DELO, Sobotna priloga, • 19.2. 2000 •

Ena izmed morda najbolj presenetljivih misli, ki so jih v zadnjem tednu distribuirali slovenski mediji, se je v Ne-Delu zapisala športnemu komentatorju Franciju Božiču:
»Slovenski reprezentančni igralci so na vseh frontah že predstavili prepoznaven slog, v katerem nesporen talent, nadarjenost in borbenost dobivajo kritje v nacionalni samozavesti, ki jim jo vsekakor daje tudi vse bolj varno zavetje mlade in čedalje uspešnejše države. Tekmeci iz tranzicijskih držav (Ukrajina, Hrvaška, Madžarska, baltske države…) kljub športno veliko večjim potencialom postajajo tako rekoč naše permanentne žrtve, več kot očitno pa se zmanjšujejo tudi razlike v primerjavi z velikim in prekaljenimi.«
Že dejstvo, da so kot zagrizeni individualisti, ki prenašajo le sami sebe in tudi v tekmovanju le sami s seboj lezejo na najvišje vrhe in se spuščajo v najgloblje jame ter v že samomorilsko napornih, vztrajnih in perfekcioniranih treningih pilijo svojo vrhunsko usposobljenost osamljenega borca, začutili zanos skupnega duha in začeli zmagovati tudi v kolektivnih športih, je dovolj nepričakovano. Da naj bi k temu pripomogla zavest pripadnosti uspešni državi, pa je za slovensko dopravkaršnje javno razmišljanje popolnoma nepredstavljivo, če že ne bogokletno. Kakšna uspešna država neki, ko pa jo sile kontinuitete vlečejo nazaj, nesposobneži in zlohotneži pa porivajo s poti – v prepad! Še praznično vzhičene besede Tomaža Šalamuna, pesnika, ki nam je znal zapisati najbolj bridke v obraz (Slovenci, prehlajeni predmet zgodovine…) pa je potem, ko se je vrnil iz opevane Amerike, zagledal svojo deželo v povsem drugi luči, še te poetske, čeprav premišljene in utemeljene sodbe niso navdušile, kaj šele prepričale poslušalcev.
Le kaj se gre, je bilo čutiti negodovanje, praznični govor je vendar priložnost za samospraševanje, za razkritje greha in umazanij, za obtoževanje, za tarnanje in zmerjanje, ne pa za samozadovoljno, spodbud polno leporečje! Kot da bi nam bila misel, da v tej državi prav vse vendarle ni povsem narobe, da smo vsi skupaj v desetih letih storili pravzaprav veliko delo, da je pot, ki smo jo prehodili spoštovanja vredna, in da se pred nami odpira čisto spodobna perspektiva, preveč tuja, da bi jo upali vzeti za svojo.

Navadili smo se že nerganja čez parlament in njegovo nekooperativnost, čez samopašno pozicijo in razdiralno in brezobzirno opozicijo. Sploh ne slišimo ocen, da je prav tak razdvojen in skregan parlament obranil visoko stopnjo demokracije, preprečil sprejemanje premalo premišljenih  in interesno neusklajenih zakonov, pripustil manjšino k odločanju in onemogočil povampirjenje oblasti. Si kdo v resnici želi kooperativen in vserazumevajoč parlament, kot je n.pr. še pravkar imel pokojni Tudjman? Za našo skupščinsko zmedo in zgago nam marsikje lahko zavidajo.
Je že res, da nadškof Rode ne zgane z dlanmi, medtem ko vsa dvorana s ploskanjem pozdravi prihod državnega poglavarja, in da se bržkone tudi predsednik Kučan ne prekriža, kadar je prisiljen ministrirati cerkvenim slavnostim. In tudi to ni povsem jasno, ali je oficielna slovenska cerkev v resnici zadovoljna s podelitvijo Prešernove nagrade prof. Marku Rupniku, saj ta ni le na resda nenavaden način in preko noči lansirala v središče pozornosti dotlej skorajda nepoznanega katoliškega umetnika, temveč je začudeni slovenski javnosti predstavila tudi povsem nov tip sodobnega cerkvenega izobraženca – odprtega, razumevajočega in prepričljivega tudi v komunikaciji z drugače mislečimi, ne le s podrejenimi in ubogljivimi ovni.
Z velikim pompom in glamurjem smo prestopili v pogojno novo tisočletje, nismo pa opazili, da se je spremenil čas. Plaho in nedosledno, čeprav vztrajno in vse bolj prepričljivo se kot vse pomembnejši atribut svetovne politike  pojavlja – morala. Odnos svetovne skupnosti do Pinocheta, Tudjmana, Miloševiča,  Kosova, Haiderja… je bil še včeraj povsem nepredstavljiv. Tudi danes je še izjema, da bi bilo jutri pravilo. Ko globalizacija izbrisuje pomen državnih meja, mora zgraditi moralna pravila, ki bodo močnejša od nacionalnih.
V evropskem parlamentu bodo slovenski evroposlanci jutri govorili slovensko. Slovenija bo prej ali slej (če ne bodo participativnega pravila vmes ukinili) predsedovala Evropski uniji, šengenska meja se bo selila na vzhod, na Uno, Neretvo ali še dlje, in ozemeljski nesporazumi s Hrvaško bodo vse bolj podobni prepiru dvoriščnih mulcev, ki se gredo »zemljo krast«. Če ob prepričljivo deklarirani dobri volji in pripravljenosti na kompromise na drugi strani, ne bomo zmogli preboja iz malicioznih, politikantskih in populistično špekulativnih predsodkov  na naši strani, bomo vse težje sprejeli tudi neizpodbitno dejstvo, da je bila do včeraj Evropa na zahodu, jutri pa bo tudi na vzhodu podalpske dežele.
Morda je značilno, da so prvi začutili nov, samozavestnejši in kolektivnejši duh pod Triglavom naši kulturni in športni ambasadorji v tujini, ko so se vrnili domov. Nam drugim, kot da je še nerodno priznati, da se pravzaprav maramo in da nas veseli graditi in zmagovati skupaj. Slovenija je po svojih športnih rezultatih na prebivalca ena izmed treh ali kvečjemu petih najuspešnejših držav na svetu, trdi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Junija bodo naši fantje jurišali na prvo zmago v evropskem nogometnem prvenstvu, avgusta (?) se bodo borili za rokometno medaljo na olimpijskih igrah v Avstraliji. Če ima Franci Božič količkaj prav, zanesljivo ne bodo sami. Politiki, ki energije nove slovenske kolektivne samozavesti še niso zaslutili, imajo zadnjo priložnost, da na ta vlak prisedejo in ga pomagajo upravljati. Drugače, če jih bo še naprej zanimalo le spotikanje in nagajanje, so v resni nevarnosti, da jih že na teh volitvah po tem, onem ali tretjem sistemu povozi in prepusti zgodovini.