• 9.10. 2006 • 

Od tistega jabolka naprej, ki je nekoč Newtonu padlo na glavo, je jasno, da se vse žive in mrtve stvari tega vesolja obnašajo po enem samem pravilu, da se prilagajajo razmeram. Če je sila težnosti večja od jakosti peclja, ki jabolko zadržuje na drevesu, pač pade na tla. Druge ni. Če je privlačnost večja od grožnje, se zgodi eno, če je strah večji od pričakovane nagrade, pa drugo. Če je potreba dovolj velika, gremo po rešitev na drugi konec sveta, če je ni, nas ne premakne nihče.
Ničkolikokrat smo se spraševali, zakaj Elan, ko je bil v čisti špici s svojimi smučmi in tekmovalci, ni bil sposoben organizirati lastne učinkovite in prodorne marketinške službe, temveč je vse ključne tržne odločitve prepuščal drugorazrednim dilerjem in njihovim interesom? Zakaj Mura, ko je zgradila največjo konfekcijsko tovarno v Evropi in razvila visokokvalitetno in konkurenčno proizvodnjo, ni bila sposobna razviti tudi lastne blagovne znamke s svojo prodajno mrežo in prodajati svojih izdelkov po nekajkrat (tudi 10 krat!) višjih cenah? Zakaj Tomos, ko je imel najbolj prodajani mali izvenkrmni motor v Evropi in je s petdesetkubičnim motorinom napadal svetovno prvenstvo v svoji kategoriji, ni zmogel koraka naprej, kot ga je ničkoliko takrat manjših in manj pomembnih proizvajalcev? Zakaj Peko, zakaj Alpina, zakaj Planika? Odgovor je vedno isti. Ker jim ni bilo treba, ker je bil pecelj močnejši od tržne privlačnosti, ker se je dalo na preprostejši način lagodneje preživeti. Kot italijanske »mamone« posestniške matere zadržujejo in crkljajo doma, da v zrelih letih niso več sposobni prevzeti vloge, ki bi jo v svoji družini morali, tako se ljudje in družbe, če se le da, ne spuščajo v tvegana in zahtevna početja, če jim tega pravzaprav ni zares treba.
Zlati boben, danes največji oglaševalski dogodek v štiristomilijonskem prostoru nekoč lepo imenovane Nove Evrope, se je zgodil le zato, ker smo v vendarle tudi tržnem gospodarstvu nekdanje države razvili oglaševalsko stroko, ki ji je bil doseg dvomilijonskega trga pač preozek. Privlačnost velikega in še nerazvitega trga je bila večja od komoditete domačega, in še preden so se naši vzhodni in severni sosedi postavili noge, smo razvili festival, ki je postal referenca in zgled. Ko se v portoroškem Bernardinu vsako leto znova zbere poldrugi tisoč ustvarjalcev, da bi tukaj tekmovali in se učili, se nam ni treba več ubadati s ksenofobijo in kompleksom slovenske majhnosti, neprepoznavnosti in neomembnosti, saj vsaj teden dni pomembnejšega kraja in dogodka za evrocentrični oglaševalski svet preprosto ni. A gremo naprej.
Oglaševalski festivali so v svetu velik posel. Nagrade, ki jih podeljujejo, so za agencije, ki živijo od kreativnosti, najvišja referenca, za kreativce pa življenjsko pomemben obliž na rane, ki jim jih zadaja vsakodnevno udinjanje pravilom pragmatičnim in ozkosrčnim šefom, lastnikom in naročnikom. Zlati boben je v trinajstih letih dosegel meje tako svojega domicila kot prostora, v katerem danes že upravičeno dominira.
Nemir, ki vleče naprej, pa je večji od zadovoljstva nad doseženim. Največji presežek pravkar minulega Bobna je bila najava novega interkontinentalnega projekta, ki bo združeval največje regionalne festivale na planetu in v veličastni tržni niši, pravzaprav prostoru, omogočal enakopravnejši nastop avtohtonejšim in ne le anglosaksonskim ustvarjalnim energijam v usodnem spopadu s povsod pričujočim globalizacijskim oglaševalskim cunamijem.
Skorajda perverzno je spoznanje, da mora biti sin, ki je uspel v tujem svetu, pravzaprav hvaležen trdemu očetu, ki ga je nekoč nagnal od toplega, a neperspektivnega domačega ognjišča. Ker šele ko popusti pecelj, ki te zadržuje v ozračju drobnih domačih komoditet, podlosti, majhnosti in zahrbtnosti, lahko stopiš v svet, ki je lahko tudi drugačen.