Delo in Dom 29.5. 2013

Včeraj, predvčerajšnjim, pred dvajsetimi leti, razdalj v spominu skorajda ni. Le luknje so med podobami, ki so se pred kratkim ali pa kdaj prej zgodile. Komprimirana zgodovina. Slike pa so vendarle drugačne. V državi, ki je ni več, dom ni bil le družinsko gnezdo, kamor se skriješ, kjer si na svojem, na varnem in kamor ti nihče ne sledi. Imeli smo kolektivizem, vse je bilo naše, vse od vseh in zapiranje za svojimi zidovi je bilo skorajda sumljivo. Moj dom je moja trdnjava, je Jelovica oglaševala svoja trdna vrata, od katerih so se Mustrove puščice kar odbijale. Pa ni bilo prav. Privatizem, izolacionalizem, asocialnost; ni bilo v duhu časa. Stanovanj je bilo takrat premalo, podnajemniki so bili skorajda pravilo, kvadrature majhne, pohištvo standardizirano, razlike so bile komajda opazne. Zato pa smo imeli več skupnih domov. Dom igre in dela, zadružni dom, zdravstveni dom, popravni dom, gasilski dom, kulturni dom, dom krajevne skupnosti, poštarski dom, planinski dom, železničarski dom, kazenski dom. Še mariborski mesečnik, ki se je bolj kot s kulturo prostora ukvarjal z napravi-si-sam nasveti, ni bil Moj, ampak Naš dom.
Dnevna soba Daniela stereo je bila znak novih časov. Kot velikanski triptih velik lesen tabernakelj naj bi bil zgled modernega in uglednega domovanja, so nam dopovedovali pred večernimi televizijskimi poročili in po njih. Lesa smo imeli dovolj (saj je bil ves naš!), torej smo postavili moderne tovarne, ki so za Ameriko proizvajale kolonialne stole, za domovino pa bolj ali manj uniformirane furnirane zaboje in jogije. Potem se je Oskar Kogoj usedel v sneg in po odtisu svoje riti ulil plastičen počivalnik, a je bilo prezgodaj in preveč individualno. Šele ko sta že v osemdesetih letih Biba Bertok in Marjan Gašperšič dobila nagrado Prešernovega sklada za živopisno kombinirano pohištvo Manta, se je nekaj premaknilo.
Miha Jazbinšek je državljanom z do- in posmrtnimi stanovanjskimi pravicami za majhen denar prodal stanovanja, za katera bi sicer morala skrbeti država. Zasebna lastnina ni bila več greh, zasebnost je postala nova vrednota, moj dom ni nikogar več brigal. Čez noč skorajda smo se znašli na svojem in veselje do ukvarjanja in urejanja svojega domovanja je raslo kot pomladansko cvetje na travnikih.
Delo, časnik pravzaprav, se je takrat stežka izvilo iz objema skupnega samoupravnega pijavskega monstruma in tako rekoč golo in boso krenilo po svoji poti. Kruh in usodo so nam dotlej večinoma rezali drugi, oblast v podjetju pa so trdo držali novinarji. A svet se je postavil na glavo in služiti je bilo treba tudi stvarnim tržnim interesom in veseljem naših bralcev. Vesel in ponosen sem, da sem bil zraven, ko smo trgu ponudili visokonakladne revijalne priloge obeh naših dnevnikov in z njimi materialno osamosvojili matični časopis. In čeprav so si komercialisti in novinarji včasih hodili po prstih, včasih pa tudi preveč z roko v roki, so se kmalu tudi uredniške ambicije prebudile, osamosvojile in formirale, kakor se za najnakladnejši in posameznikovemu stvarnemu interesu najbližji medij spodobi. Pogumno naprej!

Jure Apih, idejni oče priloge Deloindom