Tele.

Nerad se oglašam na pogorišču časopisa, ki sem ga sam pomagal graditi. Brezplodno in žalostno je vse to pametovanje potem, ko je zgodbe o slovenskem ilustriranem tedniku definitivno konec. A pljunek, ki mi ga je pogrebni Telexov urednik namenil v obraz, je le pregrd.

Kako preprosto si to Uroš Mahkovec predstavlja! Prevzame uredništvo časopisa s petinštiridesetletno tradicijo, z ugledom v okolju, z elitno novinarsko zasedbo in z relativno spodobno naklado. Ne upošteva nikogar. Ne sodelavcev, ne bralcev, ne služb, ne tržnih in bralskih raziskav. Krmari med subkulturo na eni in pornografijo na drugi strani kot da bi urejal študentski in ne osrednji slovenski ilustrirani časopis. Noče doumeti, da časopis ni last urednika in njegovih somišljenikov, temveč bralcev, ki ga kupujejo in vzdržujejo skoraj pet desetletij. Le z njihovim soglasjem lahko menja naravo časopisa, ki obstaja zaradi njih! Ne poznam resnega časopisa, ki bi si drznil tako samomorilske prevrate, tako absurdne kombinacije nekompatibilnih vsebin in tako neodgovoren odnos do bralcev kot Telex pod Mahkovčevim vodstvom. Ne zdrami se, ko ga razočarani bralci in tudi sodelavci zapuščajo in ko mu njegov lastni odgovorni urednik v poslovilnem pismu zapiše, kaj si misli o njegovi sposobnosti in o prihodnosti, v katero pelje časopis. S skorajda neomejeno podporo vrhovne uredniške oblasti ignorira obupne alarme »poslovodno tehnokratskih struktur« ob njegovi rdeči ekonomiji. Temeljne organizacije, ki ga izdajajo, tiskajo in prodajajo, mu iz tromesečje v tromesečje pokrivajo izgubo, tiskarna ga dobršen del tiska zastonj, ni časopisa, ki bi bil v ČGP Delo doslej deležen večje materialne in kadrovske podpore. A račun se na koncu seveda vendarle ne izteče. Malo preden poslednji bralec zaloputne vrata za seboj, ko je prodanih izvodov manj kot je bilo pred časom remitende (neprodani izvodi), ko zareže izguba v substanco in se jo samo v treh letošnjih mesecih nabere za preko milijon krepkih dinarjev in ko tudi politična podpora ni več tisto kar je še maloprej bila, preprosto ni več čarovnika, ki bi lahko rešil zavoženo barko. Časopis ugasne, a namesto dostojne poslovilne besede, ki si jo je bil nedvomno zaslužil, razglasijo pogrom proti zarotnikom, ki da so spletli njegovo propast. Krivi so vsi, od predsednika delavskega sveta, do direktorja, prodaje in tiskarne, propagandne službe, pa do skrivnostne Demosovsko-komunistične koalicije in novinarjev, ki razmišljajo o novem, drugačnem časopisu. Le glavni in odgovorni nima pri pokopu časopisa prav nič zraven.

A ker sem si v opombi na pismo, ki se me je tikalo, drznil zapisati, da o usodi časopisa vendar odločajo bralci, je poslednji Telexov urednik sklenil, da je treba diskvalificirati, umazati in onemogočiti tudi mene. Ker se mi zdi, da je vse kar je pomembnega že povedano in ker ne verjamem, da je dvoboj pod pasom vreden časopisnega prostora, bom stvaren:

res je, da sem, odkar nisem več primeren za urednika, spravljen v Stiku. Ni pa res, da je to marketing, ki bi lahko o čemerkoli odločal. V hiši z uredniško oblastjo so pač tudi marketinške funkcije pod njeno komando.

Poniglavo se je zagovarjati pred Mahkovcem, kaj sem jaz ali nisem storil za Telex. Vsekakor se iz petih tržnih in bralskih raziskav, ki smo jih zanj izvedli v zadnjih dveh letih, ni veliko naučil. Še bolj nesmiselna je podmena, da so bralci zapustili Telex zaradi slabe promocije, ker z njim niso bili dobro seznanjeni. Če kdo, bi Mahkovec moral vedeti, da so ga bralci zapustili potem, ko so se dodobra seznanili z njim. Res je tudi, da sem delal na večih razvojnih časopisnih projektih, to mi je pač službena zadolžitev, in za nekatere med njimi sem tudi kandidiral. Zares ne vem, kakšno zvezo ima s propadom Mahkovčevega Telexa dejstvo, da sem pred devetimi leti in ne dvema, kot je Mahkovec narobe prebral, ponudil projekt štirinajstdnevnika »Novi« ali da sem na zahtevo glavnega urednika (pismeno) razmišljal o možnostih evropsko usmerjenega časopisa, ki pa je, kot Mahkovec zelo dobro ve, v resnici antiprojekt podtaknjene »Evrope zdaj«. Tudi načrta za štirinajstdnevnik, ki bi ga v novih razmerah morda začeli izdajati jeseni, prav nič ne skrivam. A zakaj naj bi razmišljanje o časopisu za ljudstvo (Demos, podtika Mahkovec) ogrožalo revijo za avantgardo?

In da bi se Mahkovcu zbistrilo:

1. ne vem od kod mu pripomba, »da naj bi Telex postal časopis, ki ga berejo predvsem tisti, ki vanj pišejo«, a se od nje ne distanciram, saj kar lepo ilustrira preobrazbo Teleksa v Telex, odnos do bralcev in njihovo zdesetkanje na skoraj bukvalno desetino,
2. »vloge in načine uspešnega časopisnega marketinga mu na tem mestu pač ne bom pojasnjeval. Naj že enkrat prebere vsaj Zbornik marketinške konference, ki smo jo tudi o Telexu organizirali pred slabim letom, pa žal ni pomagalo. A ker gre za provokacijo: marketing se že po definiciji začne s prilagajanjem proizvoda potrošnikom in ne obratno,
3. podtikanje o »uporabljanju službenih virov za svoj račun« je pritlikavo in nevredno odgovora.

In da se ne oglašam še tretjič. Telex je propadel zaradi neodnosa do bralcev. Pozicija kvalitetnejšega ilustriranega tednika širokega interesnega spektra kljub lepemu bralskemu zaledju ni ustrezala ožjim uredniškim ambicijam. Časopis se je iz izrazito deficitarnega območja nasilno preusmerjal v hiperzasičeno. Skupna naklada Delove in Dnevnikove sobotne priloge, Mladine, Naših razgledov, Nove revije se kosa z Nedeljcem kot edinim vseslovenskim časopisom širokega interesnega spektra, in ni daleč od skupne naklade vseh naših ožje usmerjenih revij. Potrebe po dodatnem avantgardnem branju vsaj pri širši bralni publiki očitno ni. V ožjem segmentu, ki je Telex očitno edino zanimal, pa se s tržno Delovo ekonomiko, velikim in dragim uredništvom in barvnim tiskom račun preprosto ne izteče. Nobena revija s tako ozkim interesnim profilom na našem tržišču ne more izhajati brez dotacije. Naši razgledi, za primer, imajo pol manjše in cenejše uredništvo, preprostejši tisk, enako, če ne višjo prodano naklado, pa kljub dotaciji kulturne skupnosti, komajda izhajajo. Ni pošteno megliti slike, konstruirati afere in valiti odgovornost za Telexovo uredniško avanturo na ramena tistih, ki so nanjo opozarjali in se ji upirali. Prihaja čas, ko bo vsak moral za svoje račune sam poskrbeti in zanje tudi odgovarjati.

Če urednik verjame, da lahko s svojim delom prispeva le 10 odstotkov k uspehu časopisa, za vse drugo pa so krivi in odgovorni (ali tudi zaslužni?) drugi, mu pač ni pomoči.

Jure Apih