• 22.5.2006 • 

Pravica do popravka je v Republiki Sloveniji ustavna kategorija, opozarja minister za kulturo, ko na televizijskih pogovorih prodaja nov medijski zakon in stiska v kot zmedene urednike in novinarske funkcionarje, ki so se, ne da bi pravi čas opazili, znašli na napačni strani konflikta. Saj kakšni pa so ti neodvisni in svobodni mediji, ki ugovarjajo pravici prizadetega, da potem, ko so ga v javnosti neupravičeno osrali, lahko na enak način pojasni svojo resnico, svojo plat zgodbe? Tak je kakopak generalni vtis večinskega gledalca, ki se v logistične zadrege uredništva pač ne poglablja in ki mu tudi razlika med popravkom dejstev in stališč ni ne blizu ne zanimiva. In ker sebe lažje vidi v vlogi po krivici ožigosanega kot onega drugega, mu je pač bližje minister, ki bi ga »kao« rad zaščitil, kot urednik, ki bi mu pravico do ugovora omejil. »Sve su ostalo nianse,« poje še vedno popularni slovenski državljan Džordže Balašević.

Ali res?

Zavzemanje oblasti za nenavadno, ekstenzivno in problematično ponujanje brezplačnega medijskega časa in prostora vsem drugače mislečim in po lastni presoji prizadetim v javnih kot zasebnih medijih temelji tako na prepričanju, da kdor ima medije, ta ima oblast, kakor tudi na lastni negativni izkušnji, ko so jim v času, ko so bili še v opoziciji, neodvisni privatni mediji zavračali elaboriranje drugačnih stališč in po doslej veljavni črki zakona objavljali le ev. popravke napačnih dejstev, kadar so se zaradi njih čutili prizadete.

Obvladovanje medijev je za oblast seveda dobrohotno, vendar je v resnici zares učinkovito le v nedemokratični družbi. Ko si je partija nadela žametne rokavice, ko je Mitja Ribičič oznanil parolo »s knjigo na knjigo«, ko si brutalne in odprte diktature ni mogla več privoščiti, ji tudi dejanska oblast nad vsemi mediji v državi ni pomagala. Zavest demokratične družbe je najmočnejša obramba pred samovoljo. Kot osmoza se skozi na videz nepredušne zapore prebija na plan. Berlusconiju tudi osemdesetodstotno obvladovanje nacionalnih medijev ni pomagalo.

Zgodovinski spomin nove oblasti kot da je pozabil, kako je Matevž Krivic s sklicevanjem na pravno državo in pravico do popravka po takratnem zakonu o medijih odpiral časopisne strani drugače mislečim. Poštni predal 29, pisma bralcev Sobotne priloge Dela so bila najbolj brano čtivo v državi, naklada Dela pa skoraj še enkrat višja kot sedaj. Če bo novi zakon v obliki, ki jo predlagata Grims in Simoniti sprejet, bo opoziciji ne glede na lastništvo medijev odprta pot. Na istem prostoru, na naslovnici ali zadnjici, z enakimi črkami in v enakem obsegu, v istem času in enaki minutaži bodo prodržavni mediji objavljali užaljene, ogorčene in strupene odzive opozicijskih piscev in elaboracijo njihovih stališč.

Pravzaprav klobuk dol pred demokratično odprtostjo predlagateljev, če le niso pozabili, da so sedaj sami na oblasti.