• 19. 6. 2006 • 

Be different – bodi drugačen, je eno izmed zlatih marketinških pravil. Če hočeš, da te opazijo, in če bi bil rad nekaj več, pač moraš biti drugačen. Pa čeprav je cena drugačnosti včasih visoka.

Nogomet je obnorel svet. Druga najpomembnejša stvar na svetu, najpopularnejši šport, kar jih je, milijarda za televizijskimi sprejemniki, milijarde evrov v nemških blagajnah, mesec dni, ko se ustavi svet. Nogometni navdušenci so na nižji stopnji razvoja, pravi naš novi predsednik, nogometna manija je ostudni kolektivizem, mu pritrjuje neoliberalistični profet Mićo Mrkaić. Napuh je najhujši naglavni greh.

Že prepričanje, da so vsi, ki se navdušujejo za nogomet, bebci, je hudo. Je že res, da takoj, ko iz sveta normalnih eliminiraš večino človeštva, povzdigneš preostale, ki jim seveda pripadaš, nad manjvrednejše. Vendar je med njimi toliko nedvomno uglednejših, pametnejših in srčnejših ljudi, da pravzaprav nesramna teza preprosto ne zdrži. Ves časopis bi lahko popisali z imeni ljudi, ki imajo radi nogomet in ki jih zanesljivo noben razumen in spodoben ne more razglasiti za nižje razvite ali celo ostudne kolektiviste, pa samozagledanih nadutežev seveda ne bi prepričali.

Na drugi strani je res manjšinska horda razgrajačev, ki v navdušenju ali ogorčenju izgubi živce in nadzor, ki v pretepih in razbijanjih kompenzira jezo in obup nad družbo, ki jih, nesrečneže, melje in ponižuje. Vendar to ni nogomet. S tem se ni treba identificirati. Z umazano vodo ne zlivamo dojenčkov stran.

A podoba ima tudi drugo plat. Ne vem, kdaj se je še v tako kratkem času (osamosvojitev pač ni bila trenutni dogodek) razlilo po Sloveniji toliko sreče in navdušenja kot ob slovenski nogometni pravljici. Kdaj smo bili vsi skupaj tako ponosni in samozavestni kot takrat, ko so naši fantje mleli Italijane, Romune, Ruse, Ukrajince in Jugoslovane. Zavest pripadnosti uspešni naciji je bila kolektivna psihološka prednost pred nasprotniki, je zapisal Franci Božič. Marsikdo se je res čudil in tudi posmehoval od veselja in pripadnosti poskakujočim Slovencem, a norčeval se iz prekipevajočih čustev, ki so nas takrat združevala, vendarle ne bi. Žalil še manj.

Življenje pač ni le delo in počitek, hrana in ljubezen, država in cerkev, vsak zase sam proti vsem, življenje je tudi igra in zabava, fantazija in zmaga, pripadnost in bratstvo. Lepše kot Marjan Rožanc bi težko opisal lepoto nogometne igre, ko se enajsterici nabildanih in egotripnih egoistov na igrišču zgodi kolektivni navdih. Ko vrhunski atleti in virtuozi zaigrajo kot samosvoj organizem, ko se z nevidno inteligenco razporejajo, odzivajo in prerazporejajo, ko se kot v bliskoviti šahovski igri razkrijejo zamisel, ideja in načrt, ko se moč sooči s spretnostjo, hitrost z vztrajnostjo, požrtvovalnost s prodornostjo, ko velika želja premaga utrujenost in ko se v nezamisljivi drami dogajajo čudeži. In tudi ko se nevidna nit, ki iz posameznikov zveže kolektiv, pretrga in na igrišču le še enajst zmedenih fantov teka naokoli. Ne vem, kaj na tem stvarnem svetu še bolj navdušuje ljudi.

Še popolni skeptiki, ljudomrzneži in ortodoksni kapitalistični liberalci pa bi se morali pokloniti vsaj izjemnemu gospodarskemu vzgonu, ki ga spodbudi dogodek, kakršno je svetovno nogometno prvenstvo. Ne gre seveda le za menjalno vrednost nogometašev in njihovih klubov, ob spektakularnem spopadu nacij na nogometnem mondialu zaveje veter v jadra prevoznikov in gostincev, modnih in športnih opremljevalcev in trgovcev, hotelirjev in medijev, celo ljubezen cveti kot že dolgo ne. Ne le v državi, ki gosti prvenstvo. Navdušenje veje in poganja gospodarske vetrnice daleč naokoli.

Sodobni kapitalizem preživi, le če se razvija. Brez novih trgov, brez novih produktov in storitev, brez novih potreb in želja, brez novih potrošnikov in njihovih muh, brez novih športov in navdušencev, brez novih vzgonov in spodbud ga bo konec.