Mladika je imenitna secesijska stavba, pravzaprav dve, kjer med policijsko upravo in avstrijsko ambasado domuje slovensko zunanje ministrstvo. Preden so po osamosvojitvi Slovenije poslopji lepo obnovili, je bila to zanemarjena vojaška bolnica z dolgimi zelenimi hodniki in mnogimi postavljači v premajhnih modrih pižamah in prekratkih belih frotirastih haljah, ki so izza žične ograje in iz balkonov opazovali in komentirali mimoidočke. Še prej, ko sta jo po potresu, ki je prenovil mesto, postavila župan Hribar in arhitekt Fabijani, je bil v Mladiki dekliški licej. Meščanska dekleta so bila v njej vzgajana tako za fine gospodične kot za dobre gospodinje. Slovenski srednji razred se je prvič postavljal na noge, pogledoval po Trstu in Dunaju in s Katarino Prato tudi po fini kulinariki, vendar je hkrati živel večinoma skromno. V marsikateri slovenski, pretežno ljubljanski družini še vedno hranijo lepo popisan šolski zvezek babice ali prababice z recepturami meščanske dunajske kuhinje, kot so jih bili učili v Mladiki. V že hudo zmahanih zapiskih moje pokojne tašče, ki je tudi sicer navdihovala družinsko kulinariko, najdem tako ohrovtove klobasice s krompirjem v pikantni omaki. Znova in znova skušamo za družinskim ognjiščem obuditi nepozaben okus preproste a imenitne jedi, ki nam jo je takole mimogrede pripravljala in postregla naša Taja. Saj ne, da nam ne uspeva, skromni obed ne bi zamenjali za marsikatero imenitnejšo jed, nekaj nedoseženega otožnega spomina pa vendarle ostaja. Take so te reči.

Ohrovt je menda med vsemi kapusnicami najbogatejši z vitamini, minerali, antioksidanti, raznimi omegami in podobnimi hudo zdravilnimi sestavinami. Da je hkrati bolj reven s kalorijami, pa v času, ko začenjajo na naših mizah kraljevati koline in druge praznične požrtije, pravzaprav tudi ni slabo.

Ohrovtove klobasice so tako kot mnoge jedi iz Mladikine šole, v resnici preproste, čeprav zahtevajo vendarle nekaj več priprav kot naša siceršnja bolj ali manj instantna kuhinja.

Za začetek vzamemo glavo ohrovta,  ji odstranimo trd stržen, jo razrežemo, skuhamo (pol ure bo dovolj) in dobro odcedimo, da iztisnemo kar največ vode.

Med tem pripravimo bešamel. 100 g moke popražimo na 100 g mala, posolimo, popopramo, dolijemo 130 ml mleka in nad malim ognjem močno mešamo, da se nam lepo  strdi.

Ohrovtu dodamo bešamel, dve jajci, sol, poper in zabelo (na koščku masla opražimo sesekljano čebulo in strok česna ter dodamo sesekljano vejico peteršilja) ter temeljito pregnetemo. Na dlani oblikujemo lepe klobasice, jih povaljamo v belih drobtinah in ocvremo v olju. Ocvrte odlagamo na sito ali več slojev papirnatih brisač, da se odcedijo masti.

Ohrovtove klobasice so okusne a potrebujejo prilogo – krompir v pikantni omaki.

Dva srednje velika krompirja na enega jedca olupimo, narežemo na četrtine in skuhamo v juhi (če ni prave, zamižimo in porabimo kocko) tako, da je krompir ravno pokrit.

Pripravimo omako. Najprej zabelo. Čebulo, česen in žličko moke prepražimo na olju. Prelijemo z juho, v kateri se je kuhal krompir, kuhamo deset minut, dodamo po svoji vesti in okusu drobno nasekljan peteršilj, majaron, timijan ali šetraj, nekaj zrn kumine in lovorjev list, žličko paradižnikove mezge in žličko gorčice ter še enkrat prevremo.

Tako pripravljeno omako zlijemo preko kuhanega, še bolje razkuhanega,  krompirja in dobro prevremo. Dodamo na kolobarčke narezane kisle kumarice in nekaj žlic kisle smetane ter temeljito premešamo.

Če se je krompir lepo razkuhal in premešal bo imenitna priloga ohrovtovim klobasicam, če se še niso ohladile.

Ceneje ne gre.