Pliskovica

V pozni jeseni ali zgodnji zimi 1943 je moja mati prvič videla rojstno vas svojih staršev. Italija je kapitulirala in Ančka Apih – Hojka, rojena Štok,  se je iz zapora v Perugi, skupaj z drugimi osvobojenimi zapornicami vračala v Ljubljano. Mudilo se je. Rada bi videla komaj leto dni staro hčerko Mojco, ki jo je bila skrila pri rejnikih, preden zavzamejo oblast Nemci. Do Trsta so z vlakom, ki so ga večkrat bombardirali Angleži, še nekako prišle, naprej je bilo treba peš. Pliskovica od koder so bili njeni starši doma, ni mogla biti daleč. Mati ji je pripovedovala, kako je z jerbasom na glavi peš nosila jajca in mleko prodajat v Trst. Po porazu Avstroogrske v prvi svetovni vojni so Italijani potegnili mejo do Logatca in vsi Primorci, Kraševci, Vipavci, velik del Notranjcev in Tolmincev se je znašel na drugi strani. Tisti, ki se z novo, italijansko oblastjo niso sprijaznili, so pospravili kovčke in se odselili v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejšo Jugoslavijo. Tudi naša stara mati Marija Rebula, poročena Štok z možem in dvema sinovoma, mojima stricema Milanom in Mirom. Moja mati Ančka, striček Franci in teta Maruša so prišli na svet kasneje.. Največ prostora je bilo takrat na Štajerskem, kjer so se mnogi nemško govoreči umaknili v Avstrijo. Na žandarmeriji in železnici so bile skorajda edine službe in naš nono je svojo družino razmnožil kot postajenačelnik v Petrovčah pri Celju.

Pliskovica je slikovita vasica, razpotegnjena okrog velike s teranom, zasajene kraške vrtače. Na eni strani so domovali Štoki z gostilno, vrtom in klopmi pod mogočnimi kostanji, na drugi pod cerkvijo pa Rebule z lepimi dekleti. Narava je seveda naredila svoje, ta mlada Marija ni bila več Rebula ampak Štok in nov rod se je začel. Veliko let kasneje, ko so spet državne meje prelagali in smo se znašli v isti državi, me je stara mama, res ne vem zakaj ji v izgnanstvu nismo govorili nona, vzela s seboj v svojo rojstno vas. Do Divače sva šla z vlakom, naprej do Pliskovice pa s korijero, kot so takrat tam avtobusu govorili. Za šolo še nisem bil zrel pa vendar mi je teta Šantina kdaj pa kdaj na skrivaj nekaj posladkanega terana v porcelanasto skodelico s koščkom belega kruha postregla. Ni bilo veliko a nekateri menijo, da se mi še danes pozna.

Ko je moja mati prvič stopila v Pliskovico, bi se bojda lahko slabo končalo. Prvi bataljon Kosovelove brigade je pravkar zajel in razorožil 273 karabinjerjev in 11 fašistov. Veliko evforije in nezaupanja je bilo v zraku, Pliskovljani so postavljali straže in svetlolase Anice, ki se je predstavljala kot Štokova, ni nihče poznal. Takrat ni bilo treba veliko, da so kakšnega sumljivega prišleka preprosto pospravili, moje dvaindvajsetletne mam’ce k sreči niso.

Raka

Apihi ali Vertovški?

Z vasice nekdaj trgu Raka je razgled do Sljemena in Gorjancev. Cviček, ki ima tu svojo edino ambasado je zaznamoval tudi njene ljudi. Tako kot teran, ki je v Pliskovici doma, je tudi cviček bolj kisel kot sladak. Za oba pravijo, da morajo v cerkvah opolnoči zvoniti, da se ljudje v posteljah obrnejo in jim vino želodcev ne prežre. Seveda pretiravajo, vendar bo kar držalo, da je življenje tod bolj kislo kot sladko, čeprav ga imajo ljudje vendarle radi. In vino in življenje, da se razumemo.

Prva Neža v naši rodbini je prišla na Rako iz Koroške, kjer so Apichi, Abichi, Apihi živeli v Celovcu, pa tudi v Trstu, Begunjah in Zapužah na Gorenjskem. Čeprav je očitno, da rodbina ni bila ne neuka, ne uboga, kar nekaj sodnikov, oficirjev, profesorjev in doktorjev je po njenim imenom zapisanih na celovških, begunjskih in tržaških nagrobnikih, se zdi, da je naša pramati prišla v Rako pravzaprav s trebuhom za kruhom. Na krstnem listu njenega prvorojenca, našega/mojega starega očeta Florijana je v rubriki poklic zapisana kot dekla. Je pa očitno, da ji je bil tamkajšnji župnik gorak, ker je bil otrok očitno spočet še pred poroko, in ga zato ni hotel krstiti pod očetovim imenom Vertovšek Anton ampak pod materinim, in smo tako vsi kasneje narojeni pač Apihi in ne Vertovški.

Nikoli ne bomo izvedeli kaj usodnega skriva družinska saga od najstarejšega Apiha Antona, poročenega z Marijo Buzin iz Trsta do njunega sina in Nežinega očeta Antona (1785) poročenega z Margareto Junkar in njunih otrok Antona, Franca, Marije, Margarete, Janeza, Frančiška, Jožefe, Neže (14.1.1832), Ane in Antonije, da se je naša še ne dvajsetletna prababica odpravila po svetu in v Raki na Dolenjskem srečala Antona Vertovška, s katerim sta skupaj  nov rod Apihov zarodila. Še to, da se je Nežin najstarejši brat Anton v drugič poročil s Heleno Jeglič, sestro (ali sestrično?) kasnejšega knezoškofa Bonaventure Jegliča, ji očitno ni kaj prida pomagalo.

Celje

Tretja družinska korenina po Primorski in Dolenjski je Štajerska. Kako je v Raki rojen (7.5.1853) Apihov stari oče Florijan, zašel na štajersko, kje se je srečal z v Dogošah pri Mariboru (21.8.1861) rojeno Lorbek Frančiško (+1926), jo poročil in z njo imel dva sinova, Vilija, roj. 1890, in mojega očeta Milana, 4.11.1906, ne vem. Vem le, da je bil zaprisežen cesarsko-kraljevi sodni oficial in da je bil po prepričanju mojega očeta nad svojim mlajšim sinom  bržkone hudo razočaran. V spomin se mu je zarezal njegov žalosten pogled, ko ga je poslednjič spremljal na železniško postajo. Učitelj brez službe, komunist, robijaš, izgnanec, res ni bilo, da bi se hvalil z njim. Le kaj bi dal, da bi se kot zmagovit partizanski polkovnik na belem konju vrnil pred očetove oči. Saj ga je dolgo čakal izgubljenega sina, a dlje kot do devetdesetega leta ni šlo. Dve leti pred koncem vojne je za vedno odšel.

Naša stara mati Frančiška se je s tega sveta poslovila celih sedemnajst let pred njenim Florijanom, ko je bila moja mati stara šele pet let. Zelo malo vemo o podjetni gostinki, ki je najprej upravljala kavarno v Celju, kasneje pa kot najemnica hotel/gostišče v zdravilišču Dobrna.

Osem minut potrebuje vlak, najbrže odkar ga imamo, od Petrovč do Celja. Naš stari ata Štok je bil postajenačelnik na železniški postaji v Petrovčah, kjer je bila, kot piše kronist, takrat ‘duša kraja’ , stara mati pa je s trdo kraško trmo pet otrok h kruhu spravljala. Najstarejši Milan naj bi v Mariboru za gospoda študiral pa ga je bolj v stvarni svet in med železničarje vleklo, mlajši Miro pa se je v Bakru za pomorskega kapetana učil. Anica se je vsak dan z vlakom v Celje na meščansko šolo vozila, in svetlolase vesele deklice so se njeni sovozači še dolgo lepo spominjali.  Doma je bila trde vzgoje deležna. Tudi oba starejša brata sta, kot je pripovedovala, materi pri kaznih, kakršne bi bile dandanes ne le prepovedane temveč tudi kaznive, pomagale. Ata, ki je bil bolj mehka duša, je pa raje v kozarcu uteho iskal. Ni čudno, da je moja bodoča mati begala v prijaznejši svet. V žalski dolini, ki je bila tako bogata, da so si hmeljarji bojda z bankovci cigare prižigali, je bilo življenje doma. Še posebej živahno je bilo v ‘rdečem mlinu’, kjer so se pri Joštu komunisti zbirali, in kjer je po vsej verjetnosti tudi moja bodoča mati mojega bodočega očeta srečala. Učitelj Milan na enorazredni šoli v Gornjem gradu je bil vesele narave in je, kadar se mu ni dalo, le zastavo na šoli razobesil, da bi otroci, ker je očitno praznik, ne hodili zaman pouku. Bil je komunist, v Rdečem mlinu je partijsko konferenco organiziral in golaž prižgal. Zaprli so ga in na pet (?) let robije obsodili. V Sremsko Mitrovski kaznilnici je ‘rdečo univerzo’ dokončal. Po odsluženju kazni ni smel več državno službo in je s s svojimi ‘komplici’ in odsluženim tekstilnim strojem prvo komunistično proizvodno zadrugo postavil. Spet so ga zaprli in v hercegovsko Bilečo konfinirali. Zaljubljena še ne polnoletna Anica se je, ne da bi doma povedala, usedla na vlak, da bi ga hercegovski ‘vukojebini’ obiskala. Res ga je. Kraški, štajerski, gorenjski, koroški tržaški in še kakšni geni so se pomešali, in ko se je vračala domov, ni bila več sama.

Moj oče pa je sredi pušk in bajonetov našel navdih in spesnil ter zapel Bilečanko, ki ga bo preživela.

Mam’ca Ančka, partizanka, februarja 1945 v Zadru, kamor je po višji komandi iz Bele krajine priletela z britanskim letalom.