Žozef je bil v naši bivši državi legenda. V času, ko se je tržno gospodarstvo šele ponujalo kot zanimiv gospodarsko političen eksperiment, je kot urednik Privredne propagande organiziral neponovljive simpozije 5+1, ki so bili dejansko prva prava šola sodobnega oglaševanja. Jugoslavija je bila v šestdesetih letih pač zanimivo drugačna, dvajset let po svetovni vojni tudi novo oblikovanje sveta še ni moglo biti dokončno, in profesorji, predavatelji, imenitni praktiki, ki jih je vabil Žozef so se povabilom odzivali in prihajali v komunistično državo, ki se je šla nenavaden tržni eksperiment. Osebno verjamem, da bi moja usoda krenila po  povsem drugih poteh, če me ne bi, potem ko sem se bil na časopisni in športni ravni srečal s trgom, oglaševanjem in sodobno prakso, Žozefovi  simpoziji na Bledu, Beogradu, Budvi, Opatiji razsvetlili, navdušili in motivirali. Lenorman, Moors, Dichter, Paadt…., pa tudi Dinter, Skobe, Rocco, Petz,……. so tako razumljivo, prepričljivo in navdahnjeno razlagali dotedanjo reklamo, ekonomsko propagando, tržno komuniciranje, oglaševanje, takrat še pred marketinško spočetje velikih advertisinških zgodb, od šefov, klientov in politikov neodvisno fantazijo in ustvarjalnost, ki je lahko premikala trg,vse to nas je navduševalo in osvobajalo. Svet se je odpiral in življenje je postajalo vse lepše in bogatejše.

V prvih vrstah so sedeli novokomponirani reklamni šefi novo nastalih gospodarskih korporacij z do takrat nepredstavljivo svobodo razpolaganja z  budžeti za »reklamo in propagando«, kot se je tedaj reklo. Nekateri med njimi kot Marjan Serdarušić iz Saponije so bili veliki mojstri svojega poklica, drugi bolj ali manj talentirani birokrati in pomembneži. Trgovski potniki in akviziterji so sicer kvarili sliko, manekenke in mlade koleginice pa so jo lepšale.

Boljše šole v tistem času ni bilo. Z odprtimi usti sem požiral nova presenetljiva znanja in pripovedi pa tudi teorije in futuristična razmišljanja. Brez prave praktične izkušnje v realnem okolju sem  jemal »zdravo za gotovo« teze in načela, ki so nam jih o organiziranosti in odnosih z mediji zlivali v glave Žozefovi predavatelji simpozija v Opatiji. Ko sem kasneje v Delu postavljal na noge prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, sem trmasto vgradil v njen kredo vse temeljne etične postulate, še danes zabeležene v zborniku 5+ 1. Nemalo težav sem imel, ko sem še globoko v obdobju balkanskega akviziterstva vztrajal, da mora agencija rabate, ki jih je bila dobila od medijev za naročnikov denar, temu tudi vrniti. Televizijski mogotci, ljubljanski in zagrebški še posebej, so bili zgroženi, ko smo jim jemali iz rok njihovo najljubšo igračko – popuste in rabate.t

Kot že tolikokrat prej in še posebej pozneje sem kikirikal prekmalu. Studio marketing je potem, ko so hrvaškemu zagonu porezali krila, zlahka prevzel vodilno vlogo v Jugi, ki pa na kaj več še ni bila pripravljena. Še Žozef, ki je na svojem beograjskem simpoziju končno le uspel spraviti skupaj skregana republiška oglaševalska društva, da smo vendarle ustanovili tudi jugoslovansko združenje, se je ustrašil in kot edini resni kandidat za predsednika s hudo neprepričljivim opravičilom odstopil. Bil sem razočaran, ko je odgovorno mesto prepustil nekompetentnim republiškim pajacem, čeprav sem se, potem ko smo se dokazali doma in v tujini, tudi sam umaknil. Izgubil sem vojno s fušarskim bataljonom, izgubil prijateljstva, za pošteno igro na odprti sceni pa v tistem času, še ni bilo prostora.

To je bil čas, ko smo že kritizirali vendar še verjeli. Z enako naivnostjo kot pred tem v oglaševanju, ekonomska propaganda, tržno komuniciranje smo rekli, sem se zaletel v novinarstvo, dve leti urejal informativni tednik Dela Teleks, in se opekel. Z nekaj mučnimi ovinki sem se vsaj posredno kot ljubiteljski urednik jugoslovanskega mesečnika Media marketing, ki sem ga bil sam ustanovil, vrnil v že divje razvijajočo se oglaševalsko stroko. Vse mogoče sem počel vmes, dokler se nisem upokojil kot predsednik uprave Dela. Razočaran seveda.

Media marketing je avanziral v Marketing magazin, nekdanji Jugoslovanski festival tržnih komunikacij JFTK v Golden Drum, Balkan pa v Adriatic Region. Svet se je postavil na glavo, čas pa odtekel.

Žozef je kar naenkrat v drugi državi in na drugem koncu sveta po svoje boga molil. Doživljal je vzpone in padce, pridobival in izgubljal prijatelje in sovražnike pa vendar z neko težko doumljivo vztrajnostjo in energijo vedno znova presenečal s projekti, ki jih nihče drug ne bi zmogel pa tudi sanjal ne. Od blizu ali od daleč je Žozef fenomen. Ne ogorčenje, ne navdušenje ga ne mine. Je ortodoksen vernik trga in vztrajen profet vedenja in razumevanja, ki ga je tako ali drugače v svojem času nabral. Mogoče bi bil še učinkovitejši, če bi se specializiral na PR-u, kjer ima mogočen talent. Kot naš prvi jubilejumsmen vedno znova najde priliko za obeležje pomembne obletnice, odhoda, ponovnega prihoda, šeenkratnega odhoda, obletnic življenja, dela, organiziranosti, česarkoli.

Priznam, veliko sem se naučil in navdihnil, ko nam je v šestdesetih in sedemdesetih letih odpiral okna v svet.  In v zadovoljstvo mi je občasni občutek, da je tudi nekaj mojih izkušenj v njegovem učenju. Blizu mi je, čeprav sva se lahko zapletla tudi v resen disput, in ker je še vedno naiven in zvest pionir. In ker mi je, ko sem bil še mlad in preplašen in sem poslal oglas za Delo v njegovo Privredno proganado, odgovoril s telegramom: Čestitamo na izvanrednom rešenju oglasa!