DELO, Sobotna priloga, • 20.1. 2001 •

Delavci (in uslužbenci!) velikih japonskih korporacij začenjajo svoj vsakdanji delavnik s himno. Vsi skupaj vstanejo in zapojejo hvalnico firmi, ki jim daje kruh in ki tudi nasploh opravlja dobro delo na planetu. Hvaležnost in pripadnost družbi ni brez razloga, saj za razliko od ameriških in evropskih podjetij japonska tudi v kriznih obdobjih svojih delavcev načeloma ne odpuščajo.

Interni marketing in korporacijska kultura pravijo danes naboru veščin, ki naj bi  s spodbujanjem pozitivne delovne atmosfere stimulirale zaposlene k ne konfliktnemu in zagnanemu angažiranju v korist firme. Znamenita Kidričeva teza, da naj bi (v socializmu!) imel  vsakdo  na dan osem ur za počitek, osem ure za svoje svobodne dejavnosti in osem ur za delo oz. službo, se sliši danes kot cenena komunistična provokacija. Danes je zaposleni, če naj bo uspešen in naj se mu ne bi bilo treba bati za svojo prihodnost, svoji firmi na voljo skorajda ves svoj zavestni del dneva vsaj petkrat na teden. Ko se polno angažirani èlan zmagovitega korporacijskega moštva zvečer vrne iz službe domov je praviloma sposoben le še (nezdravega) prehranjevanja in brezmiselnega čemenja pred migetajočim elektronskim ekranom. V deželi, ki naj bo vsemu planetu za vzor, ni prav nič čudnega, če so zaposleni, prostovoljno seveda (!) na delu tudi deset ali dvanajst ur dnevno in če jim tudi v sobotah in nedeljah pogosto gorijo luči. Po porodu imajo mlade mamice v Združenih državah štirinajst dni plačanega in še največ mesec dni brezplačnega dopusta. Če se hočejo otroku bolj posvetiti, morajo pač zapustiti službo in začeti kasneje kariero znova.

So pa sodobne vse bolj nadnacionalne in globalizirane družbe tudi vse bolj uspešne in vplivne. Washington je skorajda napovedal vojno Evropi, ker se ta ni hotela odpovedati carinam na uvoz banan iz srednje Amerike. Plantaže so seveda v lasti znamenite ameriške sadjarske korporacije. Globus je njeno ozemlje.
V ameriških raziskovalnih institutih menda diši po curryju, soji in čebuli. Male sive celice vsega sveta razvijajo znanje, ki dominira planetu.
Velike besede spreminjajo svet. Človekove pravice so univerzalne in svobodni svet jih je dolžan zaščititi, je ameriški sekretar za državno varnost Zbignew Brzezynsky razglasil na evropski mirovni konferenci v Helsinkih, in ameriške ambasade v vzhodni Evropi so se napolnile beguncev. Padel je berlinski zid, svobodni trg se je razlezel do Vladivostoka in štiristo milijonski trg se je napolnil z avtomobili, žvečilnim gumijem, čokoladkami, detergenti, vložki, pasjo hrano, colo in ceneno modo. Za osamljene lovce med globalizacijsko okupacijsko vojsko ni nobenega prostora.

Največje svetovne banke, zavarovalnice, avtomobilske, farmacevtske, medijske in informacijske družbe se združujejo v večje in še večje. Ko bo jutri svet zglobaliziran do konca, ko ne bo nobenega neodkritega in nezasičenega trga in nobenega rezervata cenene delovne sile več, bo tudi tržno gospodarstvo izgubilo svoj smisel. Globalne korporacije, ki bodo obvladovale planet, konkurence ne bodo ne imele ne potrebovale. Svetu bo zavladal mir, nobene vojne ne bodo veè potrebne. Nova planetarna korporacijska kultura bo naredila red.
Organizacijsko civilizacijski model, ki bo zavladal prihodnosti, pa ne pozna ne besede, ne misli, ki je utemeljevala idejo iščoče in razmišljujoče, skregane in tekmujoče, svobodnjakarske in sanjajoče družbe na prelomu tisočletja. Demokracija.