• 7.3. 2005 • 

Slovenci res nismo po neslani župi priplavali. Ko so nam prvič tisti zgoraj svoje daj-atve zaukazali, smo precej vedeli, za kaj gre, in jih tudi lepo in natančno poimenovali. Davki so pač tisti, ki nas davijo. Tako je bilo nekoč, tako je danes in tako bo vekomaj.

Narava davkov je, da jih na strani države ni nikoli dovolj, s strani plačnikov pa vedno preveč. Problem je v tem, da sistem zajemanja davkov nima le ene funkcije in enega učinkovanja, temveč več. Najočitnejša je seveda naloga, da se zbere toliko denarja, kolikor ga država potrebuje ali bi ga vsaj rada imela. Na prvo žogo je jasno, da je lažje vzeti tam, kjer ga nekaj je, kot tam, kjer se nabira drobiž. Drugi cilj davčne politike je stimuliranje in destimuliranje. S tem ko nekatere dobrine ali dejavnosti obdavči bolj, druge pa manj, vpliva na njihovo dostopnost, atraktivnost in lukrativnost, in zdi se, posredno krmari obnašanje državljanov in institucij. Tretji, pogosto najpomembnejši cilj pa je politični. Davčni koncept je podoba politične volje vlade. S tem ko nekoga ali nekaj privilegira, nekaj pa kaznuje, se kaže volivcem bolj ali manj všečna, odvisno pač, kateri opciji pripada vlada in kateri volivci. Demagogija, še posebej če zraven še vrečo polni, je po pravilu učinkovita. Usklajevanje, orkestracija različnih motivov in nalog je v resnici umetnost dacarske skladbe, kakršno pač zložijo skupaj. Učinki se pokažejo hitro, korekture pa so zahtevne in dolgotrajne.

Generalno vzeto se srečujeta dva precej nasprotna pogleda. Prvi, konzervativnejši, zahteva, da je davčni sistem ne le fiskalen, temveč tudi socialen, ki z različnimi davčnimi obremenitvami hkrati posredno opravlja tudi transferje od uspešnejših in bogatejših k manj uspešnim ter tako preprečuje ali vsaj zavira pretirano razslojevanje družbe in gospodarstva. Drugi, liberalnejši, ki ga zagovarjajo mlajši politekonomski razboriteži, smatra, da je povezovanje kontradiktornih funkcij neproduktivno in škodljivo. Davke poberimo tako, pravijo, da bodo kar najmanj obremenjevali tiste, ki delajo, gospodarijo in ustvarjajo. Manj davčnih cokel, ko jim bomo nastavili, več bodo naredili, prigospodarili in ustvarili in več davkov se bo nabralo v državnem žaklju. Socialni programi, ki so obveznost vlade in ne gospodarstva, pa naj tečejo posebej, bolj transparentno, in lažje, če bo izkupiček pod črto toliko večji.

Slovakom, ki smo jih še pravkar zviška gledali, se je, kot kaže, splačalo. Poenotili so vse davčne stopnje in jih znižali, ukinili vse olajšave in izjeme ter menda zbrali več denarja kot kdajkoli doslej. Danes imajo največ tujih investicij, največ novih delovnih mest, najvišjo stopnjo rasti in več denarja za kakršne že koli transferje. Kitajska šola, pravijo. Univerzalna resnica je, da se vse stvari (in bitja in organizacije) obnašajo po enem samem pravilu – prilagajajo se razmeram. Če je sila težnosti večja od jakosti peclja, bo jabolko padlo na tla, voda teče navzdol, denar pa tja, kjer so nižji davki in obetavnejše okolje. Če vlada napove, da bo lastnikom in upravljalcem premoženja pobrala dobiček, ki jih žene naprej, bodo pač pospravili novce in jih nesli drugam. Vsako drugačno pričakovanje je naivno ali pa sprenevedavo.

Ljudstvo ima veliko misli, kaj se brez česa ne da ali kaj vse hkrati ne gre. Kadar ne moreš vsega, se moraš odločiti za prioritete in zaporedje. Pa nekaj korajže ne škodi.