• 2004 • 

Če bi se vprašali, kdo izmed današnjih sodobnikov bo najbolj zanesljivo ostal v narodovem zgodovinskem spominu čez sto ali še več let, bi brez velikega rizika lahko stavili le na tri imena, na Janeza Janšo, Janeza Drnovška in Milana Kučana. Zaslužnih in pomembnih je zanesljivo še mnogo, vendar sito časa in optika distance sta neusmiljena, na konici igle je, vsem teozofom navkljub, prostor le za enega pravega angela, morda za tri, za več pa zanesljivo ne. Prehuda špekulacija bi bila rangiranje junakov, kateri je bolj in kateri manj zaslužen za najbrž največji in najusodnejši korak v narodovi zgodovini, je pa bržkone res, da sta vlogi starejših dveh, Drnovška in Kučana v največji meri izpisani, in da ima le Janša še objektivno priložnost pomembno doreči, morda celo spremeniti, popraviti svojo podobo, kakršna naj bi krasila učbenike prihajajočih generacij. Kriteriji uvrstitve na domovinski panteon pa so nestanovitni in varljivi. Še včerajšnji junaki potihem izginjajo iz narodovih poem, Gavrilo Princip, ki da je zakuhal veliko vojno, iz katere se je zgodila Jugoslavija, bi bil danes proglašen za terorista, Napoleona, Hitlerja, Stalina in Tita pa nihče ne bo izbrisal iz zgodovine.

Tako kot Drnovšek se je tudi Janša kar zgodil. Še maloprej le eden od zsmsovskih povzpetnikov, vernikov zgodnjega Lenina in Marxa, je preko noči postal simbol in legenda prebujenega narodovega poguma in ponosa.  Kdo ga je naredil, sam se zdi še najmanj, še danes ni pravzaprav jasno. Mladina, Udba, KOS, Kučan, Bavčar ali mi vsi, ki smo podpisovali pristopnice odboru za osvoboditev JBZT in demonstrirali po Roški in Metelkovi? Izmisliti bi si ga morali, če se po spletu enkratnih okoliščin ne bi sam zgodil. Kot kapselj jedrske bombe je sprožil verižno reakcijo, ki je nihče ni mogel več ustaviti. Na valu zgodovinske evforije je poletel v nebo, zagrabil vlogo, ki se mu je ponujala in jo skupaj s prijateljem Bavčarjem tudi odigral. Daleč najbolje v svoji karieri.

Po vsaki vojni se karte na novo delijo. Na kupu gnoja je prostor le za enega petelina. Vso energijo, ki nas je prestavila v zgodovino, so naši junaki usmerili v boj za oblast. Janša je odpel svoj labodji spev in se zapletel v afere, ki so ga odplavile z odra. Dal se seveda ni. Rogovilil je in rovaril, zmerjal, obtoževal, intrigiral, pljuval in sesuval. Njegova lastna podoba, na ramenih katere je stal, pa se je počasi pogrezala in izginjala.

Ni bil edini. Nova prvobitna delitev kapitala je globoko zarezala v slovensko samopodobo. Televizijski prenosi parlamentarnega cirkusa so temeljito omajali ugled vseh izvoljencev ljudstva. Obtožbe in denunciacije se lažje primejo kot zagovori in samohvale. Volivci so se pač naveličali yuppiev in oldboysov, arogantnežev in samovšečnih cinikov, profesorjev in oblastnikov, ki so, krivi ali ne, odgovorni za stanje, kakršnega imamo. Izbrali so Janšo.

Priložnost je enkratna. Izučen od tujih (in lastnih) napak stopa pred ljudstvo, naveličano prepirov in umazanij, v svoji novi podobi. Umirjen, preudaren, spravljiv in razumen. Skupaj z novim nadškofom, ki je s svojim šarmom in antirodetstvom, kot nekdaj Drnvšek z antibulcstvom na mah osvojil srca slovenskih vernikov in nevernikov, odpira novo poglavje politične kulture na Slovenskem.  Nekaj Drnovška in nekaj Kučana, zanesljivo njegovih velikih učiteljev, če ne tudi tihih vzornikov je v našem novem Janši. Da bi le zdržal v tej koži in se ne prepustil tisti drugi čudi!

Prilika, da nadgrajuje in nadaljuje dobro in popravlja slabo, da si lasti zasluge in se distancira od napak, liberalcem morda res ne bo povšeči, pragmatično pa nam lahko pomaga do korektur, ki jih včerajšnji očitno niso bili sposobni.

Ker si opozicija že po definiciji ne more pri koritu omastiti brkov, in ker jim je, če kaj, uspelo omajati prepričanje v poštenost in nekoruptnost onih drugih, ima lepo možnost, skorajda obvezo, da z akcijo »čiste roke« prepreči, da bi si jih z novo oblastjo le novi lakotniki namočili v našo skupno mast. Če le niso »prijatelji« tudi njega zasačili z roko tam, kjer je ne bi smelo biti.

Afera vseh afer in napaka vseh napak je prav gotovo dolg Ljubljanske banke do hrvaških in še nekaterih varčevalcev. Naj so pravniška in politikantska prepričevanja še tako utemeljena, je neizpodbitno dejstvo, da je škoda, ki je bila s tem narejena ugledu Slovenije in njenega gospodarstva, neizmerna in usodna. Fruktali, Globturji in njim podobni le še utrjujejo že lepo spromovirano podobo egoistične, neprijazne in brezobzirne Slovenije, ki ji ne gre ne zaupati, ne pomagati. Zagotovo ne brez vsaj tihe podpore tistih, ki bi nas radi prepričali, da naše sonce vzhaja na zahodu. Prvi minister Janša ima najbrž zadnjo priložnost, da pokaže obraz drugačne Slovenije in da spodbudi bistveno bolj prijazne in produktivnejše odnose, ne le s Hrvaško.

Čeprav imajo po demokratični floskuli volivci vedno prav, in so si liberalni demokrati zatorej zaslužili, da zapustijo oblast, jim gre vendarle priznati, da so naredili veliko delo, da so ob slovenskih menedžerjih najzaslužnejši za izgradnjo primerljivo najuspešnejše mlade države in da so ob tem zgradili tudi vrsto sposobnih, kompetentnih in poštenih kadrov, strokovnjakov, politikov in uradnikov. Premalo nas je, da bi se lahko odpovedovali najboljših, le zato, ker niso naši. Sloviti Omanov izrek, ni važno, če je pismen, važno je, da je naš, bi novi Janša lahko pospravil v zgodovino.

Še pred koncem njegovega mandata se bo zgodil najveličastnejši dogodek slovenske zgodovine. Slovenija bo šest mesecev na čelu najmočnejše gospodarske sile sveta, takrat bržkone že petsto milijonske Evropske unije. Le osemnajst let po tem, ko je Kučan s svojimi komunisti demonstrativno zapustil kongres jugoslovanskih komunistov in odprl vrata takrat povsem negotovi slovenski poti v samostojno zgodovino, Janša pa je kot poslednji slovenski politični zapornik še prestajal kazen na Igu, bo predsednik vlade republike Slovenije taisti Janez Janša odprl in vodil sejo sveta Evropske unije, najvišjega zakonodajnega in izvršnega organa petindvajset, morda že sedem, osem ali devetindvajsetčlanske zveze evropskih držav. V spoštovanju do vseh, ki so kadarkoli in kjerkoli prispevali k še pravkar nebogljeni slovenski zgodovinski poti, bo odgovornost vseh, Janševa pa še posebej, da se izkažemo veliki preizkušnji in odgovornosti primerni. Boljše priložnosti za slovensko dejansko prepoznavnost in ugled navzven in novo samozavest in identiteto navznoter ne bo več. Če pa bi se, kar je lažje kot težje, izkazalo,  da volčja čud pod jančjo prevleko vendar ni le prikrita, da na prvem evropskem stolu ne bo Slovenija temveč Janez Janša, sam po sebi, bo to le še ena zgodba o plafonu, ki ga vsakdo, pa tudi Slovenija in tudi Janez Janša ima. Kateri od treh omenjenih kandidatov za slovensko nesmrtnost bo ob tem izpadel, pa tudi ne bo več vprašanje.

Edina zares pomembna vsebinska, ideološka, značajska razlika, ki jo razen osebnih kadrovskih preferenc ob sicer težko razpoznavnih in interesno doslednih političnih programih slovenskih strank zaznamo volivci, je strpnost. Vsa ostala politična, gospodarska, kulturna, socialna opredeljevanja, razen seveda stanovskih interesov SLS in DESUS-a bi si stranke lahko dokaj enostavno zamenjale, ne da bi večina volilnega telesa to sploh opazila. Le strpnost do drugačnih se zdi onkraj ločnice, ki nedvoumno pelje v Evropo in v zgodovino. Tudi Janeza Janšo.

Jure Apih