• 1991 • 

Razočaranje kot poglavitna značilnost

Prvoborci – mladinci ne vodijo več igre

Spreobrnjenci – prenovitelji niso deležni hvaležnosti in zaupanja,

ker so premaknili zgodovino

Zmagovalci – Demos nimajo spoštovanja, ki jim po volitvah pritiče

kje je ta oblast, ki smo jo osvojili? Zvezane roke!

Zelenci – opozicija po naravi dobi več oblasti kot ji paše – sili jo v

oportunizem, ki ni v njeni naravi

Krščanci –

Oblast ni sladka kot pričakovanje, zgodovina ne pozna hvaležnosti, svet se postavi na glavo, pa vendar ostane enako beden, zavržen, krivičen in brez perspektiv.

Volivci, ki so za začetek primazali klofuto vsem, ki so se s frazarjenji spuščali v lov za njimi, in so demonstrativno volili klovna, so v konfuznem in zamegljenem zgodovinskem prelamljanju, ko se ni vedelo, ne kdo je kdo, ne kdo to več ni, vendarle ob generalnem NE za komunizem/socializem nagradili, morda bolj kot bi jih sicer, z zaupanjem tudi bojevnike, ki so ne glede na svojo barvo, hrabro in glasno vodili bitke za spremembe.

Slika, ki se jim kaže preko ekranov in časopisja, je pač drugačna od pričakovane. Parlament kot da ni dorasel svoji odgovornosti. Užaljenost, adolescenca, nesposobnost, aroganca, maščevalnost, obstrukcija, vsakršno pomanjkanje posluha (tudi glasbenega) so slike, ki se nam kažejo iz palače, kjer naj bi domovala narodova modrost, ponos in samozavest.

Tako kot mnogi niso nikoli dojeli, da so akterji narodovega zgodovinskega odpora vodili predvsem družbeno revolucijo, tudi danes ni večini povsem čitljivo, kdo in zakaj se je najbolj hrabro in odločno boril in izboril zgodovinske spremembe.

Od mladega Pučnika, Kermavnerja, večine Perspektivašev, domžalskih poslancev, Mladine, Tribune, Katedre, mladih marksistov in sociologov in njihovega pohoda skozi institucije, ideologov družbene konfrontacije, liberalnih sil znotraj društva novinarjev, uredništva Dela in Teleksa, novinarstva nasploh, celo mnogih iniciatorjev sprememb v političnem organiziranju, gre vseskozi za reformizem, odpor ali celo revolucijo znotraj jasne leve svetovnonazorske opcije. Za odpor nesposobni, nazadnjaški vodilni garnituri in njeni politiki, ne pa za zamenjavo leve, socialistične ali vsaj socialne družbene opredelitve. Za revolucijo znotraj, v omejenem polju, skratka. Razočaranje je seveda veliko – podrl se je svet. Po 45 letih vzgoje, študija, prepričanja, samozavesti, je težko zavreči generalno maksimo, da je levo pravica, desno krivica. Velik del sveta in velik del domačega volilnega telesa misli drugače.

Učiteljsko pero, ki smo ga in ga mnogi še vedno imajo za nezmotljivega, je že pred desetletji zapisalo, da smo nezgodovinski narod in da sodimo na etnično smetišče Evrope. Do včeraj se nam je zdelo, da smo pred petinštiridesetimi leti vendar vstopili v zgodovino in da bi tudi naš učitelj, če bi to doživel, moral priznati, da se je motil v nas. Danes smo ponovno narod brez zgodovine. Nobene preteklosti ni, iz katere bi lahko črpali svoj ponos, samozavest in upanje. Spet in prejkotne zadnjič začenjamo od začetka. Vstopamo v razred, ki so ga vsi evropski narodi in delno tudi mnogi balkanski, že zdavnaj absolvirali. Svojo prvo zaresno suvereno državo oblikujemo, prve demokratične institucije civilne družbe moramo zgraditi, novo moralo ponašanja in vrednotenja moramo sprejeti, na kar najbolj, to je čim manj nepošten, pa vendarle učinkovit in hiter način moramo izpeljati prvotno akumulacijo zasebnega kapitala, avtonomen subjekt mednarodne, balkanske in evropske politike naj bi postali in vse to zato, da bi ponovno odprli upanje, razvoj in perspektivo.

Morda edina resna prednost, ki jo še imamo, je dejstvo, da se nam v času vendarle ni treba vračati nazaj, da stojimo sredi današnje Evrope in ne za kakršnimikoli zidovi, da se preko nas pretakajo vsi problemi, izkušnje, dvomi in upanja Evrope in da nam, če res ne sodimo, kamor nas je učitelj marksizma zapisal, vendarle ni treba od začetka ponavljati napak tistih, ki so že spredaj.

Bomo zmogli? Bomo očarali ali razočarali? Parlament imamo, da se dogovorimo, stranke, da oblikujejo in zagovarjajo relevantne opcije, časopise, radio in televizijo, da korektno, brez histerije in podtikanj omogočajo ljudem sodelovati v svoji zgodovini – po lastni glavi in morali, nikoli več kot ovčice ali kot nezreli, poduka potrebni  in v resnici nespoštovani učenci.

Če parlament ne bo sposoben svoji nalogi, ga bomo zamenjali. Stranke, ki se skrivajo za tujimi imeni in ki razočarajo svoje volivce, bodo odšle s prizorišča. Da nas le pustijo misliti s svojo glavo in po svoje, da nas nehajo hujskati in da o svoji zrelosti in zgodovinskosti odločamo sami. In za to v resnici vendarle gre. Bitka v parlamentu je legitimna in smiselna oblika delovanja demokratičnega sistema, pa kakršnakoli že je. Bitka za medije pa je nelegitimen in nedemokratičen boj za oblast, za vpliv, ki lahko izniči vse, tudi zgodovino. Pravi izpit zgodovinskosti bomo zato polagali v novinarskem razredu.