• 21.9.2010 •

Ljubljana – »Ne morem komentirati, da ne bodo užaljeni.« Analizo politične moči in estetske razsežnosti, ki jo je razbrati iz nagovorov na volilnih plakatov kandidatov za ljubljanskega župana oziroma županjo bi lahko na tem mestu sklenili. Takšen odziv Jureta Apiha, med drugim strokovnjaka za tržno komuniciranje, sprva ni bil spodbuden. Bil pa je pomenljiv.

Župan je kakor predsednik države; prvi je župan vseh meščanov, kakor je drugi predsednik vseh državljanov. Jure Apih zato opozarja, da bi kandidati za župana v volilnih nagovorih morali ob strani pustiti svoje strankarsko zaledje, na kar mnogi še niso pripravljeni. Ali se na plakatih rokujejo s prvaki svoje stranke, ali pa povzemajo skupna strankarska gesla, pri tem pa spregledujejo, da ljubljanske volilne baze ni možno, niti ni posebej pronicljivo, enačiti s slovenskim povprečjem. »Če so stranki na nacionalni ravni namenili pet odstotkov glasov, jih njen član v Ljubljani ne bo avtomatično prejel toliko.«

Je zaradi tesne zavezanosti stranki nehvaležno in neprimerno sklepati, da plakati in slogani kandidatov niti niso nastali z mislijo na volivce v Ljubljani? Apih meni, da so skoraj vsi kandidati k volitvam pristopili neresno. Če nič drugega, bi jim morala biti zaveza vsaj verodostojnost obljube. »Takšna je le ena. Za geslom DELA razberemo opomin na uresničene obljube, na resnično izkušnjo. Ne ugiba, podtika, projicira, temveč odgovarja z dejstvi.« Da Zoran Janković na plakatih ne vznemirja s svojo podobo, je po Apihovem mnenju dobro, očitno se zaveda vsaj, da njegovi volivci ne stavijo na sijaj karizme kakor pri Pahorju, Janši ali Kučanu, odločajo se pragmatično, racionalno, češ, ne glede na to, kaj mu očitajo, naredil je veliko.

Župan je mestno igrišče dobro spoznal, zato si je v potegovanju za nov mandat izboril nedosegljivo prednost pred ostalimi kandidati, »tudi zato, ker na sebi ne nosi bremena stranke«. Ustvarjeno prednost bi kandidati morda lahko zmanjšali, ali jo celo spremenili v svojo korist, toda »jasno vidiš, da nihče zares ne verjame v svojo zmago, zaradi neambicioznosti plakatov zbujajo vtis, kakor da se vnaprej zavedajo svojega poraza«.

Nestrankarskost bi lahko bolje izrabil Marko Matija Feguš z Liste za čisto pitno vodo. Nenazadnje je voda vsaj na videz apolitična tema. Feguš stoji ob Robbovem vodnjaku in izteguje roko. Če bi desno, bi volivci razbrali, da se želi z njimi rokovati, da jim nekaj ponuja, tako pa levo, »torej prosi in ne ponuja. Petlarjev imamo v Ljubljani že tako ali tako preveč«. Učinek simbolnega rokovanja z volivcem je spregledal tudi Jože Javornik iz Slovenske unije; roko raje krepko stiska predsedniku stranke. In kako naj ob tem Ljubljančani razumejo geslo Ljubljana ljudem?

Tudi sicer volilna gesla kandidatov večinoma niso primerno ne premišljeno izbrana. »Da je Ljubljana evropski turistični biser me pusti hladnega,« ugotavlja Apih ob geslu in »birokratski drži« Mihe Majca. In zakaj naj bi volil kandidatko stranke Desus, Marjeto Vesel Valentinčič, se sprašuje, ko razmišlja, da povzemanje strankarskega gesla Čas je za Desus v različico Čas je za Ljubljano, ni nikakršna obljuba. »Pa toliko bi lahko ponudila, česar drugi ne morejo.« V premislek omeni priredbo rekla v Starost je modrost, ne skačemo čez potok, če imamo most. Upokojenci imajo na svoji strani izkušnje, premišljenost, preudarnost, dobronamernost, ne pripadajo nikomur, ne prepuščajo se strastem, zlahka bi se s pozitivnimi atributi predstavili kot zanimiva opozicija zdajšnjemu županu.

Nasprotovanje županu pa je videti kot strategija kandidatk stranke SDS (Zofija Mazej Kukovič) in NSi (Mojca Kucler Dolinar). Stranki imata sicer politično močnejše možne kandidate. Verjetno pa si v Ljubljani ne želijo novih poražencev, prejšnje lokalne, predsedniške volitve in referendum so bile vsaj za prvoligaša huda izkušnja.« Apih zato verjame, da sta, poslani v vlogi kamikaz, ki bosta v kampanji povzročale škodo zdajšnjemu županu in sebi ter stranki nabirali kapital za naslednje volitve. Čeprav plakata tega ne odražata: »Oba sta klasična, spodobna, vidi se, da ju je delal, nekdo, ki zna.«

Se pa obregne slogan Volim (te), težko si ga pojasni. Ali Kucler Dolinarjeva nagovarja Neslovence? Zakaj izgovarja besede volivca? »Res je sicer včasih učinkovito, če se človek v komunikaciji zatakne; plakatu nameniš pozornost, ki mu je sicer ne bi., vendar pa mora slediti verodostojna obljuba.« V zadrego ga spravi tudi slogan Mihe Jazbinška, Ljubljančan za župana. »Najbrž ve, da je šovinistično, sektaško, nesramno in nekulturno. Ob tem pozablja, da je Ljubljančanov, na katere cilja, malo, skoraj 80 odstotkov je prišlekov«. Po njegovo bi bolje storil, če bi se odločil za Vest Ljubljane oziroma Vest Ljubljančanov; s tem bi, pustil volivcem sporočilo, da se bori zanje, da morda res deluje nesramno, vendar nima izbire, saj mora vsem povedati, kakšne nepravilnosti da se dogajajo v mesti upravi.

Če bi bili kandidati tabula rasa, se pravi, da bi bil njihov osebni in politični pedigre volivcem povsem neznan, in bi jih nagovarjali izključno z govorico vizualnega medija, kakršen je plakat, ni videti, da bi si kdor koli zaslužil zmago. Morda le zasilno uvrstitev v drugi krog.
* Do ponedeljka kandidati SD, SLS, Zares in Socialne liberalne stranke niso posredovali plakatov, plakat  kandidata stranke Naprej Slovenija pa smo zaradi neinformativnosti iz analiza izločili.