• 22. oktober 2016 •

Kdo se ne spominja neobvladljive slasti, s katero smo si otročaji trgali na pol zaceljene kraste na kolenih in komolcih.
Praske, včasih tudi ranice, ki smo jih vedno znova pridelovali, se tako niso utegnile dodobra zaceliti, ko so se že spet odprle.
Nič drugače se mi ne zdijo televizijski prenosi iz parlamenta.
Vem, da ne bi smel odpirati nikoli zaceljenih ran, ne poslušati praznega, sprenevedavega,  nekorektnega in nespoštljivega, pogosto tudi butastega in sovražnega nastopanja izvoljenih predstavnikov ljudstva.
Vsakič znova zgrožen in razočaran ugotavljam, da tega ne bom več nikoli počel, potem me pa spet zasrbi.
Ni pomoči.
Umazane igre igrajo se z nami, poje Pero.
Mi pa se praskamo.