Odgovornost za škandalozen polom slovenskih reprezentantov na zimski olimpiadi ne nosijo le športniki in njihovi trenerji, temveč v prvi vrsti fakulteta za šport, ki uči zgrešene teorije in vzgojiteljev naših športnikov ne opremi z ustreznim znanjem za oblikovanje kompetitivnih tekmovalcev najvišjega razreda. Tako so pravkar razmišljali naši najuglednejši športni komentatorji, ki se niso hoteli zadovoljiti z zmuzljivimi izjavami zaslužnih športnih funkcionarjev in njihovimi nenačelnimi relativizacijami neuspehov ob siceršnji dosledni absolutizaciji uspehov.
Vprašanje neposredne odgovornosti univerzitetnih oblasti za uspešnost na konkretni izvajalski ravni njihovih področij je seveda poenostavljeno in vsaj problematično, ni pa nobenega dvoma, da imamo visoke šole zato, da razvijajo znanje, da odgovarjajo ali vsaj iščejo odgovore na najzahtevnejša vprašanja svojega časa in da vzgajajo strokovnjake, ki se bodo sposobni spopasti z njimi. Kljub mnogim nesporazumom o pomenu in obsegu univerzitetne avtonomije ter smiselnosti in pomenu teoretičnih bazičnih raziskav se praviloma fakultete vendarle pojavljajo kot nesporne avtoritete, kot objektivne razsodnice in vizionarke. Ena bolj, druga manj so vpete v življenje, ki naj bi ga razvijale.
Fakulteta za družbene vede, ki na posebnem programu vzgaja slovenske novinarje, je bila ustanovljena kot fakulteta za sociologijo, politologijo in novinarstvo, kar je še zmerom. Njeni diplomanti so osveščeni družbenopolitični »delavci«, ki so izšolani iz politologije in komunikologije, tudi iz sociologije, psihologije in antropologije, prava in filozofije, spoznajo se na mednarodne odnose, temelje ekonomije, nastanek sodobnega sveta ali civilizacije; študirali so javno mnenje, skladnost slovenskega knjižnega jezika, novinarsko sporočanje in retoriko, novinarsko etiko in komunikacijske pravice, kulturo govornega izražanja in občo stilistiko. Pika. Profesorji so aktivni sooblikovalci pravil slovenske medijske scene, delujejo v svetih in odborih, nadzirajo javne medije, sodelujejo na okroglih mizah, pisali bi zakone. Mediji pa drug za drugim izgubljajo svoje bitke.
Če vso politično medijsko sceno pustimo vnemar, bi se morala najvišja novinarska strokovna inštanca vsaj zamisliti o ponavljajočih se porazih na tekmovališču tiskanih medijev. Štirje ambiciozni in močno podprti dnevni časopisi so v zadnjem desetletju izgubili bitko in končali svojo življenjsko pot. Vsi slovenski političnoinformativni tedniki skupaj ne presegajo polovice naklade nekdanjega Teleksa ali Mladine. Novinarji, uredniki, menedžerji in lastniki časnikov tožijo, da jim mlajše bralce prevzemajo novi mediji, starejši pa drug za drugim odhajajo. Ljudje ne berejo več, se izgovarjajo tisti, ki ne vidijo armade bralcev Harryja Potterja, Da Vincijeve šifre in nizkocenovnih časopisnih knjižnih izdaj. V drugi polovici prve dekade tretjega tisočletja imajo ljudje povsem drugačne potrebe, zabave in interese kot v času, ko se je izgrajeval eden najbolj konzervativnih potrošnih izdelkov – časopis. Naših teoretikov, raziskovalcev in učiteljev pa fenomen novega časa ne vznemirja, še najmanj kot tisto, pred čemer si skupaj z mnogimi uredniki in novinarji in seveda politiki zapirajo oči – kot tržni, potrošniku in njegovim željam, potrebam, muham in razvadam namenjen izdelek. In komaj kaj več.
Pravi poraženci zimske olimpiade seveda niso ne športniki, ne trenerji in tudi učitelji ne. Poraženci smo njihovi ljubitelji, navijači, ki smo zaman stiskali pesti, da bi bili lahko vsaj nekaj trenutkov ponosni, da smo njihovi in da so naši in da Slovenija spet zmaguje. Tako kot so prave žrtve časopisne olimpiade bivši bralci.