Za knjigo Božota Repeta •  avgust 2011 •

Zgodba se je začela v osemdesetih letih, ko je Tone Vogrinc najprej z Bojanom Križajem kasneje pa še z vrsto drugih odličnih smučarjev prebudil navdušenje Slovencev. Tekmovali so seveda pod jugoslovansko zastavo, vendar so v vseh reprezentančnih selekcijah nastopali izključno slovenski športniki. Blagajna je bila seveda v Beogradu in ambicioznih »Tona« tovih načrtov iz nje pač ni bilo moč finansirati. Legendarni Delov športni urednik Evgen Bergant je opozoril na avstrijsko-nemško nagradno nabiralno akcijo Sporthilfe, s katero so zelo učinkovito zbirali sredstva za razvoj vrhunskega smučanja. Pritegnil in navdušil je takratnega direktorja Dela Anteja Mahkoto, ki je sestavil in vodil organizacijski odbor v katerem sem na njegovo pobudo prevzel vodenje marketinga in promocije. Skupaj sva skovala ima akcije in zasnovala koncept.

Ključno vprašanje je bilo, zakaj naj bi Slovenci, ki komaj sestavljajo kraj s krajem, zbirali denar za mlade postavljače, ki se prevažajo od enega mondenega smučarskega središča do drugega, spijo v dragih hotelih in se vsi lepi in zagoreli nastavljajo televizijskim kameram. Pravzaprav je najmanj, kar lahko naredijo za zahvalo, da kdaj pa kdaj zmagajo.

Odgovor je bil, ti fantje in ta dekleta niso gizdalini, ki po svetu zapravljajo naš denar, temveč zagnani, pridni in simpatični junaki, ki ves svoj čas in energijo posvečajo našim zmagam. Z našo pomočjo slovenski reprezentanti ne bodo zmagovali le kdaj pa kdaj temveč bodo več in več na zmagovalnih odrih in pred televizijskimi kamerami.

To je bil čas lipovega lista, prebujanja nacionalne zavesti in novega državljanskega poguma. Nakup kartice PD ni bil nakup loterijske srečke temveč prispevek za nove slovenske zmage (čeprav pod jugoslovansko zastavo) naših fantov in deklet. Že res, da so bile tudi nagrade, nekatere tudi dragocene in atraktivne, nekatere nenavadne, celo prismojene, vendar se z nakupom nisi uvrstil med loterijske zasvojence temveč med zaslužne podpornike novih slovenskih zmag. Če ti je žreb po naključju naklonil srečo, pa tudi ni bilo slabo. Nagrad je bilo obilo.

Čeprav tega ni nihče izrekel na glas, je bilo vseskozi jasno, da ne gre toliko za šport kot za Slovenijo. Prvič v zgodovini so naši tekmovalci natopili z napisom Slovenija na čeladah oz, naglavnih trakovih. Na oster protest iz Beograda smo odgovarjali, da ne gre za promocijo separatistične republike temveč za sponzorski napis pokrovitelja, ki z lipovim listom opozarja na jugoslovansko turistično destinacijo.

Napisal sem več kot dvesto scenarijev promocijskih televizijskih spotov in več deset scenarijev televizijskih žrebanj. V vseh so nastopali smučarji in smučarke, njihovi trenerji in direktorji in vsi skupaj z neverjetnim šarmom, sproščenostjo in neposrednostjo osvojili slovenski avditorij. Janez Hočevar Rifle je s svojim nepogrešljivim naključno izbranim šalom hitro postal glavna maskota akcije, Jaka Judnič, ki je vse spote in večino oddaj režiral, pa je najbrž najzaslužnejši, da se je papirnati načrt razvil v slovensko legendo.

Pravično tehtanje zaslug je pač nehvaležno Še nikoli dotlej se slovensko gospodarstvo ni tako navdušeno odzvalo povabilu k pokroviteljstvu. Vsa promocija je bila resda zasnovana kot ekskluzivna in zvezdniška predstavitev pokroviteljev in njihovih nagrad, vendar to zanesljivo ni bil edini motiv za sodelovanje. Televizijska predstava PD je bila hkrati parada prodornega in samozavestnega slovenskega gospodarstva v njegovi najboljši potenci. Z enotnostjo, kakršne do takrat nismo poznali, z benevolenco ministrstva za pravosodje, s podporo pošte, televizije, tiskarne in medijev je PD prerasla v svojevrsten plebiscit. S tremi milijoni v enem letu prodanih kartic smo dodobra napolnili veliko areno planiške velikanke, manj kot trije od stotih Slovencev niso vedeli za PD in več kot 90 od stotih je vsaj enkrat sodelovalo v njej. Avstrijsko nemški vzornik je bil presežen za dvajsetkrat. Generalka za osamosvojitveni plebiscit je uspela.