Delo, • 5.6.2014 •

Šport je največji promotor Slovenije! O ja! Nadia Comanechi je očaral ves svet, pa to ugledu takratne Romunije in tovarišu Ceaucescu ni prav nič pomagalo. Vzhodna Nemčija je imela najboljše športnike na svetu, pa tudi najbolj zanikrn imidž države iz katere še podgane bežijo.

Lipov list je bila najboljša promocija slovenskega turizma! Seveda, le nobenega tujega turista nam ni pripeljala.

Previdni moramo biti, ko prodajamo in kupujemo floskule,  ki se lepo slišijo. Jamaica ima najhitrejše atlete na planetu, Pakistan ima najboljše igralce kriketa in najuspešnejše hokejistke  na travi., Katar je kupil Zlatana Ibrahimoviča (PSG) in svetovno prvenstvo v nogometu,…kakšen pa je njihov rating na polju poznavanja, priljubljenosti, demokratičnosti, ugleda ali civiliziranosti?

Precej zanikrno samopodobo imamo. Dobrih tisoč let smo sanjali, preden nam je daleč za drugimi uspelo postaviti svojo državo. Po dvaindvajsetih letih se ne kaže, da bi jo bili sposobni spodobno tudi upravljati. Za vsako slamico se lovimo, ki naj bi nam dvigovala ugled, prepoznavnost in samozavest.

Saj ne, da bi bila promocijska vloga športa ali lipovega lista zanemarljiva, le fokus moramo obrniti. Vsak uspeh, vsaka zmaga slovenskih športnikov seveda malce odmeva po svetu, še najbolj kakopak pri poražencih, ki zmagovalcem najbrž ne namenjajo prav prijaznih misli, se pa v kakofoniji vseh ostalih dogodkov, vtisov in informacij tudi hitro izgubi in pozabi. Povsem drugače je doma, kjer si evforijo zmagoslavja prilaščamo vsi, ne le tisti na terenu.

Danes smo jih zmleli, včeraj pa so sramotno izgubili! Olastninjene slave in distanca do poraza je bistvo navijaške filozofije.

Ljudje na sploh, v Sloveniji morda še posebej, smo bolj kot ne neuspešni. Večina si je v življenju želela več, kot je dosegla. Ker sami sebi ne moremo prepričljivo in dolgoročno lagati, se seveda zavedamo lastnih napak, grehov in odgovornosti. Vemo, čeprav težko prenašamo, da so drugi pač boljši; zavidamo jim bolj, kot morda drugi zavidajo nam, se nam zdi. Navzven zavedanje racionaliziramo, navznoter ga potlačimo, na dnu pa zavedno ali ne tli večna lučka samoresigniranosti.

Vsi, ki nismo dokončali vseh šol, ki bi jih radi, ki smo bili pri ocenah manj uspešni od drugih, ki nas nikoli ne pohvalijo (se nam zdi), ki nismo napredovali ali smo celo izgubili službo, ki nas prehitevajo po levi in desni, ki nas varajo, ignorirajo in zapuščajo, ki imamo manj, kot bi si želeli, ki nam manjka energije in predrznosti, ki vemo, da bolje ne zmoremo, ki se staramo in ki bomo umrli, vsi po vrsti po tihem vemo, da zapravljamo življenje.

A ljudje smo socialna bitja. Preživeli smo za razliko od močnejših in bolje opremljenih plenilcev zato, ker smo se povezali v rodove in plemena, v države in skupaj zavladali planetu. Vsak zase skorajda ne obstajamo. Brez odnosov, sodelovanja, plačila, spoštovanja, priznanja nas ni.

Krščanstvo nam je vcepilo greh, renesansa nam je povrnila razum, francoska revolucija nam je odkrila pravice, protestantizem odgovornost, socializem solidarnost, kapitalizem in neoliberalizem pa neusmiljeno tekmovalnost. Le malo je zmagovalcev, bistveno več je poražencev. V civilizaciji, kjer je le zmaga uspeh, je težko preživeti, če v njej vsaj malo ne participiraš, če si je vsaj včasih ne prisvojiš, pa čeprav si le eden od stotisočih, ki na stadionu padejo v ekstazo, ko skupaj s svojim moštvom na terenu premagajo nasprotnike.

Tudi Blue boysi, Viole, Green Dragonsi, Delije, Tifozi, Grobari so zmagovalci, ko v svojih bojnih barvah razgrajajo in ustrahujejo in so luzerji, ko zvečer slečejo klubske oprave in se vrnejo v svoj bolj ali manj bedni svet.

Sreča ni stanje, sreča so trenutki, pravi Bernarda. Adrenalin sreče nam je preplavil žile, ko

smo z državno nogometno reprezentanco premagali Rusijo, ko sta Čop in Špik zmagala na olimpijadi, ko je Kozmos zalučal kladivo najdlje od vseh, ko si je Tina pripela zlato olimpijsko medaljo in osvojila veliki kristalni globus, ko so vražje Slovenke premagovale vse po vrsti, ko je Peterka osvajal svetovni pokal in ko je ekipa naših smučarskih skakalcev stala na najvišji stopnički. Takrat smo vsi zmagovalci, takrat je vsa nacija na zmagovalnem odru, takrat Slovenija zmore.

Zgrešene bi bila misel, da gre le za privid,. za blef, za kitenje z pavjim perjem. Vse zmage so resnične, vsi zmagovalci so pravi. Boljši, srčnejši, močnejši so od drugih. V naših barvah nastopajo in nam pripadajo. Živ in prepričljiv dokaz so, da se da, da zmoremo, da ni razloga, da bi odnehali, da nismo prav nič manj vredni od kogarkoli.

V državi, ki se komaj otepa letargije, ki se ne more izkopati iz porazov, razočaranj in ponižanj, je injekcija skupinskega zmagoslavja  lahko rešilna. Delimo si zmage, čeprav jih sami nismo izbojevali, delimo jih, kjer smo se z njihovo pomočjo otresli občutka nemoči in podrejenosti, ker vemo, da nam luzerstvo ni usojeno, da naše moštvo, naš rod, naša država zmore veliko več, kot se včasih zdi. Pozabljamo, da naše arene in tekmovališča niso le športna in ne le pod televizijskimi žarometi. Stotisoči trmastih, zagrebenih in vztrajnih je med nami, ki praviloma sami ali v majhnih, le redko večjih moštvih pilijo odličnost in segajo po vrhunskosti. Na odrskih deskah, koncertnih odrih, laboratorijih, garažah, restavracijah, vinogradih in vinskih kleteh tako kot v telovadnicah in stadionih rastejo novi zmagovalci. Vsi skupaj so moštvo, ki zna zmagovati. Zavest o tem je lahko pomembnejša od ratinga katerekoli  bonitetne  agencije.

Morda je res, da se slovenski nacionalni značaj, ki usodno determinira naše politične, poslovne in družbene odnose, lepo demonstrira tudi v športu. V kolektivnih igrah imamo težave. Čarovnija skupinskih športov je, ko se pet, šest ali enajst posameznikov  poveže z  nevidnimi vezmi v tim, ki zaigra kot enovit organizem,  ko vsak njegov člen v vsakem trenutku ve, čuti ali vsaj sluti, kakšen je načrt, kaj dogaja in kaj mu je v prav tem trenutku storiti. Kot šah brez časa za premislek, kot orkester ali džezovski jam session se zdi drama zagrizenih egov, ki imajo skupen navdih. Seveda je težko klenemu Slovencu sprejeti logiko in utrip kolektiva, zaupati soigralcu in podati žogo drugemu, namesto da bi jo sam zabil v gol. Z urjenjem, disciplino, dobrimi zgledi in injekcijo zdrave balkanske krvi je napredek resda očiten, vendar nam gre logika vsi za enega, eden za vse, ko se hkrati šele klešemo po novi mantri vsi proti vsem,  le težko pod kožo.

Drugače je, ko smo sami s seboj, ko se zagrebemo v našo pravo igro sam proti vsem in ko naši junaki najhitreje prekolesarijo Ameriko od vzhoda do zahoda, ko sami preplezajo najbolj strašne in zahtevne smeri na najvišjih in najnevarnejših vrhovih sveta, ko kot za šalo presmučajo severni, tečaj, ko preplavajo, pretečejo in prekolesarijo najzahtevnejše maratone na skrajnih mejah človeške moči, takrat smo pravi potomci  davnih prednikov, ki so preplavali tisto rusko reko in izpod Karpatov pribežali od vseh najdlje sem na sončno stran Alp. Takrat smo zmagovalci.

Vprašanje, ki si ga moramo pod tem naslovom zastaviti je, ali lahko nekaj tistega zanosa in zmagovalne miselnosti, ki drži pokonci naš uspešen športni pogon, prenesemo tudi v druge sfere slovenske eksistence? V političnem vsakdanu nas najbolj opredeljuje in uničuje nepomirljiva razdeljenost na bele in rdeče, na naše in vaše, vse bolj tudi na bogate in revne, na privilegirane in zatrte/prekarne. V športu je razen lokalpatriotizma, hudih nasprotij manj, še delitev na bogate in revne se ne obnese najbolj. Odkar morajo alpski smučarji sodelovanje v reprezentanci plačevati, tudi zmagujejo ne več. V gospodarstvu se , kot smo že zapisali, kaže problem velikih sistemov, ki jih le težko, če sploh obvladujemo. Razen Krke in Gorenja skorajda nimamo več mednarodno uspešnega velikega podjetja. Tudi v športu raje do onemoglosti treniramo in treniramo, kako bi kladivo ali kopje vrgli najdlje od sebe, od vseh na svetu najdlje, kot da bi ekipo nakurjenih juncev ali vražjih deklet prepričevali, da se najprej podredijo, potem pa zmagujejo s kolektivom. Pa vendar jim tudi v košarki, nogometu, rokometu, celo hokeju uspeva. Morda ne povsem vrhunsko, vsekakor pa bistveno bolj kot v gospodarstvu, da o politiki niti ne govorimo.

In ne poznam države, v kateri bi mednarodni uspehi domačih športnikov tako navduševali, angažirali in osrečevali ljudi, kot pri nas. Množice, ki sredi v prazni hokejski dvorani sledijo televizijskemu prenosu iz Amerike, ki v kakršnikoli uri pričakujejo zmagovite športnike na letališču, ki se morajo zbirati na parkiriščih nakupovalnega središča ker je center Ljubljane premajhne, ali ki prav vsi od prvega do zadnjega proslavljajo zmago svojega sokrajana, pričajo, kako potrebni smo Slovenci uspeha, vsaj občasnega dokazila, da nismo povsem zavožena in pozabljena nacija, da zmoremo sebi in svetu pokazati, da smo vredni spoštovanja in da se slabo piše tistemu, ki nas ne upošteva.

V nobenem dokumentu Slovenskega olimpijskega komiteja, ne v zapisanem poslanstvu, ne v ciljih, nikjer ni besede domoljubje. Pa vendar, žal, razen vse bolj pozabljenih in problematiziranih zmagovalcev desetdnevne vojne nimamo junakov, ki bi nam tako kot športniki, ko jim na zmagovalnem odru zaigra Zdravica, napolnili srce in nam podarili trenutek sreče.

Katera akcija nas je še tako strnila kot Podarim Dobim, ko je v podporo naših smučarjev dva milijona Slovencev kupilo in doniralo več kot tri milijone darilnih kartic? Katera promocija nas je bolj ganila kot Slovenija moja dežela, ki še po četrt stoletja ne more v pozabo?