Večer • 3.11.2010 •
Zakaj Slovenci na Zlatem bobnu nič več ne zmagujejo, me vedno znova sprašujejo novinarji, in vedno znova se mi zdi, da pri tem po tihem sumijo, da imamo organizatorji pri tem nekaj zraven. Saj je za ugled evropske prireditve morda res primerneje, da so njeni zmagovalci tudi iz Poljske, Češke, Romunije, Rusije in ne vedno znova le iz Slovenije, kot je bilo na začetku. Ne le domača javnost, tudi slovenski udeleženci oglaševalske tekme sami to težko sprejemajo. Po skoraj treh desetletjih dominacije na dvajset milijonskem trgu in po pol desetletja na štiristo milijonskem je seveda vsaj neprijetno opazovati včerajšnje začetnike na zmagovalnem odru, nenavadno pa v resnici ni. Saj bi bilo pravzaprav domišljavo, če bi verjeli, da je mali oglaševalski Olimp rezerviran le za naše sanjače. S štirimi desetletji zamude so se v tekmo vključili oglaševalski ustvarjalci iz domovin velikih skladateljev, pesnikov in pisateljev, režiserjev in znanstvenikov, Oskarjevcev in Nobelovcev in zasedli mesta, ki jim pripadajo. Oglaševanje je že po definiciji prodajanje sanj in obljub, zato brez domišljije in talenta ne gre. Če bi dobri Bog ali kdorkoli pristojen pač delil talente enakomerno po nacijah oz. državah, bi se nam morda še izšlo, ker pa jih je bil zaradi neprestanih zgodovinskih pretumbacij prisiljen distribuirati po glavah, smo pač potegnili krajšo. V resnici smo jo še kar dobro izvlekli, saj imamo zanesljivo na mnogih področjih precej več zmagovalcev, kot nam jih po velikosti in izkušnji pripada.
Na tem planetu so tako rekoč »po defaultu« uspešnejše nacije, ki so bile v svoji zgodovini agresivne, osvajalske (z vsem kar pač sodi zraven), ki se niso ustavile za prvim hribom temveč so radovedno, neustrašno in krvavo podjarmljale sosede. Širok razgled, vedno nova spoznanja in nikoli potešena hrepenenja so osnova fantazije.
Skriti v alpskih dolinah in neprijaznih močvirjih so naši ksenofobni predniki resda lažje preživeli, veliko drugih ljudstev pa si niso podjarmili, veliko novih svetov niso spoznali pa tudi z domiselnostjo in hrepenenjem preko Martina Krpana in Lepe Vide pravzaprav niso segli.
Brez pravega vetra v jadrih, brez agresivnega osvajalskega gospodarstva, brez lastnih blagovnih znamk in prodornih navdušenih naročnikov se slovenska oglaševalska industrija še dobro drži.
Četrti po številu prijavljenih del smo še vedno v tekmovalnem vrhu Nove Evrope. Menažerija trofej Zlatega bobna je dovolj polna, da se v agencijah še ponašajo z njimi. Tudi lepši veter bo prej ali slej zapihal. Če bo le v mladih srcih še kaj pravega žara, nepotešljive radovednosti in nesramne ambicioznosti, da stopijo iz svoje tihe doline na breg in pogledajo onkraj, da pridejo na Zlati boben, ki je kreativni svet pred njihovimi nogami.
Ker vsa zgodba se je začela v sedemdesetih letih v »svinčenih« časih socializma, ko se je pet mladih zanesenjakov stlačilo v wartburg in odpeljalo na festival reklamnega filma v Benetke.
Jure Apih
18.10.2010