»Filmska umetnost je družbeno povsem oportuna dejavnost, pa vendarle poznamo hudo nemoralne in škodljive filme. Tudi šolstvo, ki je etično sploh prestižna dejavnost, je zaradi zgrešenega učnega programa ali neprimernih učnih metod lahko hudo nemoralno. In vendar še ni bilo slišati, da bi zaradi slabega filma zahtevali likvidacijo filmske industrije ali da bi zaradi neprimernega učitelja začeli dvomiti v koristnost obveznega šolanja«, je bila ena izmed replik na odnos kritikov do naše ekonomske propagande. Na minulem sarajevskem mednarodnem simpoziju ekonomske propagande jih je bilo slišati dovolj. Ali je ekonomska propaganda res že v bistvu neetičen pojav? Izvirnega greha bržkone ni, saj ni ekonomska propaganda pravzaprav le nič drugega kot oblika komunikacije med proizvajalcem in porabnikom. Ta pa sama po sebi prav gotov ne more biti nemoralna. Tako kot ne more biti nemoralen propagandist že samo s tem, da želi obvestiti potrošnika o novem proizvodu, ki mu je na voljo in s katerim bi lahko zadovolji neko potrebo ali rešil nek problem.

Nemoralnost in neetičnost se očitno začne kasneje – s pojavnostjo ekonomske propagande. »Kaj propagira« in »kako propagira« je v bistvu tisto, kar v očeh njenih kritikov uvršča ekonomsko propagando med neetična dejanja.

Kaj propagira?

Tudi kičaste, luksuzne, neumne in nepotrebne proizvode. Področje, kjer je kritika najbolj budna in neusmiljena. Pa vendar letijo njene puščice velikokrat v napačno tarčo. Če kritiziramo propagando luksuzne in drage zimsko športne konfekcije, zlatnine, licenčne kozmetike ali uvoženih pijač, potem največkrat hote ali nehote pozabljamo, da propagandisti ne šivajo oblek in ne kujejo zlatnine, ne mešajo kozmetike in ne uvažajo pijač. Propagandisti ne odobravajo kreditov in ne začenjajo investicij, ne sklepajo licenčnih pogodb, in ne podpisujejo naročil. Ekonomska propaganda ni pobudnica in povzročiteljica, temveč le manifestacija pojavov, ki nastajajo drugje in ekonomska propaganda samo privlači pozornost nanje. Če je nemoralno prodajati in ponujati zlatnino in drage obleke, potem je to v prvi vrsti greh tistega, ki si je to izmislil, odobril, organiziral, izdelal in dal v prodajo in šele nato tistega, ki nas je o tem le obvestil.

Takšna zavračanja ob vsej svoji vehemenci in prizadetosti pa vendar niso bila tudi brez odgovornosti. V isti sapi smo namreč slišali dovolj samokritične misli: »Tudi kadar je ekonomska propaganda le indikator nekega drugega pojava, se odgovornosti zanjo ne moremo znebiti. Preveč udobno bi bilo zmigniti z rameni, češ, politika podjetja je stvar drugih, naše je le to, da jo podpremo z ustrezno propagando. Politika podjetja je stvar vseh delavcev, ki v njem združujejo svoje delo, še posebej pa so zanjo odgovorni vsi tisti, ki kritizirane pojave razumejo, vedo kam vodijo, kakšne težnje prikrivajo in katere cilje zasledujejo. Ekonomski propagandisti smo tu seveda v prvi vrsti.«

Če se tako naši propagandisti otepajo izključne odgovornosti za to »kaj propagirajo«, pa se seveda ne morejo otresti tiste »kako propagirajo«. Vendar pa lahko rečemo, da so se tega, vsaj v Sarajevu, tudi zavedali: »Povsem drugače pa smo odgovorni takrat, kadar se naša propaganda zgleduje po kapitalizmu vdani propagandi. Kadar nas potrošnik zanima le kot statističen pojav in kot objekt naše dejavnosti, kadar, ne da bi se tega največkrat sploh zavedali, sprejemamo miselni proces kapitalistične propagande, njen dejanski odnos do potrošnika in njene dejanske cilje. Velik del znanja, ki ga potrebujemo pri svojem delu, črpamo iz izkušnje, praktičnih in teoretičnih dosežkov kapitalistične ekonomske propagande. Študiramo njihovo strokovno literaturo, začudeni smo nad njeno resnostjo in pomembnostjo, občudujemo avtorje in jim zavidamo pogoje, v katerih delajo. Ko tako sprejemamo njeno strokovnost, vse prevečkrat pozabljamo na kritičnost, priznavamo ji avtoriteto in, ne da bi prav opazili kdaj, počasi začenjamo prevzemati tudi njeno moralo. Moralo na osnovi katere je zgrajena in kateri je v končni posledici tudi posvečena. Preradi pač pozabljamo, da je izključni cilj pospeševanja znanstvene misli v kapitalistični ekonomski propagandi izpopolnjevanje orodja, ki naj pomaga hitreje in uspešneje dvigati profit kapitala.

Nobenega dvoma ni, da je prevzemanje in vraščanje moralnih izhodišč ekonomske propagande v kapitalistični družbi v našo propagando tista deviacija, ki je v osnovnem razkoraku z etiko naše družbe, zato tudi z etiko socialistične ekonomske propagande. To je propaganda, ki jo kritiki upravičeno napadajo in katere smo se na sarajevskem simpoziju nedvomno in odločno odrekli.

Kaj pomeni prevzemanje kapitalistične morale in kaj ne, je seveda obširna in kompleksna tema, vredna posebnega razmišljanja. Na tem mestu je zanimivejše ugotoviti, da se s tem družbena odgovornost naše ekonomske propagande seveda še zdaleč ne konča. Tudi o tem je bilo v Sarajevu slišati nekaj zanimivih, morda sploh prvič izrečenih ocen. Za razliko od vseh ostalih oblik komunikacij je ekonomska propaganda prav gotovo edina, ki ni odvisna od percepientove aktivnosti, zato najbolj agresivna in tudi frekventna. Če si človek zaželi videti film, mora v kino, če ga zanima knjiga, jo mora vzeti v roke in prebrati, umetniške slike lahko vidi le, če obišče galerijo in tudi koncert lahko posluša le, če mu je do tega. Vse te komunikacije so odvisne od njegove volje in aktivnosti. Povsem drugače pa se obnaša ekonomska propaganda. Prav nič jo ne zanima, ali jo je potrošnik pripravljen poslušati in še zdaleč ne pričakuje, da bo on vzpostavil zvezo. Ekonomska propaganda je popolnoma neodvisna od potrošnikove aktivnosti in selektivnosti. Čaka ga povsod, najraje pa tam, kjer se je ne more izogniti. Ko zjutraj prižge radio, jo zasliši pred poročili, ko stopi na ulico, jo sreča na avtobusu, najde jo, ko odpre časopis, stopi v kino ali vklopi televizijo. Najbolj agresivna, najbolj pogosta in najbolj dispergivna komunikacija je. Zato prav gotovo izredno močno dopolnjuje naš informativni prostor in daje s tem sicer težko zaznaven pa vendar pomemben pečat formiranju našega kulturnega prostora in zavesti.

Ekonomska propaganda ima tako poleg podjetniške tudi svojo pomembno družbeno funkcijo. Odgovornost propagandistov se ne konča v krogu organizacije združenega dela v kateri delajo, kakor tudi ozko gledani interesi posamezne delovne organizacije niso in ne morejo biti edino merilo vrednosti njihovega dela. Hoteli ali ne, z delom ki ga opravljajo, so ekonomski propagandisti vendarle tudi družbeni delavci. »Tega bi se morali mi«, je bilo poudarjeno v Sarajevu, »naša združenja in tudi družba precej bolj zavedati. Če s svojim delom posredno, pa tudi neposredno vplivamo na oblikovanje kulturne in etične podobe naše sredine, potem smo za svoje delo odgovorni družbi in pa seveda obratno, tudi naša družba je odgovorna za nas, pa če se tega zaveda ali ne.«

Seveda pa se tudi pri propagandistovem delu skorajda vse lahko zreducira na problem zavedanja. Zavedanja, da njegovo delo ne more biti le v njegovo zadovoljstvo in prestiž, in da podjetniški interesi ne morejo prevladati družbenih; zavedanja, da s svojimi propagandnimi sporočili, z njihovo vsebino in obliko, jezikom in moralo rovari v odprtem komunikacijskem prostoru, med mladimi in starimi, med otroci in izobraženci; in zavedanja, da pošteno, korektno zasnovano in kulturno oblikovano propagandno sporočilo dopolnjuje in dograjuje naš kulturni in etični prostor, malomarno ali celo nepošteno, lažno in primitivno pa ga onesnažuje. In slednjič zavedanja, da s takim onesnaževanjem propagandisti onesnažujejo predvsem sebe, svojo dejavnost in poklic.

Jure Apih