• 2013 •

Najpomembnejša vrlina človekova je spodobnost (Amos Oz), v resnici ključna civilizacijski lastnost, ki omogoča sobivanje in napredek.
Vedno več nas je, ki smo zgroženi nad nespodobnostjo družbe, v kateri živimo. Ne želimo si oblasti, ne želimo izbirati med političnimi ali ideološkimi opcijami, tudi o konkretnih ponujenih rešitvah se nočemo opredeljevati. Z vso odločnostjo pa zahtevamo spodobno Slovenjo. Hočemo živeti v državi, ki nam je ne bi bilo sram, kjer “velika svinjarija” tudi, če ni kaznivo dejanje, ne bo sprejemljiva, kjer je oblast spodobna, opozicija pa odgovorna, kjer je sovraštvo nespodobno, sodelovanje pa vrlina.
Prva generacija smo, ki predaja otrokom državo v slabšem stanju, kakor smo jo prevzeli. Narediti moramo vse, da ne bo tudi brezupna!

Dost’ mam, so zakričali mladinci, ko v kontradikcijah bivše države niso videli svoje bodočnosti, in so stopili na čelo gibanja za spodobnejšo samostojno državo. Dovolj imamo nespodobne države, nesposobnih in pokvarjenih politikov, pohlepnih lastnikov, zlaganih obljub in sovražnega govora kričimo dvajset let pozneje.

Povsem jasno je, da elite, ki so nam ukradle državo, zasedle parlament in si napisale zakone, oblasti ne bodo izpustile iz rok. Lahko se izmenjujejo na oblasti, se kupčkajo in koalizirajo, se enkrat prilizujejo, drugič zmerjajo, vseskozi hujskajo in razdvajajo, le privilegijev in moči, ki so si jo prigrabili, se ne bodo odpovedali.

Hudo je, vendar objektivno še vedno bistveno bolje kot pred dvema desetletjema, razočarani smo vendar ne dovolj, da bi tvegali prekucijo. Zgodila se bo ulica, najbolj prizadeti bodo izgubili živce, oblast se bo ustrašila in popustila, umaknila pa ne. Obsojeni smo na kvazidemokratično tiranijo nouveau-riche bogatinov, tajkunov, politikantov in oblastnikov, ki na razdvojenosti in zaslepljenosti nacije gradijo svojo legitimnost.

V povsem razstreljeni Sloveniji je produktiven diskurz onemogočen. Noben argument, noben poziv, niti dejstvo ne seže preko vse globljega levo desnega prepada. Vsak nagovarja svoje, vsak le svoje posluša; onih drugih kakor da ni. Polemike in disputi ki so v osemdesetih letih razganjali ideološko meglo, so preteklost. Pa vendar smo vsi v istem čolnu, partizanski in domobranski sinovi smo oropani spodobne države in prihodnosti, ki smo si jo s štirimi milijoni pridnih rok obetali. Vsaki zase naprej ne moremo, vsi skupaj ne zmoremo. Z očitki, zmerjanji in poniževanji, ne pridemo nikamor. Če se zde razlike prevelike, jih postavimo na stran, pozabimo nanje. Poiščimo najmanjše skupne imenovalce, vse tisto, o čemer se strinjamo, in nas ne poriva nazaj na sovražne bregove. Stopimo naprej. Če ne zmoremo sami, omogočimo vsaj naslednji generaciji, da usposobljena in razbremenjena prekletstva očetov z novo etično paradigmo preskoči ideološke spopade in poišče izhod.

Zlato pravilo, TEŠ6, upravljanje družbenega premoženja, drugi tir in tretji pomol, takšen ali drugačen pokojninski zakon,zujf ena in zujf dve niso naše najhujše dileme in problemi. V vsaki demokratični družbi so nujno na mizi. Najhuje je, da jih nismo sposobni rešiti, ker ne stroki, ne politiki ne zaupamo, ker sta obe neponovljivo razdeljeni izgubili vso kredibilnost.

SINTEZA, DRŽAVLJANSKO GIBANJE ZA SPODOBNO Slovenijo (SDGSS), želi afirmirati novo etično podobo Slovenije, takšno, ki bi združevala, ki bi jo velika večina državljanov lahko sprejela za svojo in ki bi motivirala mlade, da prevzamejo svoj del odgovornosti za narodovo usodo. SDGSS ne združuje neuspešnih in odpisanih gorečnežev katerekoli politične opcije, obračamo se na armado spodobnih, ki jih politika in oblast ne privlačita in ju z veseljem prepuščajo drugim, ki pa ugroženi ugotavljajo, da je »vrag odneo šalu«, in da se vsi razmišljajoči Slovenci ne moremo odreči odgovornosti za usodo »moje dežele«. Tudi nobene nove opcije ne ponujamo, za noben položaj se ne zanimamo, le nekaj mitov, nekaj zagozd v razmahanem zgodovinskem kolesju moramo pospraviti, da bi odprli pot osvobojenemu in ustvarjalnemu pristopu nove generacije, edine ki še lahko potegne naš voz naprej.

ETIKA NE MORE BITI LEVA ALI DESNA
Ko smo se poslovili od samoupravnega socializma in njegove morale, smo morali pozabiti tudi na vse njegove etične standarde, vrednote, ki smo jih uvozili s prevzetim kapitalizmom pa niso vrednote civilizirane demokratične družbe razvitega poznega kapitalizma, temveč agresivne in vulgarne prvobitne akumulacije kapitala brez družbene in socialne odgovornosti. Novokomponirana normativna ureditev je, namesto, da bi omejila, kaj šele ukrotila pohlepnih strasti, ponudila vrsto formalnih in procesnih obvodov, izgovorov in izhodov, ki so v praksi povsem blokirali in omrtvili vladavino prava. Ugotovitev, da velika svinjarija še ni kaznivo dejanje, je zadnji žebelj v krsto spodobne družbe. Kazenska zakonodaja najbrž res ne uspe sankcionirati vseh svinjarij, ki si jih kreativni pohlepneži vedno znova izmišljajo, vendar v odgovorni in spodobni družbi javnost tega preprosto ne požre.
Naloga odgovorne SDGSS je

SPRAVA JE NEVARNA IN ŠKODLJIVA POLITIČNA TEMA
Reklamiranje narodne sprave kot krucialnega pogoja za izhod iz zgodovinskega političnega klinča je nespodobna prevara. Narod, ki je svojo razdvojenost od reformacije naprej zaznamoval s krvjo, s krivdo in grehom si ne bo nikoli iskreno segel v roke. Kučan-Šuštarjeva skupna poklonitev žrtvam v Kočevskem gozdu je največ, kar ta narod zmore. Vsako obujanje mrtvih, vsako razgaljanje grehov onih drugih, vsako insistiranje na »spravi« je le poskus preobračanja zgodovine, oživljanje ran in poglabljanje razklanosti. Obremenjevanje naslednjih rodov z grehi njihovih dedov je za narodovo zdravje in perspektivo škodljivo. Iskanje političnih koristi v zastrupljanju mladih pa je perverzno. Edino neukvarjanje s spravo, zavestna pozaba in arhiviranje za sto ali dvesto let lahko preseže zgodovino. Ko se bodo Američani opravičili za Hirošimo in Dresden, ali za izstradanje milijona nemških ujetnikov kot so se za poboj Indijancev, ali kot se je z zgodovinsko instanco za grehe katoliške cerkve opravičeval papež, takrat bo morda čas za zgodovinski pobot, če bo še komu mar.

ODTUJENA LASTNINA JE POKRADLA SLOVENIJO
Teza, da je zasebna lastnina tako rekoč po definiciji pogoj za kvalitetno upravljanje v gospodarstvu, nas je prepričevala, da nam prehod iz samoupravnega socializma v neoliberalni kapitalizem že sam po sebi zagotavlja večjo uspešnost gospodarstva.
Žal smo spregledali, da se je narava lastništva v času, ko smo se mi šli kolektivno upravljanje, v svetu spremenila. Namesto klasičnih neposrednih lastnikov, ki so svoja podjetja praviloma sami upravljali in so bili od njihove uspešnosti tudi dolgoročno eksistenčno odvisni, se je, še posebej v preko noči privatiziranih družbenih gospodarstvih uveljavilo, rekel bi, odtujeno lastništvo, kjer je »krvna« vez lastnika z upravljanim podjetjem skoraj popolnoma pretrgana. Finančni kapital, ki v takšni ali drugačni formi ali preobleki danes obvladuje naše gospodarstvo, je po svoji naravi špekulativen, neoseben in skorajda brez moralne ali etične odgovornosti. Zavezan je le permanentnemu povečevanju dobička in še posebej tržne vrednosti obvladovanih družb. Ni velike razlike med skladi tveganega kapitala, globalnimi korporacijami in investitorji. Nadzorni sveti, ki v njihovem imenu upravljajo uprave, imajo plašnice na očeh. Le številke jih zanimajo, ničesar drugega ni.
Od Newtona in njegovega jabolka, ki je padlo na tla, če je bila sila težnosti večja od jakosti njegovega peclja, vemo, da se vse stvari v vesolju obnašajo po enem samem pravilu – da se prilagajajo razmeram v okolju. Menedžerji, ki so postali le bolje plačani mezdni delavci, nimajo več časa za vizije in dolgoročne strategije, za negovanje blagovnih znamk, vzgajanje in graditev kadrov, za atmosfero v kolektivu, celo za potrošnika skorajda ne. Da o tveganju in pogumu niti ne govorimo. Le še korporacijske okrožnice in zahteve nadzornikov, ki jih nastavljajo, nagrajujejo in odstavljajo, jim ne dajejo spati. Cost cating je magična beseda. Stroški se zmanjšajo preko noči, dobiček se avtomatično poveča, kolateralni učinki pa pridejo z zamikom, ko se bo njihov vzrok že izgubil. Ne le letna, trimesečna ali celo mesečna finančna poročila so merilo uspešnosti. Nadzor je tako rekoč permanenten, nezaupanje je absolutno, besede so prazni argumenti. Identifikacija s podjetjem in kolektivom, ki je vse bolj le kamen okoli vratu, se izgublja. Poslanstva ni. Na koncu mandata je konec sveta.
Poved je pretirana. Ne govori ne o novodobnih tajkunih, ne o osamelcih, ki se ne znajo ali nočejo osvoboditi svojih korenin in le trmasto kljubujejo zlim vetrovom, od koderkoli že pihajo. Kaže pa na lastnike, ki poznajo le borzno šifro svoje lastnine, in na upravljavce, ki jim slepo služijo.
Učinkovitost takšnega upravljanja se ne popravlja z ugotovitvami in ne z besedami. Če ne spremenimo paradigme, ne spremenimo ničesar. Ne lastniki, ne menedžerji se tako kot Newtonovo jabolko preprosto ne morejo obnašati drugače

DELO NI MARKSISTIČEN TEMVEČ RAZVOJNI TERMIN

ČE JE PRVIM ELITAM SPODRSNILO, ODPRIMO VRATA NASLEDNJIM

Nazadnje še prijat’lji,
kozarce zase dvignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo.