Delo • 15. novembra 2016 •

Osnovni organizaciji Zveze komunistov, 6. junij 1989

V prilogi vračam člansko izkaznico Zveze komunistov Jugoslavije, ker ne morem biti več njen član.
Pred petindvajsetimi leti sem bil s ponosom sprejet v članstvo partije, prepričan, da pripadam najnaprednejši in najbolj pošteni ideji z najbolj čisto in predano organizacijo. Dolga leta sem verjel v znanstveni socializem, proletarsko revolucijo, univerzalni marksistični pogled na svet ter izjemnost in avantgardnost jugoslovanske poti v samoupravni socializem.

Iluzija za iluzijo se je z leti posvinjala, znanstvenost se je skazila, zgledi so se podrli. Tudi sam sem se znašel v mlinu partijske oblastniške birokracije in požrl nekaj grenkih klofut in krivic. Vendar sem bil še zelo dolgo pripravljen verjeti, da ekscesi, napake, krivice in stranpoti ne blatijo ideje temveč le nje nevredne aparatčike, nesposobneže in zločince. Partija naj bi bila pač takšna, kakršni smo mi, ki jo sestavljamo. Zato naj bi pošteni vztrajali v njej in se v organizaciji borili za njen preporod, da bi postala vredna svoje svetle zgodovinske ideje. Poštenejše in odgovornejše se mi je kljub razočaranjem in spregledom zdelo vztrajati v njej, kot pa bežati iz navrtane barke, ki naj bi nas popeljala v nov svet. Danes ne morem več. Preveč nedolžne krvi je bilo prelite od Kronštata in Gulaga prek Budimpešte, Kampučije, Roga, Golega otoka pa do Prištine in pekinškega trga Nebeškega miru. Ne verjamem več v komunizem in njegovo zgodovinsko in kulturno poslanstvo. Žal. Zato razočaran tudi nad samim seboj izstopam.
Takšna in podobna pisma smo pisali, ko so nam zaprli Janšo, ko je berlinski zid še stal in Kučan še ni odkorakal iz Beograda.

Sto dvajset tisoč nas je bilo brez tistih šestdeset ali koliko tisoč, ki so do takrat že sami izstopili ali pa bili izstopljeni iz avantgarde slovenskega delavskega razreda. V tej državi smo na oblasti komunisti, je pribil Stane Dolanc, da si ne bi kdorkoli kaj drugega predstavljal. Pa smo bili res?  Naš delavski razred se  vozi v mercedesih, je ironiziral Ježek, po svojih predstavnikih seveda. Demokratični centralizem se je po uradnem  leporečju reklo sistemu, po katerem si lahko demokratično debatiral, dokler ni bila sprejeta odločitev, ki pa jo je bilo potem treba brez ugovora spoštovati. Nerodnost je bila le v tem, da navadni člani do debat, ki so se menda odvijale na forumih, nismo segli, le sklepom in usmeritvam smo lahko sledili.  Seveda smo bili indoktrinirani in manipulirani. Le kdo ni? Agitacija in propaganda sta bili učinkoviti, teoretična izhodišča so bila prepričljiva. Uprli smo se Stalinu, dali tovarne delavcem, republikam pa državnost  Inflacija nam je odplačevala potrošniške kredite, polna zaposlenost in zaščiten jugo trg sta sicer ubijala konkurenčnost, vendar nam ni bilo hudo. Iz leta v leto nam je bilo bolje, več smo imeli avtomobilov, stanovanj, vikendov, počitnic. Vedno več smo si upali, vedno več smo smeli in tudi s knjigo na knjigo se je lepo slišalo. In še ves svet nas je rešpektiral.

Komunizem in socializem bi bila idealna sistema, je dejal takrat najpopularnejši angleški  filozof Bertnard Russell, če ljudje ne bi bili krvavi pod kožo.

V socialistični federativni republiki Jugoslaviji resnične demokracije seveda ni bilo, vendar je velika večina pravzaprav tudi pogrešala ni. Velike in pomembne odločitve  so bile sprejemane na vrhu, vse več tistih, za režim manj ali nič usodnih, za nas pa vsakodnevno pomembnih pa je bilo prepuščeno vse bolj razvejanem samoupravnem mehanizmu . V podjetjih, v krajevnih in mestnih skupnostih, v kulturnih in strokovnih ustanovah in združenjih, povsod, kjer se je bilo treba soočati in odločati, povsod, kjer te odločitve niso ogrožale eksistenčnih interesov režima, so nas zapletli v dogovarjanje in odločanje. Težko je bilo v času največjega razcveta samoupravnega in dogovornega  upravljanja najti nekoga,  ki ne bi bil na katerikoli ravni vpleten. Kakor naj bi po kardeljansko postopno odmirala država, tako naj bi se od spodaj navzgor hkrati razvijal sistem neposredne demokracije. Slišalo se je obetavno, mnogi so nam futuristično demokracijo celo zavidali, sami smo se je pa po malem otepali, po malem pa jo korak po koraku začeli jemati resno. Počasi se je razvijala povsem nova kultura državljanske samozavesti, odgovornosti in poguma. Spominjam se povsem resne dileme, ali naj neko administrativno prijavo naslovim kot ‘prošnjo’, ko pa kot samoupravljavec pravzaprav nimam kaj za prosit. Bog vedi, kako bi se vse skupaj razvilo, če ne bi umrl Tito, če se ne bi zgodil Gorbačov in podrl berlinski zid, če se nam ne bi sesulo dogovorno gospodarstvo in če nam ne bi nacionalistične strasti razsule državo?

Da ne bi idealizirali, SFRJ ni bila pravna država. Ko sem se že v času žametnih rokavic načelno in naivno upiral odstavitvi iz mesta, ki sem ga takrat zasedal in sem si poleg mučnih procedur na delavskem svetu in osnovni organizaciji ZK pridelal tudi kazensko ovadbo zaradi uradno pregonljivega dejanja žalitve tujega državnega poglavarja (papeža!), mi je izvršni sekretar CKZKS lepo povedal, kako bo neodvisni tožilec ravnal, če bom dal mir in kako, če bom še naprej trmasto delal probleme. Partija se je  umikala iz oblasti, v ključnih zadevah pa se jo je še trdno oprijemala.

Demokracija in pravna država sta problem, vemo.  Demokracija, ki je po definiciji vladavina večine nad manjšino in pravna država, ki preverjeno najbolj ščiti močne in premožne, ne moreta zagotoviti pravice in poštenja za vse. Velika svinjarija še ni nujno tudi kaznivo dejanje, nas je podučila mati našega premiera. Da o neoliberalni dogmi, ki v  imenu učinkovitosti in profita pravno veljavno  melje  vse pod seboj, niti ne govorimo. V naši socialistični preteklosti tega še ni bilo. Zato pa smo imeli zdrave sile, avantgardo delavskega razreda, Zvezo komunistov, ki naj bi z osebnim zgledom, predanostjo in doslednim sledenjem  zapriseženim svetlim ciljem pomagali brusiti oglatost  pravne formalnosti in porivati pogosto nasedlo skupno barko naprej.

O pajade, že slišim glasne ugovore. Prav imate. Ideal je sad na veji, ki ga ne doseže človeška roka, je napisal Vladimir Nazor,  ki se je v svojih poznih letih odpravil v partizane in na podrtem jablaniškem mostu reševal čast hrvaških izobražencev. Teorija je eno, praksa je drugo. Tudi tiste herojske komande ‘Komunisti naprej!’ že zdavnaj ni več. Ideja, kako zgraditi najlepšo in najbolj pošteno družbo, kar jih je ali jih bo svet videl, se nam je kmalu sfižila. Da revolucija žre svoje otroke, smo vedeli, da cilj posvečuje sredstva pa se mnogi nismo sprijaznili. A vlak je peljal naprej.

Preveč poenostavljeno, preveč  hudoželjno je razlagati članstvo v Zvezi komunistov s pragmatizmom, komolčarstvom, hipokrizijo. Seveda tega ni bilo malo. Najbolj zagrizeni povzpetniki, ki so po partijski piramidi rinili navzgor, so najhitreje preskočili  in danes iz svojih novih desnosučnih in posvečenih  položajev zlivajo ogenj in žveplo na svoje včerajšnje ideale. Cela vrsta jih je, ki so na svoje nekdanje članstvo pozabili, pravzaprav sploh ne vedo, da so bili kdaj sprejeti  v članstvo, ali pa se zaklinjajo, da so  jih tako rekoč na silo, ne da bi jih vprašali, za hrbtom včlanili.
Opajade!

»Član Zveze komunistov Slovenije ima pravico in dolžnost zavzemati se za razvoj proizvajalnih sil in rast gmotne in duhovne blaginje delovnih ljudi in z osebnim zgledom in odgovornostjo uresničevati moralne vrednote, za katere se zavzema zveza komunistov…«, piše v Statutu ZKS. Nikoli prešteto, a zanesljivo pomembno je bilo število tistih, ki so, ali smo,  v svoje vizije verjeli. Brez te, vedno glasnejše večine, ki ni hlepela po privilegijih temveč po svobodnejši, demokratičnejši, odprti in učinkovitejši družbi, se spremembe, ki jih je prinesel evropski veter, ne bi zgodile. Naj kdo prešteje, koliko članov ZKS je bilo v Odboru za reševanje Janeza Janše, koliko v uredništvu Mladine, Teleksa, Radia Študent, ZSMS, koliko med pismi bralcev v legendarni PP29 in naj se spomni, kdo je v usodni uri odkorakal iz Beograda in kdo je kot predsednik predsedstva Republike Slovenije in vrhovni poveljnik slovenske vojske ukazal  takratnemu vojnemu ministru Janezu Janši odpor proti agresiji jugoslovanske vojske.

Prav nič se mi ne toži po državi, v kateri nismo uspeli uveljaviti svojih interesov in stremljenj, pa tudi po ideologiji, ki se je spletla z balkanskim  preoblečenim nacionalizmom in v globalnem ekonomskem in intelektualnem soočanju izgubila proti humanističnim idejam in praksam takratne evropske socialne kapitalistične Evrope. Ki pa je danes tudi ni več.

Žal mi je za verjetjem, za ponosom, za predanostjo in za mnoge vrednote, ki morda res niso bile vedno profitabilne, ki pa so življenje in okolje delale znosnejše in prijaznejše. In hudo mi je ko novodobni golobradi politični povzpetniki govorijo o zločinski organizaciji, ki naj bi ji mnogi med nami in med njimi pripadali in odgovarjali za grehe  generacije, ki je več ni.

Zgodovina, pravijo, se ponavlja kot farsa ali pa tragedija.  Farso, se zdi, prebolevamo, tragedija, se bojim, nas že čaka. Vrednote, na katere smo prisegali, so se resda sfižile in niso prestale zgodovinske preizkušnje. Vendar so bile. Ni nas bilo malo, ki smo verjeli vanje, in jih ni bilo malo, ki so nam jih z ene in druge strani zavidali.  Danes nam je mnogim po številnih kazalcih bolje. Toliko bogatih še nikoli nismo imeli, toliko revnih , lačnih in izkoriščanih  pa tudi ne. Vrednot, še tistih, ki smo jih zapisali v ustavo, ne negujemo in ne upoštevamo. Egoizem, profit, zasebni interes, kapital so pojmi, ki producirajo bogastvo in revščino, vojne, begunce, nesluten tehnološki razvoj in  vse bolj verjeten propad človeške civilizacije.
Generacija, ki nas je osvobodila, izdala in zaznamovala z zločini, je odšla. Priložnost, da bi, kot smo med osamosvajanjem stopili skupaj, skupaj tudi nadaljevali, je bila prezahtevna. Kučan, Šuštar, Bučar, Hribarjeva so poskušali, a niso bili uslišani.  Preveč je tistih, ki se v krvi in grehih naših očetov naslajajo in iščejo svojo priložnost. Za grehe izdajalcev, zavedenih revolucionarjev,  krvoželjnih  maščevalcev in  zaslepljenih  Jezusovih vojščakov, lahko iz varne zgodovinske distance morda najdemo razumevanja, za tiste, ki danes ščuvajo narod, da bi še nadaljnjih sto ali več let  žrl in uničeval samega sebe, pač ne. Naši črni škofi bi se še svojemu zemeljskemu očetu odpovedali, da bi nemoteno svojemu narodu gospodovali, namesto služili, kaj šele noge umivali.