• Delo, 21. maja 2019, Ali Žerdin • Rdečega mlina blues: Roman Jureta Apiha o neznanem, pozabljenem, izgubljenem junaku krutega časa •
Resničnost je lahko bolj vratolomna od fikcije. In drame, skrite v dosjejih tajne policije, so lahko bolj tragične od literarnih klasik. Jure Apih je proučil biografijo človeka, ki ga ni nikdar spoznal, a mu dolguje življenje.
Vsevedni digitalni iskalnik podatkov bi rekel, da je bil Srečko Robinščak voditelj šoštanjskih sokolov, organizator smučarskih tečajev, pilot in učitelj. Zadnji mesec je iskalnik zaznal, da je Robinščak tudi osrednji junak knjige Jureta Apiha Rdečega mlina blues. Toda reči postanejo zanimive na točki, na kateri si digitalni iskalnik polomi zobe. Jure Apih je človek papirnate dobe, časopisni človek, urednik, novinar, avtor, kreativni direktor marketinške agencije, predsednik uprave časopisne hiše … Stvari, ki jih je izvedel o Srečku Robinščaku, so do njega prišle na papirju in po ustnem izročilu. No, ne čisto na papirju. Dosje Srečka Robinščaka, shranjen v Arhivu Slovenije, je digitaliziran. Glavni junak knjige je malega Jurčka, ko je bil avtor star kakšno leto, iz Ljubljane, obdane z žico, pretihotapil k sorodnikom v Zagreb. Apihovi starši so bili namreč že nekje med partizanskimi borci ali v globoki ilegali. In Jurčka je Robinščak, nedvomno iznajdljiv mož, ki je imel za sabo bogate izkušnje bivanja po zaporih jugoslovanske monarhije, varno predal babici – ki niti vedela ni, da ima vnuka, Jurčka. Apih Robinščaka ni nikoli srečal. A do njega čuti dolg – vrtince vojne, presežnega zla, je preživel zaradi iznajdljivosti pozabljenega junaka.
Dokumentarni roman
Denimo, da je knjiga Rdečega mlina blues – Apih pravi, da jo je moral napisati, ker mu je zgodba o Srečku Robinščaku visela okrog vratu kot nekakšen mlinski kamen – roman. Dokumentarni roman, temelječ na resničnih dogodkih in dokumentih. Bodimo bolj natančni: nekje na policah Arhiva Slovenije je spravljen dosje Srečka Robinščaka, ki ga je sestavila udba. Tehta štiri kilograme. Ali, če vam je ljubša druga merska enota, obsega kakšnih 1200 strani.
Zgodba, ki jo je Apih sestavil ob pomoči dosjeja, bi lahko živela tudi v kakšnem drugem agregatnem stanju. Lahko bi bila, denimo, film. Bila bi komaj doumljiv film, temelječ na resničnih dogodkih, o tem, kako je Hrvaška dobila svoj film. Mož, ki je malega Jurčka iznajdljivo pretihotapil do prestolnice Neodvisne države Hrvaške, je namreč po vojni dobil skorajda nadrealistično nalogo, izvedba naloge pa presega tudi nadrealistično domišljijo. Milan Apih, Juretov oče, pred vojno politični zapornik, avtor Bilečanke, komunist, ki ga je zmagovita Titova frakcija izključila v partije, se je po vojni znašel na gospodarskem oddelku udbe. Nova jugoslovanska oblast ni vedela, kaj naj stori z nekaj ogromnimi kovčki nemških mark, ki so jih zaplenili poraženim okupacijskim silam. Mudilo se je, ker je bilo jasno, da reichsmarka ne bo več dolgo veljavno plačilno sredstvo. In Milan Apih – Miloš je prijatelju Robinščaku zaupal nalogo, naj kovčke odpelje v Nemčijo ter tam za zaplenjeni denar kupi dobrine, ki jih je potreboval novi jugoslovanski režim.
Ko se je že zdelo, da je Robinščak z denarjem morda pobegnil, se je spet prikazal v mestu. In s seboj pripeljal dva vlaka, polna tovora. Na enem je bila naložena oprema celotnega filmskega studia. Robinščak je namreč v Münchnu za majhen denar kupil opremo studia Bavaria Film. In kup drugih reči – od avtomobilov do stružnic. Tako je nastal Jadran film, filmski studio, ki je pozneje, v šestdesetih letih, Nemcem zagotovil tehnične storitve za snemanje filmov o Vinetouju …
Brezobzirnost povzpetnikov
Epizoda s filmskim studiem, naloženim na vlak, ni edini nadrealistični prizor, ki ga je zrežiral peklensko zapleteni čas druge svetovne vojne in revolucije. Komaj doumljivi so lupingi zgodovine, v katerih se znajdeta Apihova mati in oče, komaj doumljive so salte, v katerih nastopajo Josip Broz – Tito, Edvard Kardelj – Krištof, Andrija Hebrang in druge osebnosti povojne dobe. Apih Robinščakovo zgodbo spretno prepleta z zgodbo matere in očeta. Rek, da revolucija žre svoje otroke, dobi v Apihovem tekstu groteskne, a hkrati dokumentirane razsežnosti. Na trenutke se zdi, da so klasične tragedije v primerjavi z dokumentarno pripovedjo pravzaprav lahkotne, predvidljive zgodbe, napisane za ljudi z občutljivim želodcem.
Apihova pripoved se začne v tridesetih letih 20. stoletja, konča pa februarja 1992. Diktatura monarhije preide v totalitarizem okupacijskih sil, veselje ob osvoboditvi prelije revolucionarna represija, entuziazem se umika strahu, ljudje, ki so imeli še pred nekaj meseci status heroja narodnoosvobodilnega gibanja, se znajdejo v mlinih revolucionarne preganjavice, osebnih obračunov, spletk. Meje med junaki in izdajalci so v času, ko tajna policija kopiči moč, naenkrat zabrisane. Junak je v očeh udbe kolaborant gestapa, središče političnega univerzuma pa se bolj kot na soborce naslanja na izprijene, brezobzirne povzpetnike.
Ampak tako to gre pri revoluciji. Zgodba Srečka Robinščaka bi bila lahko tudi zgodba, ki se je odvrtela med francosko ali oktobrsko revolucijo. Ali kakšnim drugim, novejšim prevratom. Robinščak je pozabljeni junak. Hkrati pa je tudi izgubljeni junak. Apih je dolg, ki ga je čutil do pozabljenega Robinščaka, poplačal.
A Srečko Robinščak ostaja izgubljeni junak …
Dosje Srečka Robinščaka tehta štiri kilograme. Apihova pripoved se konča februarja 1992. Roman je poln nadrealističnih in filmskih prizorov.