Delo • 2003 •

Pred časom so se na Vipavskem stepli zaradi različnih pogledov na svet. Prvi so trdili, da je bog en sam, in da je le od njega blagoslovljena oblast legitimna, drugi so rekli, da je to larifari, in da si vsak človek lahko izbira boga in oblast po svoji volji. Krepko so se udarili, in čeprav je sprva kazalo bolje tistim, ki so verjeli v obstoj več božjih resnic, so na koncu zmagali oni, ki so lahko poklicali na pomoč enega samega pa očitno močnejšega boga. Evgeniju, ki je na čelu rimske vojske zagovarjal pluroteokracijo, so njegovi lastni vojaki odsekali glavo in jo nataknili na kol, Teodozij pa je v Bizancu utrdil monogamno krščansko oblast, ki je kmalu segla preko vse Evrope in še čez.

Po bitki pri Mrzlem studencu (Ad frigidum 394) se je v Evropi uveljavila civilizacija ene resnice, enega boga in ene oblasti. Človek naj bo bogu (in cesarju, gospodarju itd.) pokoren. Šele poldrugo tisočletje kasneje so jo zamajali pariški komunarji z razglasom bratstva, svobode in enakosti, kar je mnoge in tudi njih same stalo glave, svet pa se je vendar, čeprav še danes mnogi sodijo drugače, premaknil naprej. Pluralistične ideje poganskega Evgenija so ponovno, mešale že urejene štrene ter terjale redistribucijo že uveljavljene delitve oblasti in odgovornosti. Kdo naj bo komu pokoren in zakaj? Od koga je v resnici oblast, komu je odgovorna in čemu namenjena? Težko je, tako rekoč preko noči zavreči včerajšnjo (kaj včerajšnjo, tisočletno!) resnico in jo kot ponošeno srajco poslati v pranje.

Spominjam se Tarasa Kermavnerja, ki se je prvi drznil v odkrit spopad z beograjsko izobražensko sceno, kako je zagovarjal slovensko evropskost. Naši kralji in cesarji so bili Karel Veliki, Napoleon Bonaparte in Franc Jožef, je dejal, da bi s pokornostjo dokazal pravico do pokončnosti. Ne dolgo prej pa je ves ponosen odkril, kako je Thomas Jefferson, ko je pisal prvo ameriško ustavo, našel idejo o ljudski suverenosti v francoski zgodovinski knjigi, ki opisuje izvirno kronanje karantanskih knezov (from the people, to the people…). Prvi ameriški veleposlanik v Republiki Sloveniji, njegova ekscelenca Allan Wendt, je na otvoritvenem sprejemu ob ameriškem državnem prazniku v vili Podrožnik ponovil zgodbo in potrdil njeno zgodovinsko verodostojnost.

Med pohlevnostjo dunajskih konjskih hlapcev in ponosom tolminskih puntarjev se razteza slovenska zgodovinska izkušnja, ki nas še dandanes zaznamuje. Ideje Evgenijevega svobodnjaškega mnogoboštva so še dolgo po porazu njegovih vojščakov domovale na teh tleh in kljubovale edino pravemu Teodozijevemu pravoverstvu. Pomisel, da bi si lahko prav vsakdo svojega boga omislil, kar ni hotela iz zgodovinskega spomina. Svetniki so dolgo dovolj uspešno igrali nadomestno vlogo, današnji strankarski veljaki pa se že tudi zavzeto ponujajo. Malce je vso stvar dodatno zabrkljala še četrt stoletna samoupravljavska izkušnja, ko so nam, če prav pomislimo, Teodozijevi somišljeniki hotel naprtiti vso odgovornost za svoje neuspehe.

Očitajo nam, da smo nezgodovinski in neevropski, da nismo zreli za demokracijo. Morda res, vendar je problem, kaj početi z oblastjo, od koga jo vzeti in komu jo zaupati, zanesljivo večji, kot bi nam radi naslikali.

Demokracija, ki je nedvomno prišla prej, kot smo verjeli tudi njeni najbolj zavzeti zagovorniki, nam je zakomplicirala življenje. Država ni, kot sta nam lepo povedala Kučan in Kennedy (ali morda obratno?), le pravica, ampak tudi odgovornost – vprašati se moraš kaj lahko ti narediš zanjo, ne le, kaj mora ona za te. Vprašanje odnosov z Italijo na primer ni več le problem Tita, partije, politbiroja ali tajne diplomacije, sedaj je to preprosto naš problem. Tisti, ki smo jih izvolili in jih plačujemo, da bi nam to urejali, enostavno zberejo vse probleme skupaj in nam jih stresejo na mizo: Tu jih imate. Izvolite. Odločite se.

Zunanji minister nam še toplo prinese na uho (televizijsko, kakopak), kaj da mu je ta ali oni kolega diplomat zaupno namignil, in tudi predsednik vlade nam takole med nami rad pove, kaj da so se pogovarjali za domnevno zaprtimi vrati. Le državni predsednik, ki ga tako ali tako ne pustijo prav zraven, raje modro molči. Če ti še vedno ni jasno, kaj da je treba storiti, so tu svetovalci. Strankarski modreci nam vneto razlagajo, kaj vse se skriva za podobo, ki nam jo oni drugi nastavljajo, in ki jim seveda niti slučajno ne smemo verjeti. Peterle nam na primer vse bolj prepričljivo dokazuje, da bodo vsi pooglejski sporazumi slabši od njegovega, ki da je dosegel maksimum, kar se je bilo in se bo dalo iztržiti. Vsi ugovori so spletkarski in demagoški, namenjeni predvsem njegovi diskvalifikaciji in ne skrbi za usodo slovenskega naroda, ki da je njegovim oporečnikom v resnici malo mar. Dokler ne bodo on in njegovi spet suvereno na oblasti, ni upanja za dogovor z Italijani in vstop v Evropo. Svetovalka in nesojena zunanja ministrica Mojca ogorčeno ugovarja. Oglejski dokument je slabo prikrita predaja Italijanom. Odpira možnost za nenasitne apetite, ki se zanesljivo ne bodo zadovoljili le z nekaj deset ali sto podrtijami. Nobenih garancij za obrambo naših interesov ne zagotavlja. V bistvu pomeni korekcijo mirovnih sporazumov po drugi svetovni vojni in omogoča spreminjanje tudi drugih, takrat določenih meja. Češko in Poljsko na primer. Bog ne daj! niti opeke jim ne bomo vrnili, pristavlja predsednik parlamentarnega odbora za zunanje zadeve, poslanec Združene liste Borut Pahor, ki ve, kako in kam na Primorskem burja piha.

Časopisi nam sicer bolj sramežljivo kot ne tu in tam prenesejo kak prijateljski (?) nasvet iz tujine, ki pravi, da brez Italijanov in dogovarjanja z njimi (brez Tržačanov, so konkretnejši nekateri) ne bomo rešili zapleta, pa ne vemo prav dobro, kaj bi z njimi, saj se naši politični vedeži očitno ne zmenijo zanje. Če že urejamo te stvari, povsem resno pristavlja Jelinčič, postavimo še hrvaško mejo na Mirno, kjer bi tako ali tako bila, če bi bil Kardelj malo bolj vešč zemljepisa. Tako je!

Poslušaš, bereš, premišljaš, zraven te je pa vseskozi strah, kdaj bo zazvonil telefon, in te bo nežni glas anketarja ali anketarke tega ali onega časopisa odločno povprašal, kaj da je po tvojem mnenju treba storiti z Italijani, kaj s Hrvati in kaj z Evropo, komu naj vrnemo gozdove, kakšna naj bode v bodoče slovenska monetarna politika in kakšne metode pospeševanja izvoza bi bilo v danih razmerah treba podpreti. Že naslednji dan lahko bereš v časopisih, da se slovensko javno mnenje obrača proti povezovanju z Evropo, in staviš lahko, da bodo politiki kmalu kar tekmovali v izpričevanju svojega odločnega zavračanja izkoriščevalskih italijanskih in evropskih predlogov in pogledov v stilu puntarskega: raje bomo travo jedli…

Hudo odgovornost smo si nadeli s to našo demokracijo. Konec je kavarniških diskusij in neodgovornih nakladanj. Vsako misel moraš odslej dvakrat pretehtati, vsako besedo premisliti. Neposredna javnomnenjska demokracija je zahtevnejša kot smo si predstavljali. S politiki, ki jih zanima le, kako bi lahko nasprotnika spotaknili in umazali, in pa kako se takšna ali drugačna poza ali izjava pozna na njihovem javnomnenjskem ratingu, si ne moremo veliko pomagati. Bianco zaupanja jim, kontroverzni in nedosledni kot so, pač ne moremo prepustiti, sami pa tudi ne zmoremo vsega.

Kako enostavneje je bilo tistemu karantanskemu kosezu, ki je v kmečko opravo oblečenega knežjega kandidata in njegove spremljevalce povprašal, ali bo pravičen sodnik in kako misli skrbeti za blagor dežele, in mu, ko je dobil zadovoljiv odgovor, prepustil knežji kamen in skrb za oblast, sam pa je mirno odšel po svojih opravkih.

Se vam ne zdi, da tistega pogovora ob Mrzlem studencu še vedno nismo do konca dorekli?

Jure Apih