• 6. junija 1989 •

V prilogi vračam člansko izkaznico Zveze komunistov Jugoslavije, ker ne morem biti več njen član.

Pred petindvajsetimi leti sem bil s ponosom sprejet v članstvo partije prepričan, da pripadam najnaprednejši in najbolj pošteni ideji z najbolj čisto in predano organizacijo. Dolga leta sem verjel v znanstveni socializem, proletarsko revolucijo, univerzalni marksistični pogled na svet ter izjemnost in avantgardnost jugoslovanske poti v samoupravni socializem. Iluzija za iluzijo se je z leti posvinjala, znanstvenost se je skazila, zgledi so se podrli. Tudi sam sem se znašel v mlinu partijske oblastniške birokracije in požrl nekaj grenkih klofut in krivic. Vendar sem bil še zelo dolgo pripravljen verjeti, da ekscesi, napake, krivice in stranpoti ne blatijo ideje temveč le nje nevredne aparatčike, nesposobneže in zločince. Partija naj bi bila pač takšna kakršni smo mi, ki jo sestavljamo. Zato naj bi pošteni vztrajali v njej in se v organizaciji borili za njen preporod, da bi postala vredna svoje svetle zgodovinske ideje. Poštenejše in odgovornejše se mi je kljub razočaranjem in spregledom zdelo vztrajati v njej kot pa bežati iz navrtane barke, ki naj bi nas popeljala v nov svet. Danes ne morem več. Preveč nedolžne krvi je bilo prelite od Kronštata in Gulaga pred Budimpešte, Kampučije, Roga, Golega otoka pa do Prištine in pekinškega trga Nebeškega miru. Ne verjamem več v komunizem in v njegovo zgodovinsko in kulturno poslanstvo. Žal! Zato razočaran tudi nad samim seboj izstopam.

Jure Apih