12. 5. 2009

Šeherezada piše sultanu 

Prijazno povabilo, kakršnega ne moreš zavrniti, me je vrnilo najprej za petnajst, nato pa še za osemintrideset let nazaj. Gospodarska reforma je sprostila togo plansko disciplino, trg in samoupravljanje sta spodbudila ustvarjalno energijo, začelo se je dogajati. Tudi na Delu, ki ni bilo več oefarski Poročevalec in ne partijska Pravica, so se prebujale ambicije. Zakaj ne bi v našo črno-belo vsakdanjo medijsko podobo z revijalnim programom spustili nekaj barv in svetlobe in nekaj vse bolj privlačnega in tudi dostopnejšega sveta? Najprej sta Miloš Mikeln in Ante Mahkota naredila Avto in kmalu je imel večjo naklado kot zdaj vsi avtomagazini skupaj, nato je Edi Hrausky naredil televizijski vodnik Stop in prebujajočo se pop sceno tudi z miss Slovenije postavil na oder, potem pa je bil čas za sodobno žensko revijo. Zdelo se nam je, da smo sodobni, ko smo hišnemu računalniku zadali nalogo, da nam izpiše vse možne kombinacije štirih črk z enim ali dvema samoglasnikoma. Seveda je čisto naključje, da je bilo izbrano ime Jana, kot je bilo tudi ime pravkar rojene hčerke enega izmed ožjih soustvarjalcev.

Takrat sem se na Delu šel »marketing in propagando «, vodil sem promocijo nove revije in zapisal enega svojih boljših sloganov Možje, to se vas ne tiče! Prva številka je bila že v nekaj urah razprodana, vendar se moška uredniška ekipa ni najbolje znašla in Tetejeva novinarka Bernarda je z zaupno svetovalko Heleno prevzela krmilo. Uspeh je bil veličasten, naklada je čez čas presegla celo do tedaj rekordno Stopovo, le tistega deklarativnega in, zdelo se ji je, omejevalnega slogana ni mogla zares sprejeti. Mi nismo le ženska revija, mi imamo veliko moških bralcev, mi smo družinska revija, je ponavljala in hote ali nehote naredila prostor za pravo žensko revijo.

Dvajset, pravzaprav petindvajset let pozneje se je zgodba po svoje ponovila. Časnik Delo je, potem ko se je srečno izvlekel iz skupne časopisne hiše, krenil po svoji poti. Dotacije, s katero je oblast pokrivala zaukazano nizko ceno, hkrati pa zategovala uzdo preveč samosvojega kolektiva, je bilo konec. Edino na trgu smo lahko iskali nadomestni vir. Otresli smo se neproduktivnih bremen in pijavk, razvili lastne podjetniške funkcije, kupili tiskarski stroj in iz nič naredili najbolj nakladni dnevni časopis Slovenske novice. A ni bilo dovolj. Brez oglasov časopis ne preživi, brez novih visokonakladnih produktov, brez kvalitetnega tiska in zvestih bralcev pa tudi oglasov ne bo. Gospodarstvo je bilo v zagonu, kupna moč je rasla, le zajeti je bilo treba. Recept je bil preprost, z realizacijo je bilo nekaj težav.

Nemški proizvajalec je po naših zamislih izdelal tiskarski stroj, ki je lahko v dovolj kratkem času natisnil primerjalno dovolj kvalitetno barvno revijo po tako konkurenčni ceni, da bi štirikrat v tednu lahko priložili bralcem Dela in Slovenskih novic darilo, kvalitetno specializirano revijo. Delo in Novice dobita pomembno primerjalno prednost, gospodarstvo pa učinkovite visokonakladne ter natančno usmerjene oglasne medije. Dvojni zadetek, če le pravo municijo iznajdemo.

Novinarski kolektiv je samosvoja združba. V času tako imenovanega enoumja so se v časniku diferencirala uredništva, pravoverno in privilegirano notranjepolitično, vzvišeno in samoljubno zunanjepolitično, previdno in leporečno kulturno, samovšečno športno … V drugačnih časih so se kalili. Ko so se izmaknili orokavičeni pesti nad glavo, ko so v prelomnih časih odigrali svojo najboljšo vlogo, so pridobili novo samozavest, le za koga zdaj v resnici pišejo, ni bilo več samoumevno. Marketing in trg sta za veliko izklesanih novinarjev skoraj psovka, bralec pa le meglena floskula.

Nove revijalne priloge Dela in Novic so produkti nove dobe in nove miselnosti. Pisanje za bralce, za njihov konkretni interes ni ponižanje, temveč čast in zadovoljstvo. Ne politiki, ne sponzorji, še lastniki ne. Bralci so naši carji. Kot Šeherezada sultanu pišemo in pripovedujemo svoje pripovedi le toliko časa, dokler ga zanimajo in privlačijo. Če interes usahne, nas ni več.

V veliko veselje mi je bilo sodelovanje pri snovanju One, Dela in dom, Poleta in Vikenda, štirih stebrov Delovega marketinškega programa. Dekleta, ki so pod Sabinino taktirko demonstrirala, kaj je tržno, k bralcu usmerjeno neodvisno novinarstvo, so naredila za Delovo uspešno zgodbo več kot…bolje, da ne povem.

Ponosen sem, da sem bil zraven.

Jure Apih