Zaplezana Slovenija

DELO, Mnenja, • 6. 8. 2011 •

Alpinisti vedo, ko se zaplezaš, se ne smeš stisniti ob skalo, ki je ne zmoreš premagati. Le če zbereš pogum in se odmakneš, lahko najdeš izhod. Mi pa smo se prilepili nad prepadom pod nevarnim krušljivim ter, zdi se, neprehodnim previsom in onemogli čakamo, da nas Borut ali Janez ali kdorkoli potegne iz zagate. Ne bo nas.
Odmik od stene, od problema preko katerega ne vidimo, pomeni več kot le tehtanje med izgubljeno narcisoidno in prikrito fašistoidno ponujano smerjo, več kot lovljenje za narodni interes ali zaupanje v odrešujočo vsemogočnost liberalnih tržnih instrumentov, več kot apriorno nezaupanje državi, ki da je dokazano slab gospodar naproti privatnemu kapitalu, ki da ne more biti slab, celo razglabljanje o večinskih ali drugačnih volitvah, ki naj nam pomagajo izbrati najboljšega vodnika, nam v zagati, v kakršni smo se znašli, ne more pomagati. Naš problem je, verjamem, precej globlji.
Pred dvajsetimi leti smo se složni kot še nikoli pogumno in navdušeno zagnali v še nikoli preplezano smer. S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati prihodnosti! Vsi smo bili pametni, čeprav smo se lotevali eksperimenta, kakršnega se ni v zgodovini še nihče. Kot bi s časovnim strojem gnali zgodovino nazaj. Privatna lastnina je v kapitalističnemu gospodarstvu strukturirana kot rezultat stoletja dolgih alokacijskih procesov, mi smo jo hoteli obnoviti tako rekoč preko noči. Morda niti ni pravo vprašanje ali smo izbrali pravo od ponujenih poti temveč ali je bil drugačen izid sploh mogoč.

Smo sploh imeli kakšno drugo možnost?
Po nezorani ledini smo stopali, instantni preroki so nas vodili, preko noči porojeni finančni poznavalci so nas inštruirali, v vse bolj sovražni in neodgovorni besedni megli smo se lovili, ko so iznajdljivci in grabežljivci že odpirali račune na Nevskih otokih. Smo sploh imeli drugo priložnost? Bi lahko izbrali boljše voditelje, sposobnejše stranke na oblasti, bolj poštene razumnike in dostojnejše predstavnike ljudstva?
Kljub vsemu smo prilezli visoko in če nas ne bi ustavil globalni plaz, bi morda še višje. In tudi pretirano naivni nismo bili. Vedeli smo, da nas čaka drugačna prerazporeditev bogastva, konkurenčnejše in manj socialno okolje, več dela in odgovornosti a tudi več priložnosti in izzivov, objektivnejša kadrovska in tržna selekcija ter spodbudnejše in radikalnejše nagrajevanje sposobnih in uspešnih. In tudi prijazni vodniki, ki so nas popeljali v obljubljeno deželo, bodo prej ali slej zahtevali svoje Seveda bodo problemi, seveda bodo kraje in prevare, marsikaj bo šlo čez, a če bo država vsaj za silo pravna, bomo zmogli, bomo ja.
Sedaj, ko smo se neusmiljeno zaplezali, ko smo se, ko nam je zmanjkalo zunanjih sovražnikov, požrli med sabo, sedaj smo na nek čuden način spet presenetljivo enotni. Vsi vemo, da smo v godlji, iz katere ne vidimo naprej. Razočarani ne verjamemo več nikomur in nihče nam kolikor toliko prepričljivo ne pokaže poti. Iz prve klopi smo se preselili v oslovsko in vse kaže, da bomo v njej tudi ostali.

Nova igra
Iskanje krivcev ne pomaga. Seveda je kriva ohlapna liberalna zakonodaja, ki je plenilce nekdaj skupnega premoženja v resnici spodbudila, seveda so krivi tajkuni, ki veliki igri, v katero so se spustili, niso bili dorasli, seveda je kriva vlada, ki ji manjka modrosti, seveda so krivi z verige spuščeni sindikati, ki navdušeno režejo vejo, na kateri sedijo, kriva je opozicija, ki ji je njen poniglav interes pomembnejši od državnega, kriva je kriza in krivi smo vsi skupaj, ki nore igre ne znamo ustaviti.
A vse to očitno sodi zraven. Nerazumno bi bilo pričakovati, da se bodo še včerajšnji komisarji preoblečeni v sindikalne voditelje obnašali drugače, da bodo še nekdanji partijski funkcionarji vodili svoje stranke drugače, kot so se bili naučili, ali da se bodo špekulanti odrekli svojim poželenjem in strastem v korist nekakšnega skupnega interesa.

Nujen pogled z vrha
Vedeli smo ali bi vsaj morali vedeti, zgledovali smo se po družbah z dvesto letno demokratično kapitalistično tradicijo in glasovali za. Vstopili smo v družbo razvitih z od prvobitne akumulacije umazanimi škornji. Danes vemo, da smo se zaplezali. Morali bi se resetirati, spisati novo ustavo in nove zakone, izbrati nove voditelje, začeti na novo. A ni preprosto. Isti izbranci nas lahko po istih vzorcih sicer resetirajo, vendar igra bo slej kot prej ista z igralci in junaki iste žavbe in z le kozmetično drugačno podobo. Da bi videli, kje smo najbolj usodno zgrešili, se moramo še bolj odmakniti pa čeprav nam grozi, da izgubimo varen oprijem in ravnotežje. Drugače ne gre.
Morda je ključen stavek, ki ga je izrekla nekdanja vrhovna državna tožilka: Velika svinjarija še ni nujno tudi kaznivo dejanje. Če je bilo nekdaj vse prepovedano, kar ni bilo posebej dovoljeno, in če naj bi bilo sedaj vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano, potem je v pravni državi črka zakona tista, ki razmejuje vse. Le tanka črta lahko ločuje uspešnega podjetnika, finančnika, borznega špekulanta od kriminalca in državnega sovražnika. Nesrečniki, ki so izpadli iz igre in ne zmorejo plačati svojih mizernih dolgov, sedijo v odklonilnem zaporu, multimilijonarji, ki so nas okradli vse, se nam zaščiteni s svojimi zvezdniškimi odvetniki posmehujejo iz svojih zlatih oaz.
Izdala nas je pravzaprav pravna država. Največje svinjarije, ki se nam dogajajo, ostajajo nekaznovane. Sramotno izkoriščani in prevarani tuji delavci, neplačani podizvajalci plačanih del, nerazumno kreditiranje prevarantov in šarlatanov, ki barbarsko in šarlatansko izčrpavajo in uničujejo zdrava podjetja, politikantsko prisvajanje in manipuliranje ključnih državotvornih institucij, kupoprodajno lobiranje v parlamentu, partiokracija namesto demokracije …
E drugovi, nismo se mi tako dogovorili! Bili smo za. Odrekli smo se neučinkovite in nepravične solidarnosti, negativne kadrovske selekcije, političnega enoumja in tržno objektivno nekompetitivnega gospodarstva v zameno za trde pogoje neusmiljene tržne konkurence, za odprt političen pluralizem, predstavniško demokracijo in pravno državo. Vedeli smo, da bo trdo, da bo marsikatero zablodo preteklosti treba plačati, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Povsem nepripravljeni pa smo zraven kupili nekaznovan kriminal, velike svinjarije, grabež pri belem dnevu, nekompetentnost in sramoto.

Potrebujemo nov družbeni dogovor
Res je, potrebujemo nov družbeni dogovor, takega po katerem bo velika svinjarija težko kaznivo dejanje, po katerem interesi kapitala ne bodo izven zakona, po katerem bodo zdrava podjetja zaščitena pred špekulantskimi motivi/nagibi odtujenega lastništva, in po katerem bodo zaposleni enakovreden in ne podrejen, brezpravni partner menedžmenta in lastnikov. Ne gre le za nova pravila, gre za nekaj novih temeljnih aksiomov slovenskega sožitja. Če se o njih ne zmoremo dogovoriti, smo definitivno zapravili priložnost, ki smo jo imeli.
Slepo sledenje in prepisovanje vzorcev ni rešitev. Slovenska historična, socialna in vrednostna izkušnja je edinstvena. Če slovenski umniki za hip,, tako kot so pred dvajsetimi leti, pozabijo na svoje ego tripe in strankarske uvrščenosti ter v odprti neobremenjeni načelni javni debati ali disputu na novo doženejo katere vrednote so za nas sprejemljive in katere ne ter kaj smo sposobni in pripravljeni požreti in česa ne, potem bi lahko tudi popravili ustavo, dopolnili kazenski zakonik, izboljšali volilni sistem, dorekli pravila obnašanja na vseh ravneh in se končno spet morda pogledali v ogledalo.