Delo, Sobotna, • 31.12. 2010 •

Božič je, pravijo, praznik ljubezni in sprave pa tudi osamljenosti in nesreče, kdor na ta edini večer med tri sto petinšestdesetimi ni v krogu bližnjih in prijazno mislečih. Tokratno slavje sadu brezmadežnega spočetja je Slovencem sovpadlo s praznovanjem dvajsete obletnice njihove nedoumljivo enotne odločitve, da želijo živeti sami in skupaj. S štirimi milijoni pridnih rok naj jih ne bi bilo strah prihodnosti.
Če bi bili takrat vedeli, kakšna prihodnosti jih čaka, se morda zanjo sploh ne bi odločili. Vendar brez naivnosti ni napredka, tako smo se znašli v sicer bogatejši, urejenejši, varnejši in perspektivnejši državi skregani in nesrečni kot še nikoli doslej.
A zgodil se je čudež. Na božični večer se je stara uredniška doktrina, da ni novica, če je pes ugriznil človeka, temveč, da je človek ugriznil psa, spet postavila na glavo. Po dolgotrajni medijski kanonadi podlosti in sovraštva vzamem v roke Sobotno prilogo Dela in se čudim.
Minister in še njegova mati, podpredsednica vladne stranke za povrh sta odstopila, ker so sicer uspešnega in neproblematičnega ministra zalotili policisti za volanom s previsokim odmerkom alkohola v krvi.
Slovenija je imela srečo, da je bil pri prepričevanju mednarodne skupnosti vse do priznanja takrat zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, je na srečanju nekdanjega predsedstva republike dvajset let pozneje izjavil Milan Kučan.
Albanca, ki se je bil prijavil v Teritorialno obrambo, pripoveduje Ivo Oman, so vprašali, kaj da išče v njej, saj ni Slovenec. Za deželo, ki mi daje kruh, se bom boril, naj bi odgovoril.
Saj ni tako hudo, piše nekdanji poslanec slovenske skupščine Anton Tomažič. Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo čez viharno krizo; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike.
Vztrajati moramo pri poziciji nemogočega. V osebnem kakor tudi nacionalnem življenju – tako po dvajsetih letih kaže zgodovina slovenske države – nemogoče lahko postane realnost, piše v svoji božični poslanici Janez Markeš.
O postmodernizmu, o ponovnem očaranju sveta, o ljubezni in skrbi za drugega, ki premagata distanco individualizma, pragmatizma in sebične preračunljivosti, prijazno pridiga teolog dr. Anton Jamnik.
In za povrh še Marko Crnkovič: Dvajset let je premalo, da bi se poslovili od državljanske mladosti in dojeli, da država pri vsej pomembnosti za življenje vsakega posameznika ni drama – še najmanj pa iz deziluzije porojena abstrakcija z moralnimi vsebinami in nauki. Moralne vsebine in nauki so samo naša dejanja.
Toliko dobrih misli in razumevanja bi nam v nekem drugem trenutku najbrž ustavilo tek, na dvajseti poplebiscitni božični večer, potem ko smo se užaljeni in obupani že potapljali v brezizglednem pesimizmu, pa nam nekaj mirnih, prijaznih in premišljenih besed nedoumljivo prija.
Morda bi se, ko brez upa zmage pričakujemo rešitev od odtujenih in preračunljivih politikov ali grabežljivih ali/in nesposobnih gospodarstvenikov, morali spomniti, kdaj in kako se je odvalil prvi kamenček, ki je sprožil plaz in usodno premaknil težišče slovenske zgodovine. To pač ni bil nezelo pomemben papir, ki so ga armijski agentje podtaknili ambicioznemu mladinskemu častilcu Titovega Jajca in neuspešnemu kandidatu za predsednika Socialistične mladine Slovenije. Resnični vžigalnik je bilo na papir natipkano in v Delu objavljeno odprto pismo pesnika Janeza Menarta, ki je prvi odločno dvignil glas proti načrtu jugoslovenarskih skupnih učnih jeder in z njim sprožil do takrat nedoumljiv izbruh državljanskega poguma, neposlušnosti in odpora. Brez Matevža Krivica, ki je z nepopustljivo pravičniško pravno trmo uspel stisniti partijo v kot, ko bi lahko le z odkritim in nepravnim nasiljem preprečila na novo spodbujen javni disput, in brez beograjskih netilcev, ki so arogantno zviševali temperaturo, bi se zgodovina lahko odvila bistveno počasneje. Mladinske radijske in magazinske provokacije, ki so bile dolgo slovenski partiji le dobrodošel argument pri zagovarjanju samostojnejše in bolj diferencirane politike v primerjavi z zvezno, bi brez nedvoumnega in odločnega sporočila Slovencev – z bodočnostjo naših otrok vam ne dovolimo igrati – to tudi ostale. Jasna in nedvomna javna odločenost slovenske starševske generacije je dala pogum tudi pesnikovim kolegom v besedi, da so začeli odločneje artikulirati dotlej zatajene zahteve in pričakovanja. Energije, ki se je sprožila, ni bilo več mogoče zatreti. Kučan je pred očmi televizijskih kamer odkorakal iz Beograda, Ertl pa je Miloševičevim mitingašem preprečil vstop v Slovenijo. Pot zgodovine je bila odprta. Vse ostalo je bolj ali manj politična literatura.
Tudi razočaranje, ki ga skorajda množično delimo dvajset let pozneje, ni povsem upravičeno. Potem ko je popustila čeprav vsiljena ideološka malta, ko je bila država prepuščena le sposobnostim, odgovornosti in interesom novokomponiranih politikov, so nas lahko le še katastrofične grožnje spravile tu in tam skupaj, druge poti najbrž sploh ni bilo. Karte so se delile na novo, prvotno akumulacijo kapitala smo začenjali od začetka, vsak naj bi bil le sebi in svoji sposobnosti odgovoren za svojo usodo, solidarnost je za vbogajme, odgovornost za državo je stvar drugih. Le kako naj bi se v tem vzdušju obnašali drugače? Še cerkev, ki je imela izjemno priložnost, da potem, ko se je partija umaknila, z nepristransko moralno držo pokaže zgled in poveže Slovence, se je raje sama udeležila pohlepne in grabežljive orgije, zaigrala svojo politično bazo in ostala na suhem.
Noben mesija in nobena politika nam ne bo sama od sebe prinesla odrešenja. Na nikogar ne moremo čakati. Prepuščeni smo ponovno le samim sebi. Le od naše besede in naših dejanj je odvisno ali bomo to nesrečno družbeno klimo počasi popravljali, ali bomo sposobni skupaj zgnesti novo malto, ki lahko trdneje in spodbudnejše poveže zgradbo, v kateri živimo.
Modrosti in sposobnosti imamo vsaj ob božičnem večeru dovolj. Da bi jih ne pozabili tudi ob praznikih in delavnikih, ki slede.
Za naše otroke gre.