Pretipkali smo za vas •  1980 • 

Naslov se nam je utrnil v razgovoru z Bojanom Gadejem, enim izmed tistih sindikalnih delavcev, ki so z dejanji in ne le z besedami dokazali, kakšna je vloga sindikata v tem trenutku. Njemu pa se je utrnilo ob tričetrt na sedem zjutraj pred Namo, ko je čakal na morebitni pralni prašek, za kazen, ker si je s poslednjo žličko detergenta pomotoma posladkal divko in mu potem, čeprav je bil teden že drugič naokoli, žena ni dovolila preobleči v sveže gate.

»Saj to je res vrag,« si je dejal, ko se je še z drugimi trpini v umazanih gatah zaman drenjal za odrešilni prašek in potihem računal kdaj bo zamudo, ki mu jo bo v službi odštempljala ura, uspel nadoknaditi.

»Če je stiska res tolikšna, mora nekdo nekaj narediti. Zakaj pa smo tu mi od sindikata? Da pomagamo delavcem, vendar!«

In se je lotil. Vrtel je telefon, razlagal o umazanih gatah, prosil in rotil. Delavska solidarnost ni skazila. Kmalu se je na dvorišču ustavil kamion poln detergenta. Dovolj ga je bilo za vse umazane gate v podjetju in še ga je ostalo. Že dolgo sindikat ni žel toliko pohval in priznanj kot tokrat.

Uspeh ga je spodbudil. Zagnal se je, da preskrbi delavcem še pravo kavo, olje, žeblje…. Ustanovili so komisijo, ki naj pretehta in odloči, koliko kdo zares potrebuje praška za gate (če si jih res vsak teden preoblači), olja (če ni morda zaklal svinjo in ima polno shrambo masti) ali žebljev (koliko jih v povprečju po nemarnem skrivi) in kar je še takega. Zares so poskrbeli za zakonitost in pravičnosti, na nič niso pozabili. Preskrbeli bi še ozimnico, cement in ostalo (vse po kriterijih, koliko kdo zares potrebuje), pa se je vmešala trgovina. Trdi, da sindikat prevzema njeno delo, da izkorišča zveze, da to ni fer in da jo spravlja ob delo in kruh.

»Pa se nismo dali,« pravi zagnani Radej. »Če ne gre tako, bo šlo pa drugače!« In so ustanovili dežurno nabavno sindikalno službo. Sestavili so spisek (upravičenih!) potreb, naredili razpored in razdelili naloge. Vsak član sindikata je enkrat na teden dežuren (dopoldan ali popoldan, odvisno od izmene). Skoraj v vsaki ključni trgovini imajo svojega dežurnega delegata. Gadej in dežurna tajnica pa sedita v sindikalni centrali in sprejemata pozive (… pri Merkurju na Celovški so dobili straniščne školjke … v Nami imajo olje …. Metalka je dobila pošiljko uvoženih žebljev …. Pri IMV spet sprejemajo predplačila za Katrce ….), preverita jih po kartoteki verificiranih interesentov in jim, če je seveda vse v redu, posredujeta obvestila.

»So pač časi,« meni naš Radej, »ko mora sindikat pomagati kolikor le more. Sedaj, ko smo slišali, kako naše (sindikalno!) vodstvo zahteva, da naj bi vsako sprostitev cen spremljala ustrezna restrikcija potrošniških kreditov, smo sklenili, da organiziramo tudi lastno sindikalno posredovalnico za preprodajo rabljenega pohištva, saj novega, brez kreditov in po zvišanih cenah, delavci pač nekaj časa ne bomo kupovali. Vse se da, če se le hoče. Le vsak naj naredi kolikor je v njegovih močeh, pa bo šlo. Tudi vi pri Delavski solidarnosti bi lahko!

A. Frajer