Pretipkali smo za vas, Miran Sattler •  1980 • 

Tiha voda globoko dere, pravijo. Če je Miran voda, potem je ponikalnica. Dve desetletji bo, kar je prvič izbruhnil na površje. Na oni strani Ljubljanice. V Kanarčku. Tako pravijo stavbi, v kateri je ustvarjal tisto, s čemer se je zapisal v zgodovino (časnikarsko) – časopis z največjo naklado na Slovenskem. Veliko delo je bilo to. Čutil je nov čas, ki je nezadržno vrel iz globin. Usedel se je na val in nosilo ga je. Petdeset, šestdeset, sto in več tisoč naklade (danes jih ima čez dvesto). Dobro se je držal. Na prenekatero čer je naletel, v marsikaterem vrtincu se je vrtel in tudi tolmuni so ga mikali. Brki so mu takrat morali bolj nasršeno štrleti, pomislim.

Potem je poniknil. Mizo so mu odnesli k vratarju. Nikoli se ni usedel za njo. Tekste, ki jih je še pisal za svoj (bivši) časnik (toliko, da je nekaj počel za plačo), je oddajal vratarju. V ovojnici. Redno vsak teden. Sedem let.

Kako se počuti neugnana reka, ko jo poniknejo s površja? Hladno je in temno, vendar mirno, pravi. Takrat imaš čas za vse tisto, kar ti je prej uhajalo mimo. Napisal je knjigo (in še eno), zgradil hišo, uredil vrt (tudi brki so se razrasli), kupil avto. In prijatelji? Bolj samotno je pod površjem. Tisti, ki so te pomagali žagati, se te izogibajo. Tudi tisti, ki so le gledali in molčali, raje izmaknejo pogled. Mnogi se raje umaknejo. Gorenjc, Špas, Šlampa, vsi, ki so drugovali za mizo in ob kozarčku, so se preselili na nove stolčke pri časopisu na drugi strani Ljubljanice. Njemu so ostali znanci iz sosednje ulice. Vsak teden, tudi če dežuje, opiše v časniku, ki ga je zaplodil, enega izmed njih. Desetletje in več. Tisoč jih bo kmalu, pomislim. Le kako zmore?

Rad ima besede. Posluša jih in zlaga kot pisane kamenčke na ogrlici. Ni mnogo reda, tudi dragoceni niso, zvenijo pa le. Ubrani se mu zdijo. Všeč so mu. Tiste slajše besede, ki spolzijo v ušesa, so mu ljubše. Onih trdih, ki zadenejo in odmevajo, se raje izogne. Slaščice prodaja. Že ve zakaj.

Čez sedem let (in sedem kamnov?) je spet na površju. Ni privrel iz globin in tudi iz prepadne skale se ni izlil. Mirno je pritekel v urejeno korito. Še zavesa se ni premaknila, ko je skrit za velikimi povešenimi brki, stopil med bivše prijatelje na drugo stran Ljubljanice. Pohrkal je, da so ga opazili.

Nekaj časa je minilo v teh letih. Voda, ki je takrat rušila bregove, je odtekla. Danes je struga usmerjena, obzidana, zavarovana. Nobene nevarnosti poplav ni.

Časopis, ki ga po tej strugi krmari Miran, mirno plava. Škoda, da ne kadi pipe, pomislim. Tako bi bil še bolj podoben kapitanu, ki se nasloni na ograjo, otrese pipo, se odhrka, poduha brke, pljune v vodo in se, medtem ko barka sama tiho pljuje dalje, zazre v vodo in potopi v misli.

Dokler voda teče, se ne usmradi.