• 21.3. 2005 • 

Je res ali ni res, da pod vodstvom avstralskih letečih enologov v neki štajerski vinski kleti s tabletami tanina »plemenitijo« oz. kvazi barikirajo svoja vina? Opozorilo enega prvih slovenskih vinskih avtoritet dr. Dušana Terčelja na marketinški strani Dela je najprej dvignilo temperaturo ogorčenih vinarjev skoraj do vrelišča, potem pa se je jeza presenetljivo hitro in previdno polegla in umirila. Ne zanikal ne potrdil ni tega nihče, vemo le, da tega, če so že kje to počeli, niso počeli z blagoslovom, kaj šele pod vodstvom Poslovne skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije. Greh je seveda prehud, da bi ga kdorkoli lahko javno priznal, ugled nestorja slovenskih vinologov pa prevelik, da bi si ga kdo drznil obtožiti laži. Pa resnica morda niti ni tako pomembna; če bi ji hoteli priti do dna, bi zadostovalo preveriti prodane količine taninovih tablet in novih hrastovih sodčkov ter jih primerjati z vedno večjo ponudbo barikiranih vin. A sploh ne gre za to. Opozorilo je zanesljivo doseglo svoj namen in jasno kriminaliziralo skušnjavo, ki morda tu pa tam daje vinarja, ki bi takole po bližnjici skočil v višji cenovni razred. Saj, če lahko Avstralci, zakaj ne bi mi?

Problem je globlji. Štejemo se za vinsko deželo. Edini na svetu imamo vinsko zdravico za državno himno. Najvišji državni, politični in nasploh imenitneži vseh političnih barv sedijo v vedno številčnejših prestižnih vinskih bratovščinah. Ponosni smo na svoja vina, ki so, čeprav brez močne blagovne znamke, edini slovenski brand, ki mu na domačem trgu tuji, dasi cenejši, (še) ne morejo do živega. Morda gre res za poznavanje, navade in kulturo, ki pa tudi drugje ni radikalno drugačna. Cene, ki jih na domačem trgu dosegajo imenitnejši vinarji, so vsega zavidanja vredne, a kaj, ko struktura potrošnje (in ponudbe!) preferira cenejša vina, ki se bodo odkrito ali pa tudi ne najtežje obranila še cenejšega in ne nujno slabšega uvoza.

Rešitev naj bi bil izvoz, ki je na manj resni ravni problem zato, ker menda še vedno več vina popijemo, kot ga pridelamo, na resnejši pa zato, ker zanj, kot pravijo, nimamo ne primerne kvalitete (kakršno naj bi trg zahteval) ne imena (ki bi upravičilo višje cene) in ne količin (vsaj pravih ne). Prodorni in lepo spromovirani izvozni dosežki posameznih marketinško (in tudi sicer!) sposobnejših vinarjev, ki jim je uspelo spraviti svoja vina na vinske karte nekaterih uglednih ameriških restavracij, nam pri tem ne pomagajo veliko.

Dilema je načelna. Se prilagodimo trgu in po njegovih zahtevah prilagodimo slovenska vina? Na Gradiščanskem, ki je še pravkar slovelo le po belih sladkih vinih, danes proizvajajo in uspešno prodajajo v svet že blizu dve tretjini rdečega, največkrat barikiranega vina še včeraj tam povsem tujih sort (merlot, cabernet, shiraz). Ali pa, kot zagovarjajo zavednejši, razvijamo pridelovanje, vinarjenje in marketiranje slovenskih avtohtonih vin, ki smo jih doslej imeli tako rekoč za vzorec?

Naloga je marketinška. Vinski trg se počasi, a zanesljivo razvija in spreminja, potrošnja pa količinsko pada. Pridelava se lahko prilagaja le počasi in drago. Investicije se ne povračajo čez noč. Petindvajset tisoč družin ustvarja dohodek s pridelavo vina, tisoč štiristo jih vino tudi stekleniči. Po kateri strateški usmeritvi se bo razvijala slovenska vinska zgodba, po avstralski, londonski, gradiščanski, primorski, štajerski, zasavski, ljubljanski ali kateri drugi, je vprašanje za milijon dolarjev. In kdo bo odgovoril nanje: poslovna skupnost velikih vinskih kleti, nepovezani samostojni vinarji in vinogradniki, država ali tisti, ki so dovolili, da se je Slovenija z enim od najpomembnejših svetovnih vinskih ocenjevanj umaknila s svetovnega zemljevida?