacijami na temo, ki jo razpiše organizator. Nagrada najboljšim je povabilo v Istanbul na Intercontinentalni advertising Cup. Plačane počitnice, šola in dotik prihodnosti.
Češnja na torti, ki bi ji morda lahko rekli poslanstvo.