Ustavite spravo

• Delo, 26. septembra 2017  •

Osem desetletij že mineva od usodnih dogodkov, ki so, zdi se, za vedno tragično zaznamovali naš narod. Generacija, ki je za tragedijo odgovorna, je odšla. Le še nekaj osemdeset in devetdesetletnikov nam v večernih televizijskih terminih obuja svoje žalostne spomine. Generacija sinov in  hčera, ki so nas bolj ali manj uspešno indoktrinirali, se otepa dediščine, ki nam jo vsiljujejo. Nikogar nismo zavedli, nikogar ubili, nikogar izdali. Je že res, da smo bili  v dobrem in slabem deležni blagrov režima, ki nas je redil in klestil, ki smo ga pardonirali, mu ugovarjali in ga pokopali, vendar nismo njegovi idejni, kaj šele moralni dediči. Ko smo se prebudili iz bojda tisočletnih, zanesljivo pa vsaj stoletnih sanj, se je zdelo, da je pot pred nami odprta, le še pošlihtati se moramo in po novem zvrstiti, preden bomo spešili po njej. Naše in  naših očetov račune moramo poravnati, se eni in drugi opravičiti in prositi za odpuščanje. Dlje od Kučanovega in Šuštarjevega spravnega poskusa nismo prišli. Po starih ranah se praskamo, zle duhove prebujamo in nove sovrage ustvarjamo. Sprti smo in razdvojeni. ‘Ne moremo naprej, dokler se ne spravimo. Ne moremo se spraviti, dokler ne razčistimo’, dokler eni druge ne ponižamo, dokler ne prevzamemo krivde za zločine, ki jih nismo zagrešili, ki niso bili naši. Od očeta na sina in od sina do vnuka in naprej naj se prenaša greh in maščevanje.  Slovenska plemensko mafijska vendetta nas zaznamuje in izloča iz civilizirane družbe enaindvajsetega stoletja. Dokler ne razčistimo preteklosti, tudi prihodnosti nimamo, nas zavajajo, ko v brskanju po tujih spominih in osebnih interpretacijah iščejo smodnik za podaljšanje vojne, ki naj je ne bo nikoli konca. Razdvojen narod smo in bolj, ko kličemo in se zaklinjamo k spravi, bolj se nam odmika. Spomenik lastni razdvojenosti smo postavili, da si ja ne bi kdo drznil pozabiti na naše kajn-abelsko prekletstvo. Za spravo nam gre, se zaklinjajo, ko poštenjačijo in moralizirajo, ko lastni narod demonizirajo in pravzaprav ščuvajo proti njej. A čas je neusmiljen, generacija, ki bi lahko vedela, ki bi ji lahko tudi kakšno etiketo prilepili, se pospravlja. Zredili smo se in postarali, v zadnjem vagonu pametujemo in zagrenjeno razgrajamo, dokler nas ne odklopijo. Na ponedeljkovem sprejemu novih slovenskih junakov nas ni bilo. Sinovi in hčere in njihovi sinovi in hčere so zapolnili deževni Kongresni trg. Ne osamosvojitvena evforija, ne Bill Clinton, nihče ni zbral toliko navdušenih, srečnih, složnih Slovencev in Slovenk. Še Mick Jagger v bližnjem Zeltwegu ni mogel  preglasiti carigrajskih trompet, Avsenikove Golice in Prešernove Zdravljice. Priložnost, da se vsi skupaj poistovetimo z našimi zlatimi fanti, da skupaj z njimi premagamo Špance in Srbe, vso Evropo, je bila enkratna. Namesto sprtih in zagrenjenih trmastih luzerjev, ki se sami vase spotikajo in se o ničemer zmeniti ne morejo, iz države brez pravega ugleda in  prijateljev, smo se (Mi Slovenci!) predstavili kot srčni borci in virtuozi, enotni, vztrajni in predani. Nam so ploskali, ko so občudovali Gorana, Luko, Gašperja, Klemna, Tonija (Anthony), Igorja in ostale. Vsa Slovenija se je z našo nepremagljivo dvanajsterico povzpela na Olimp. Enotni smo bili in spravljeni kot morda še nikoli. Zmagovalci smo. Vsi do zadnjega in ves svet, še bratje Hrvatje, nam to priznavajo. Ne zlivajte nam žolča v slavnostne kupe! Ne zagrenite nam zmagoslavja, ne kličite k spravi. Generacije, ki prevzemajo odgovornost za to državo, nimajo odnosa do naše slavne in neslavne preteklosti. Ne briga jih, kaj so njihovi dedje in pradedje počeli in česa niso. Svet, v katerega morajo krmariti našo barko, je tako viharen in zahteven, tako tekmovalen in neusmiljen, da jih zadrta maščevalna in moralistična zgodovinska in politična umovanja lahko le obremenjujejo. Naj za trenutek, za petdeset ali sto let, opustijo svoje kletve in zaklinjanja kostolomci in dušebrižnice iz prejšnjega stoletja in prepustijo novi, mladi Sloveniji, da na krilih poštenega in iskrenega zmagoslavja zadiha iz vseh pljuč in začne novo skupno zgodbo od začetka.