• Revija Ampak •

Po stažu in funkcijah, ki ste jih opravljali, ste med najbolj izkušenimi člani kolektiva časopisne hiše Delo. V tem mediju ste delovali kot novinar, urednik, ustvarjalec novih medijev, strateg novih oglaševalskih pristopov in po letu 1991 tudi delničar, član uprave in sedaj dobro leto predsednik uprave.

 Pomemben je tudi vaš delež v razvoju slovenskega oglaševanja, od akcije za slovenski ski pool »Podarim-dobim« do slovenskega festivala oglaševanja Zlati boben v Portorožu, ki je prerasel v pomemben mednarodni festival.

S sintezo različnih znanj in izkušenj ste eden od redkih strokovnjakov na področju časopisnih medijev v slovenskem prostoru in hkrati prvi človek najmočnejšega časopisnega medija. Kako na splošno ocenjujete današnji medijski prostor v Sloveniji?

Slovenija je majhen, jezikovno zaprt, vendar relativno razvit časopisni trg. Po številu prodanih izvodov dnevnih časnikov na tisoč prebivalcev smo enaki ali boljši od romanskih držav. Zaostajamo pa za germanskimi in še posebej za skandinavskimi državami.

Časopisni trg je na eni strani močno odvisen od dinamike kupne moči v državi, saj gre za relativno zamenljive proizvode, ki ob večjem blagostanju povečujejo prodajo, ob manjšem pa izgubljajo. Na drugi strani pa je izjemno odvisen od posamezne specifične kulturne tradicije države, zato se tujih zgledov ne da preprosto prenašati. Je pa res, da je struktura trga do neke mere atipična, de je periodičen tisk izgubil tekmo z dnevnimi časniki in zapravil pozicijo, ki jo je nekoč že imel, da lokalnega, kaj šele regionalnega dnevnika ni, in da se od štirih dnevnih časnikov noben politično ali svetovnonazorsko ne opredeljuje.

Vse te okoliščine naj bi govorile o velikih razvojnih potencialih, ki pa se zanesljivo ne bodo realizirali tako hitro in tako zlahka, kot bi se lahko. Če okrog nas ne bi še vedno vztrajala recesija, ki resno ogroža oglaševalske ambicije in potenciale, brez katerih pa ekspanzije časopisnega trga preprosto ni.

Ste zadovoljni s položajem vašega medija v slovenskem prostoru? V tržno dobo ste stopili s praktično monopolno pozicijo. Je bilo težko ohraniti položaj, kakršnega imate sedaj? Ste sploh kdaj imeli resno konkurenco?

Ko smo se kot takratni tozd Delo izvili iz objema samoupravnega časopisnega kolosa ČGP Delo in se kot d.o.o. sami spustili v tržno tekmo, smo bili za razliko od naših konkurentov edini, ki nismo imeli svoje tiskarne, ne svoje prodajne služba, ne distribucije, ne informatike. Kolegi ob Dravi in na drugi strani Ljubljanice pa so vse to imeli. Brez treh milijonov DEM  letne subvencije, ki je poniknila v samoupravnem kolesju dvatisočglavega ČGP-ja, so nam govorili, ne boste preživeli. Na trgu sta se pojavila dva agresivna konkurenčna časnika, oba z močnim političnim zaledjem. V letu dni smo izgubili dvajset tisoč izvodov naklade in skoraj sto tisoč bralcev. Takrat nam ni nihče očital monopola in ne zavidal ekonomskega položaja.

Današnjega stanja, ko imamo dva najbolj nakladna dnevnika v državi, lastno tiskarsko središče z dvema najsodobnejšima rotacijskima strojema, ko smo skorajda podvajseterili vrednost družbe in se lahko pohvalimo z evropsko zglednim kapitalskim donosom, nismo od nikogar podedovali in tega nam ni nihče podaril.

Današnja pozicija Dela je le rezultat pravilne ocene in razumevanja trga ter ustreznih podjetniških, marketinških, tehnoloških, programskih in razvojnih ter seveda uredniških odločitev in ravnanj.

Mediji so bili v času Jugoslavije orodje oblasti. Že s kadrovsko selekcijo se je določal kurs pisanja po meri politike in v takem medijskem prostoru ni mogla obstati nobena izjema. Koliko je po vašem mnenju ta kadrovska politika še prisotna v izdajah vaše hiše? Ste to kdaj zaznali kot problem? Kolikšen delež novinarjev in urednikov je bil ali je strankarsko vezan?

Mediji so bili resda v Jugoslaviji orodje oblasti, ki pa še posebej v svojih zadnjih letih še zdaleč ni bila tako učinkovita, kot se morda danes vidi. Partija je vedno težje držala skupaj in kontrolirala mehanizme, ki sta jih trg in pa samoupravljavska destrukcija usmerjala vse bolj po svoje. Oblast je še posebej v svojih zadnjih letih delovala vse bolj konfuzno, včasih tudi panično, zaostrovala in popuščala politiki, in se proti koncu vse bolj odkrito spogledovala s svojo opozicijo. Zato se s tako rigorozno trditvijo, da v medijskem prostoru ni mogla obstati nobena izjema, ne bi mogel strinjati. Od kod sicer tista libertatna energija znotraj uredništva Dela, da je proti volji takratnih urednikov odpirala svoje strani drugačnim idejam, ki so si tudi s sodnimi odločbami izborile svoj prostor; in to ne le v Pismih bralcev, ki so bila sploh takrat svojevrstna demokratična tribuna. Od kod konec koncev Tit Doberšek na mestu odgovornega urednika?

Ne pozabite, da se je ideja o samostojni demokratični Sloveniji uveljavila preko medijev, Mladine in Dela še posebej. Dejstvo, da so takratni somišljeniki in soborci danes posejani po vseh političnih straneh, ne bi smelo zamegliti dejstva, da smo bili takrat vsi skupaj. In da je bilo prav stališče Dela s svojo odprtostjo močno izpostavljeno na demokratični fronti.

Trdno sem prepričan, da bi se dogodki mnogo težje odvijali, kot so se, če ne bi prav novinarji Dela odigrali vloge, kakršno so.

Seveda je res, da smo bili takrat vsi samoupravljavci, člani partije in socialistične zveze, družbenopolitični delavci, vendar je tudi res, da smo bili v svoji intimni resnici, kar se je kasneje na plebiscitu tudi pokazalo, skorajda vsi na isti strani.

Kaj je bil razlog za uredniške zamenjave v dnevniku Delo v lanskem letu, in sicer pri odgovornemu uredniku dnevnika Delo (Mitja Meršol – Darijan Košir) in pri uredniku Sobotne priloge (Janko Lorenci – Ervin Hladnik Milharčič)? Kakšne spremembe bo to prineslo v vsebinsko, programsko naravnanost dnevnika? Ali to po vašem mnenju pomeni bolj kritičen in duhovno razboritejši odnos do dogajanja pri nas?

Odkar sem dobil možnost participirati pri vodenju družbe Delo d.d., sem se zavzemal za odličnostno prenovo vseh delov družbe, vseh naših izdelkov in seveda tudi uredništev. Časnik preprosto ni več edinole medij, temveč je tudi vse bolj samostojen izdelek, ki mora zadostiti zahtevnejšim pričakovanjem bralca od golega informiranja, saj ga hitreje, bolj privlačno in ceneje informirajo drugi mediji.

Z včerajšnjim razumevanjem in načinom dela jutri ne moremo biti uspešni. Poleg tega se menedžerske in uredniške funkcije v naši družbi vse bolj ostro ločijo, zato so toliko bolj pomembni pripravljenost, sodelovanje in podobno razumevanje poti tam, kjer jo subordinacija pač ne more nadomestiti.

Časopisni kolektiv je moštvo, ki mora na vsakodnevni tržni tekmi zmagovati, če hoče preživeti. Zato potrebujem ne le znanje in izkušnje, temveč tudi uigranost, skupno voljo in pogum.

Pri zamenjavi odgovornega urednika Sobotne priloge nisem imel nobenega vpliva, celo izvedel sem zanjo, ko je bilo že odločeno. Kadrovske odločitve so v popolni pristojnosti odgovornega urednika, ki se je za zamenjavo odločil in jo izpeljal.

Ali se z vstopom Slovenije v Evropsko zvezo spreminja tudi vsebinska optika vašega nacionalnega medija?

Optika ostaja slej ko prej enaka, interes bralca in javnosti naj bi jo definiral. Spreminjata se fokus in žariščna razdalja. Bruslja in Evrope bo seveda v Delu več. Okrepili bomo svoje dopisništvo v Bruslju, potrudili se bomo kar najbolj neposredno spremljati dogajanja, odnose in njihovo zaledje, jih razumeti in razložiti. Ne nazadnje bo tudi dnevnik Delo z novo podobo in novo tehnologijo bolj evropski kot doslej, pa zato zagotovo prav nič manj slovenski.

V preteklih letih je bilo slišati, da nekateri ugledni avtorji zaradi morebitnih zamer pri urednikih ali zaradi njihovih političnih predsodkov niso mogli objavljati v Sobotni prilogi. Ali je takšna politika dopustna?

Zgodba o Sobotni prilogi je večplastna, zanesljivo nima le ene dimenzije. Dokler je bil časopis glasilo Socialistične zveze – v družbeni lasti, dokler smo se šli družbeno samoupravljanje, dokler smo soočali samoupravne interese, uredniki pa so imeli na mizah rdeče telefone, ko smo imeli tutorje in strice, in ko smo s sklicevanjem na parole in interesno pluralnost in participativnost, odpirali časopis ter ga spreminjali v politično tribuno, je bila zgodba pač drugačna kot danes, ko uredniki urejajo svoj časnik povsem avtonomno, po svoji ideji in zamisli, ki vsakomur seveda ni nujno pogodu. Vendar se le tako lahko oblikuje konsistenten in jasno profiliran avtorski izdelek. Da je uredništvo Sobotne priloge pri tem uspešno, pa dokazuje prepričljiv podatek iz nacionalne raziskave branosti, po katerem je SP najbrž edina priloga na svetu, ki ima višji bralski rating kot njen matični časopis.

Očitki prizadetih, ki v takem profilu ne najdejo prostora, seveda niso ljubi, vendar pa dokler prihajajo iz obeh politično polariziranih strani – kar je v zadnjem času še izrazitejše – konec koncev sami izravnavajo njeno politično kredibilnost.

V javnosti velja mnenje, da v Pismih bralcev še vedno vlada politika, da se v določenih polemikah objavljajo le prispevki ene strani in da nekaterim tam sploh ne objavljajo? Kakšno spričevalo ima potemtakem medij? Ali je uredniška politika lahko takšna?

Tudi pisma bralcev niso več oglasna deska, na katero bi vsakdo obesil, kar se mu zdi, temveč so urejevana uredniška vsebina. Časopisi seveda ljubijo polemike, kresanje mnenj in nasprotujoča si stališča, zato tudi ne zavračamo vsebin zato, ker se uredništvo ne bi z njimi strinjalo. Je pa res, da dobimo pisem nekajkrat več kot jih lahko objavimo in je zato določena selekcija nujna, saj so mnoga dolgočasna, polpismena, žaljiva, osebna, dolgovezna, se ponavljajo, so bila že objavljena v drugih časnikih, se pogosto sploh ne nanašajo na vsebine v Delu ali pa zlorabljajo priložnost za politično propagando posamičnih strank ali opcij. Pisma bralcev imajo lastno urednico, ki ureja svoje strani, tako kot so urejene vse ostale v časniku.

Kadar se prizadeti ne strinjajo z njeno odločitvijo, se lahko pritožijo odgovornemu uredniku, in kakor vem, se po pravilu nesporazumi tudi rešujejo.

Kadar je s katerimkoli zapisom v Delu nekdo osebno prizadet, pa ima pravico do odgovora, kar mu tako in tako zagotavlja zakon.

Kako ocenjujete mlajše generacije novinarjev in urednikov, ki so na začetku svoje kariere še doživeli totalitarnost medijskega prostora? Jim je uspelo preseči privzgojeno poslušnost, samocenzuro in odvisnost? Ali jih vi k temu posebej spodbujate?

Mlajše generacije novinarjev in urednikov so na Delu šele desetletje, zato totalitarnosti medijskega prostora niso imele priložnost doživeti. Za poslušnost, samocenzuro in odvisnost ni nobenega razloga. Novinarji in uredniki imajo z medijskim zakonom, s statutom Društva novinarjev in s statutom gospodarske družbe Delo zagotovljeno popolno neodvisnost pri izražanju svojih stališč. Trdim celo, da večje avtonomije, kot jim jo zagotavlja statut Dela, poleg vsebinske tudi materialno, kadrovsko in celo razvojno, nimajo nikjer na svetu. Je pa seveda res, da obseg avtonomije determinira tudi obseg odgovornosti, ki pa je v tem primeru neposredna in se je na drugega ne da več prelagati.

Delo je s svojimi edicijami vseskozi veljalo za valilnico mladih novinarjev. Kako razmišljate v vaši hiši, ko usposabljate svoje nove kadre? Ali ste zadovoljni s predznanjem, ki ga pridobijo na Fakulteti za družbene vede?

Fakulteta, ki vzgaja novinarske kadre, je žal še vedno predvsem šola za politične vede. Novinarji, ki prihajajo z nje, so precej bolj formirani in ozaveščeni politično, kot profesionalno. Vsa čast izjemam pa tudi pogumu, vztrajnosti in energiji mladega jakobinskega rodu, vendar bi si ob tem novem revolucionarnem žaru želel tudi več profesionalne odličnosti in odgovornosti in več klasičnih žlahtnih novinarskih ambicij.

Privatizacija medijev je potekala po podobnem modelu kot pri ostalem gospodarstvu. Na ravni države je status javnega nacionalnega medija ohranila samo RTV Slovenija. Znano pa je,  da je bila prejšnja država posredno, po družbenopolitičnih organizacijah, tudi ustanoviteljica dnevnikov. Ti so imeli poseben status, primerljiv z RTV. Zakaj je šel vaš lastniški razvoj drugo pot?

Status Časopisno grafičnega podjetja Delo nikoli ni bil po svojem statusu primerljiv z nacionalno televizijo. Organizacija združenega dela Delo je bila samostojen gospodarski subjekt, ki je bil tako kot vsa druga podjetja sam odgovoren za svoje poslovanje in usodo. Ustanoviteljstvo socialistične zveze je bilo tako, kot pri vseh ostalih medijskih hišah, predvsem formalno vezano izključno na pokroviteljstvo nad časopisnimi vsebinami in na pravico nadzora in tudi vmešavanja preko časopisnega sveta, kamor je zveza delegirala svoje predstavnike. Vsakoletna subvencija, ki jo je takrat zagotavljala vlada, koordinirala pa socialistična zveza, je bila vsebinsko orodje pritiska na uredništvo, formalno pa pokrivanje razlike med proizvodno in prodajno ceno časnikov, ki naj bi bili tako delovnemu ljudstvu lažje dostopni.

Od leta 1991 naprej v javnosti govorimo o pluralizaciji medijev, o nesrečnih poskusih uvajanja novih dnevnikov, ki se jim ni uspelo obdržati, saj je slovenski prostor premajhen za potrebne kapitalne investicije za preboj in distribucijski dostop do bralcev. Tudi zato je bila lastniška struktura Dela v zadnjih letih vedno pod udarom kapitalnih interesov politike in njenih lobijev. Kako ocenjujete posledice privatizacije medijev – dnevnikov in s tem tudi njihovo odvisnost oziroma neodvisnost od aktualne politike?

S polno odgovornostjo trdim, da vsaj preko uprave družbe Delo lastniki doslej niso izvajali nobenega pritiska in niso poskušali vplivati na vsebine naših časnikov. Seveda ne zanikam, da lahko obstajajo osebne simpatije, opredelitve in morda celo drugačne povezave med posameznimi novinarji, uredniki in njihovimi viri. Vendar zanje odgovarjajo sami.

Osebno pa pričakujem, da bo zgodba postala drastično drugačna, ko se bo država še bolj umaknila iz lastništva in ko bo kapital dobil svojo pravo oblast. Kadar bo ta kapital prihajal iz časopisno-založniške dejavnosti ter bo interesno in strateško dolgoročno usmerjen, bo po naravi podpiral razvoj in neodvisnost. Če pa bodo njegovi motivi kratkoročni in špekulativni in bo svojo naložbo skušal valorizirati tudi na političnem trgu, takrat se nam pač slabo piše. Kakšne barve in narodnosti je mačka, ki bo sedela na Delovih delnicah, je še najmanj pomembno.

Kaj menite o vzpostavitvi sklada za pluralizacijo medijev? Za vašo družbo bi to pomenilo priložnost za konkurenco, pa vendar.

Zanesljivo je majhnost slovenskega trga realen problem, še posebej za nišno usmerjene projekte, ki le težko dosežejo kritično maso. In ker je strukturno razvit časopisni trg v kulturnem in demokratičnem interesu države, je smiselno in koristno, če lahko znižujemo rentabilnostne pragove, preko katerih sicer mnogi ne bi nikoli preskočili. Neko vrsto takšne pomoči seveda že imamo, tudi Ampak brez nje zanesljivo ne bi zmogel, vendar bi bilo koristno, če bi bila sistemska, odprta vsem in ne le tistim, ki bi bili po godu tej ali oni oblasti, ministru ali komisiji. Pošta Slovenije je monopolna družba v 100-odstotni lasti države, s svojo cenovno politiko, ki je predvsem svobodna, lahko nekomu zapira, drugemu pa na široko odpira vrata do trga, potrošnika in bralca. Prav stroški distribucije in dostave pa so skupaj z logistiko ena najhujših ovir za vsakogar, ki hoče na novo stopiti na trg.

Ne vem, kakšne skrite namene ima sicer Styria, dejstvo pa je, da si je z nakupom 25-odstotnega lastniškega deleža družbe Dnevnik odprla pot do njegove distribucije in dostave. Prav na tej fronti pa so pokleknili vsi propadli slovenski dnevniški projekti.

V Združenih državah Amerike je poštnina za časopise za polovico nižja kot pri nas. Zakaj tudi naša država ne bi medijem pomagala sistemsko, z zniževanjem cen, ki jih preko svoje pošte zaračunava časopisom, vsem enako, in ne le tistim, ki se trenutno sončijo v njeni milosti.

Kako se vez lastništvo-politika odraža v vaši hiši? Ob nastopu Bajukove vlade je Kapitalska družba – tedanji predsednik uprave Jože Lenič – v takrat sporni naglici prodal delnice Gorenju. Krekova družba je bila lastnica 24,9% delnic, ki jih je menda nameravala prodati Styrii, a jih je po dokaj nepoznanih zapletih nato prodala Pivovarni Laško, ki v svoji poslovni strategiji v javnosti nastopa kot kapitalni, ne kot vsebinski lastnik. Tu so še deleži SOD-a, Maksime, KAD-a, Infonda, Banke Koper, Istrabenza, Petrola… in čedalje manj malih delničarjev. Zato se v javnosti upravičeno pojavlja vprašanje vloge aktualne vladajoče politike in njenih lobijev v vsebinskih konceptih edicij Dela. Kapitalni lastniki želijo dobiček, vsebinski kapitalni lastniki vplivajo na vsebino. Koliko je v takem primeru v tako veliki, nacionalno pomembni medijski instituciji možna novinarska in uredniška avtonomnost?

Z vso odgovornostjo ponovno trdim, da kapitalski lastniki Dela nimajo nikakršnega neposrednega vpliva na vsebino. Vem za en sam primer, ko je prepotentni direktor piarovske agencije poskušal s sklicevanjem na lastniški delež svojega klienta vplivati na pisanje Dela.

Uredništvo je pri oblikovanju svoje vsebine neodvisno od uprave družbe, kaj šele od njenih lastnikov, ki lahko upravo sicer zamenjajo, urednikov (vsaj neposredno) pa ne.

Malce naivno in podcenjujoče do urednikov in novinarjev se mi zdi stališče, da se ti obračajo po vetru, kakor se spreminja lastniška struktura njihove družbe.

Partija, ki je imela bistveno močnejše vzvode oblasti, svojih medijev ni zmogla več ukrotiti.

Ko smo se pred časom malce trše pogajali z novinarskim sindikatom o njihovih plačah in so povsem resno zagrozili tudi s stavko, je bilo jasno, da bi imel v primeru ostrejšega konflikta resne težave v lastnem časniku razložiti svoja stališča. Kako naj zunanji lastnik na silo uveljavlja svoje vsebinske interese? Lastništvo zanesljivo ni orodje, s katerim bi se dalo v veliki medijski hiši obračati uredniška krmila. Mogoče je v manjših medijskih hišah, z drugačnim lastništvom, položaj drugačen; v Delu, verjamem da tudi v Dnevniku in Večeru, pa je zanesljivo tako kot pri nas.

Povsem drugačen, legitimen interes pa imajo seveda kapitalski lastniki za materialno plat poslovanja družbe. In to toliko bolj, kolikor višja je tržna cena lastniških deležev, s katerimi njihovi kupci kupujejo tudi anticipirane dobičke. Zato so pritiski k racionalnejšemu poslovanju, višji produktivnosti, tržni agresivnosti in dobičkonosnosti logično upravičeni. Vsebinska razlika lahko nastane le takrat, kadar je lastnikov interes kratkoročno usmerjen in zato ni zainteresiran za dolgoročnejše projekte, ki pa bi jih strateški vsebinski lastnik zanesljivo podprl. V Delu s svojimi lastniki doslej tovrstnih problemov nismo imeli, je pa seveda res, da smo jim vseskozi zagotavljali nadpovprečne kapitalske donose. Upam, da bo tako tudi vnaprej, ko se bo tržna tekma zaostrila in bo potrebno še več vlagati v kvaliteto, trg in dolgoročne strateške usmeritve.

Kapitalna moč časopisne hiše Delo, njene edicije (dva največja dnevnika), kadri, lastna tiskarna, vse to pomeni stalno konkurenčno prednost pred drugimi. Z vsemi edicijami in njenimi prilogam je Delo tudi na področju oglaševanja nesorazmerno veliko v primerjavi z deleži drugih tiskanih medijev. Država objavlja svoje razpise, obvestila, osmrtnice, največja podjetja objavljajo svoja poročila in vabila na skupščine; oglasni prihodki so najpomembnejši vir prihodkov. Kako se v tej medijsko-politični in gospodarski koliziji izogibate političnemu in gospodarskemu piaru, ki ni dopusten za noben medij.

Močan gmotni položaj, ki nam ga – kot pravilno ugotavljate – v veliki meri zagotavljajo tudi oglasni prihodki, je najboljša obramba proti piarovskim pritiskom te ali one vrste. V obrambi uredniške neodvisnosti smo vzdržali pritiske močnih oglaševalcev, ki so ne le zagrozili, temveč tudi dejansko preusmerili svoje oglaševanje v druge medije. Seveda pa so se čez čas vendarle vrnili k nam, saj so kakovost, obseg in bralska struktura medijev tisti, ki zagotavljajo in opravičujejo oglaševalske prihodke, ne pa prijaznost in naklonjenost uredništev. Tudi oglaševalska naročila države nam ne pripadajo kar tako. Čeprav je objektivno dejstvo, da dosega Delo največjo in najširšo pokritost in tako zagotavlja, da oglasna obvestila pridejo do najširšega kroga zainteresiranih, v trdi tekmi konkurenca pogosto tudi z dampinškimi cenami prevzame prenekatero naročilo, da je le uradnik državi privarčeval tolar. Zato, da bi si pridobili večjo naklonjenost oblasti, mi zanesljivo ne bomo prizanesljivejše pisali o njej.

Se pa strinjam, da je piar, še posebej tisti, ki nekontrolirano in po povsem svojih kanalih penetrira v medije, lahko škodljiv in nevaren. Toliko bolj, kadar se z močjo lobiranja institucionalizira in realizira kot kredibilen dejavnik moči.

Znane so distribucijske ovire, ki jih je pred leti doživljal dnevnik Večer z distribucijo zunaj svoje regije. Ključnega pomena za obstoj medija ni samo njegova vsebina, ampak tudi možnost njegove distribucije. Največja distributerja sta danes Delo distribucija in Dnevnik, preko svojih prodajnih mest (kioski…) in trgovskih mrež (Mercator…), poštnina je nesorazmerno visoka.

Kaj menite o pobudi, da bi zakonsko, tako kot pri zakonu o medijih, preprečevali koncentracijo lastništva in povezanih oseb tudi pri distributerjih tiskanih medijev?

Ne vem za nobene ovire, ki naj bi jih imel Večer pri poskusu distribucije zunaj svoje regije. Povsem prepričan sem, da distributerji in prodajalci ne favorizirajo ali diskriminirajo posameznih časopisov, saj so za njihovo prodajo zainteresirani. To je njihov najpomembnejši vir preživetja. Je pa seveda res, da imajo uveljavljeni naslovi prednost pred manj znanimi in pred tistimi, ki jih trg ne pričakuje ali celo ne potrebuje. Preden vališ krivdo na distributerja, se moraš vprašati, ali je tvoj izdelek za trg, ki ga želiš osvojiti, primeren, ali so tvoji marketinški inštrumenti, ki si jih uporabil, zadostni, ustrezni, ali si pravilno ocenil zahtevnost projekta in temu ustrezno tudi investiral. Tržna logika in podjetniški interes sta še vedno najboljše varovalo korektne tržne tekme.

Se pa strinjam, da bi bila večja monopolizacija distribucije lahko nevarna, še posebej, če bi bila v tujih in ne npr. založniško-konzorcijskih rokah, saj bi nam od založnikov neposredno neodvisen distributer narekoval svoje, zanesljivo manj ugodne cene in pogoje in tako še bolj selekcioniral in zaprl časopisni trg.

Na slovenskem trgu se vseskozi pojavljajo novi mediji, predvsem raznovrstni trendovski tedniki z bolj ali manj popularnimi vsebinami, javnosti dosegljivi preko prodajnih mest ali v obliki brezplačnih izvodov. Kot novi veliki kapitalni igralec se v zadnjem času pojavlja Styria, ki v mariborski in ljubljanski regiji že brezplačno deli svoja tednika in je pred kratkim tudi kupila 25% delnic Dnevnika. Hkrati se na jesen najavlja tudi novi nacionalni dnevnik. Kako ocenjujete prihodnost slovenskega dnevnega časopisja glede na prihajajočo konkurenco ob že zdaj prisotni manjši vlogi oglasov v prihodkih medijev? Koliko dnevnikov lahko preživi v slovenskem prostoru?

Na nacionalni ravni praznih prostorov elementarno nepokritih bralskih interesov seveda ni. Novice kot splošni ter Ekipa in Finance kot nišni medijski projekt so navidezno končali vsebinsko medijsko strukturo nacionalnega prostora.

Ker hkrati ugotavljamo primerljivo relativno razvitost oziroma zasičenost trga, veliko bralcev, ki bi nestrpno čakali nov, drugačen časnik, najbrž ni.

Seveda pa tržna tekma s tem ni končana, po svoje se pravzaprav šele začenja. Če ni praznega prostora, in hočeš za vsako ceno na trg, pomeni, da moraš ta prostor pač nekomu odvzeti. Trg je zasičen s časopisi obstoječe kvalitete in atraktivnosti. Le z enakim ali podobnim pristopom in razumevanjem novinarskega in uredniškega dela s primerljivo ambicioznostjo in predanostjo si prostora za nov bralski krog ni mogoče priboriti. Tudi zgolj politično profiliranje po mojem prepričanju ni dovolj. Ni pa rečeno, da si ne bi pridobil bralcev časnik z bistveno višjimi kriteriji žurnalistične odličnosti, ki bi imel za seboj lastnika z dovolj dolgoročno usmerjeno strategijo, da ne bi zahteval hitrih učinkov in bi bil sposoben dolgoročno vztrajati – tudi z nizkimi donosi ali ob izgubah – in ki bi se projekta lotil celostno, z vsemi podjetniškimi, kapitalskimi in marketinškimi instrumenti. Styria, ki sledi predvsem svojemu poslanstvu, ne pa dividendnim pričakovanjem svojih lastnikov, bo skušala diktirati tempo naše tržne tekme. Kdor se mu ne bo uspel prilagoditi, bo imel težave.

Nekatera slovenska podjetja dokaj uspešno investirajo v tujini. Kako namerava Delo slediti tem globalizacijskim trendom glede na to, da v zadnjih letih dosegate solidne poslovne rezultate?

V Delu se seveda zavedamo, da so priložnosti, ki se danes kažejo na jugovzhodnih trgih enkratne, vendar nas to ne sme zavesti, da bi se spuščali v investicijske avanture, s katerimi bi se poleg novega perja nakopali le težko obvladljive probleme. Ne želimo si vstopati v časopisno družbo kot sovražen lastnik, še manj v politično neobvladljivo okolje.

Kot veste, nas že dalj časa zanima vstop v družbo Slobodna Dalmacija, Split, kjer smo opravili skrbni pregled in tudi podali nezavezujočo ponudbo. Ali bomo naredili tudi naslednji korak, pa je seveda odvisno od okoliščin v Zagrebu in Splitu, od pogojev in realnih možnosti in seveda od naših ključnih lastnikov, ki bi morali tak dolgoročen projekt podpreti. Odločitve še ni. Najverjetneje se v podvig ne bomo podali sami, temveč s hrvaškim partnerjem.

Od časa do časa ste pri Delu poleg časopisnih izdajali tudi knjižne izdaje. Ali je bila to samo dopolnitev takratnega programa ali nameravate v prihodnje nadaljevati tudi s knjižnim založništvom?

Delo se v klasično knjižno založništvo ne namerava usmerjati, zato nima potrebne infrastrukture niti interesov. Bomo pa še naprej izkoriščali svoje sinergije ter dopolnjevali svoj časopisni program s posamičnimi knjižnimi naslovi, z nizkim prodajnim rizikom in z veliko dodano vrednostjo za naše naročnike. Obseg tovrstne ponudbe se lahko tudi intenzivira, vendar zanesljivo ne v klasičen založniški program.

In za konec: Književni listi so ne tako daleč nazaj izhajali tedensko. Sedaj izhajajo štirinajstdnevno. Kako vidite to krčenje časopisa prav na področju kulture?

Bili ste tudi priča ukinitve Teleksa v osemdesetih letih in Razgledov pred dobrimi tremi leti. Kateri so bili razlogi teh ukinitev in ali ni bilo možnosti, da se ohranijo glede na dolgoletnost njihovega izhajanja v tako veliki hiši, kot je bila in je Delo?

Književni listi s prehodom na štirinajstdnevno izhajanje niso krčili svojega obsega, temveč ga podvojili, le ritem izhajanja se je spremenil. Če bi ugotovili, da je za njihovo kvaliteto primernejši tedenski ritem, lahko to tudi storimo.

Zgodbi o Teleksu in Razgledih pa sta povsem drugačni. V obeh primerih so časopisa ukinili bralci in pa oba urednika, ki se nanje nista ne znala ne hotela ozirati. Za obema projektoma mi je žal, v oba sem bil osebno vpleten in involviran.

Teleks je, če se prav spomnim, bil ukinjen na delavskem svetu nekdanjega ČGP Delo. Razglede pa je zaprl nadzorni svet delniške družbe Delo potem, ko je bila meja izgube, ki jo je bil še pripravljen tolerirati, znova in znova presežena.

Oba projekta bi se seveda dalo rešiti, če bi imel na voljo proste roke in potrebna orodja. V obstoječi konstalaciji sil pa rešitve ni bilo.