• 20. decembra 1979 •

Teleks je na straneh Svobodne katedre začel dne 19.10.1979 (v št. 42) objavljati razmišljanja na temo SOCIALISTIČNA MORALA – KAJ JE TO.

Po sinopsisu Mance Košir, ki ga je pripravila dva meseca pred tem (o njem je razpravljala z nekaterimi strokovnjaki in z urednikom Juretom Apihom), je tema razdeljena na nekaj poglavij (glej zapisnik zadnjega sosveta). V obravnavanih številkah so se iztekla tri poglavja: UVOD, VREDNOTE NOB IN DANAŠNJI ČAS, VEZI IN NASPROTJA MED KRŠČANSKO IN SOCIALISTIČNO MORALO.
UVOD: Prva številka Teleksa z omenjeno problematiko je prinesla dva prispevka. »Spodbujevalno« pisanje Mance Košir o nekaterih problemih naše družbe danes, ki se kažejo tudi kot problemi morale. Za ta prispevek je avtorica uporabila anketo T. Gomiščka, sociologa, ki je spraševal ljudi o morali, sreči, odnosih med ljudmi, anketo med dijaki gimnazije Ivan Cankar, raziskavo P. Klinarja o načinu življenja Slovencev in še nekaj podobnih gradiv. Tekst je imel predvsem en namen: stimulirati bralce k razmišljanju, k spraševanju in odgovarjanju na vprašanje – socialistična morala, kaj je to. Uvodno poglavje je teoretično osmislil dr. Vojan Rus, ki smo ga povabili, da napiše NEKAJ BESED O SOCIALISTIČNI MORALI. Rusovo izhodišče je lastni, osebni interes (materialni in duhovni) slehernega posameznika. Pravega lastnega interesa pa ni lahko najti. Sleherni je sam iskalec svoje lastne sreče, družba mu mora dati socialni prostor za njeno uresničitev. V tem je po Rusu iskati tudi skladnost med socialistično moralo in samoupravljanjem. Nadalje: morala je možna le kot dejavnost, delo, praksa. Slediti mora celoto potreb – celovitega človeka, človečnost in realni humanizem. Celoviti človek je glavni moment, je norma socialistične morale. Socialistična morala torej temelji na človeku: na njegovi osebi, na njegovem interesu, na njegovem delu, na njegovi realni celovitosti. Morala je človečno oblikovanje odnosov povsod. (številka 42)

VREDNOTE NOB IN DANAŠNJI ČAS: K sodelovanju smo povabili predsednika Zveze borcev, pisatelja in slikarko in kulturno delavko. NI VEČ OBČUTKA ODGOVORNOSTI DO SKUPNOSTI, je zapisala Alenka Gerlovič. MORALA REVOLUCIJE IN SVET POTROŠNIŠKE MISELNOSTI, je bil naslov razmišljanj Toneta Svetine. ZA PREDANOST DELU pa je pozval Janez Vipotnik. Vsi trije so spregovorili o vrednotah NOB, kot so bile tovarištvo, solidarnost, predanost skupni stvari, enakost, vsak posebej pa o tem, kako se jim to kaže danes in kaj bi morali pri tem najbolj spodbujati in ceniti – delo. (številka 43)

VEZI IN NASPROTJA MED KRŠČANSKO IN SOCIALISTIČNO MORALO
Temu poglavju je bilo odmerjenih 9 številk Teleksa. V njih smo objavili 18 prispevkov v celoti in 3 povzete. Od teh 18 prispevkov je bilo 6 tekstov izpod peresa povabljenih sodelavcev, 2 smo (takoj po prejemu Ošlakovega pisma) »naročili«, 7 je bilo pisem bralcev in 3 odgovori povabljenih na polemične zapise (Rus, Hribarjeva, Mastnak).

Številka 44: VEZI IN NASPROTJA MED KRŠČANSKO IN SOCIALISTIČNO MORALO je razčlenjeval dr. Janez Janžekovič. Etika je modroslovna panoga (moralna načela, ki jih odbira človekova zdrava pamet), moralka je ena izmed bogoslovnih ved (nravna načela in zapovedi, razodeta od Boga). Janžekovič se najprej loti odnosa krščanstvo : nacizem in pravi, da je osnovno načelo nacistične etike brezobziren boj za obstanek, torej nekaj nasprotnega od krščanske. V proučevanju odnosa krščanske do marksistične etike je »ugotovil, da so njena osnovna načela, kolikor se tičejo odnosov med ljudmi, enaka našim… Komunist, ki se trudi, da bi živel po etičnih načelih marksizma, je na odločilnem področju kristjanov zaveznik«. Marksizem je po Janžekoviču uresničil marsikaj, kar so zahtevali krščanski družboslovci, pa predstavnikom starega reda ni bilo mogoče izvesti: onemogočeno je izkoriščanje človeka po človeku, privatna lastnina… to so velike stvari. Nadalje razmišlja o nasprotjih med obema moralama in se sprašuje, ali niso iskrenost, nesebičnost, pogum »večne« kreposti tudi marksizma. Krščanski moralisti očitajo marksistični morali, da svojih zahtev ne more utemeljiti. Kristjanu o moralnih zahtevah govori Bog, da naj človek iz sebe, iz Božje lastnine, napravi čim plemenitejšo osebnost. Materialistična »vera«, da razen materije ni ničesar, pri pouku etike nič ne koristi, naravnost v nasprotje mu je. Kljub takim medsebojnim očitkom je po J. J. treba reči, da je glavna vez med krščanstvom in marksizmom prav etika s svojimi načeli, ki so nam vsem skupna: delaj dobro, ne stori nič slabega, bodi dober do sočloveka, ne da bi se oziral na barvo njegove kože, na njegovo vero ali nevero.
Tomaž Mastnak meni, da je zastavljeno vprašanje LAŽNO VPRAŠANJE in da je potrebno odgovarjati nanj s pozicij delavskega gibanja in razrednega boja, česar se sam loti, poudarjajoč, da je njegov tekst na delu zgolj teoretsko. Etika je po Mastnaku teorija izoliranega posameznika, je nedejavna, marksizem pa je teorija revolucionarne dejavnosti. V komunizmu ne bo podvojenega sveta (na ta slabi in oni boljši), katerega ideali so ideali etike, ker bo en svet, ki zato ne bo potreboval etike. Mastnak meni, da je vprašanje nasprotja in vezi med krščansko in socialistično moralo vsiljeno od cerkvenih ideologov. Zato je Mastnak proti takšnemu dialogu. »Etiziranje« marksizem ropa njegove revolucionarne osti. Zato Mastnak pledira za teoretsko zavest in ne za moraliziranje.

PROTI DOKTRINARNIM POSEGOM je zapisal dr. Zdenko Roter. In tudi proti tako zastavljenim vprašanjem, ki se nagibajo proti doktrinarnemu, »šolskemu« razlaganju nasprotij med moralo in religijo in ta odnos negativno ocenjujejo, ker negativno ocenjujejo krščanstvo. Treba se je vprašati o konkretnem zgodovinskem okviru in kako ta deluje. Zato je Roter prepričan, da moramo pri nas izhajati iz »nespornega dejstva, da živimo in delamo skupaj, verni in neverni«, vsakih približno polovica. Skupaj moramo uresničevati temeljne vrednote in cilje samoupravne socialistične družbe. Zato je nujen odnos dialoga, to je enakopravnega sodelovanja, ne glede na (ne)vernost. »Temeljni kriterij moralnosti ali nemoralnosti naj bi bila poštena nesebična zavzetost za udejanjanje tistega, za kar se vsi skupaj vsak dan dogovarjamo«. Ta dialog vključuje pravico vsakogar do svoje identitete. Med temeljnimi vrednotami in cilji naše socialistične in krščanske morale ne more biti nasprotij, je prepričan Roter.

Številka 45: V njej smo objavili prvi nenaročeni tekst – prispevek bralca Vinka Ošlaka z naslovom: NE O SOCIALISTIČNI MORALI, TEMVEČ O MORALNEM SOCIALIZMU. V svojem uvodu Ošlak oporeka znanstvenemu socializmu, češ, da je socializem edina alternativa barbarstvu (Marx) in ga kot takega znanost ne prekriva zadostno. Po Ošlaku je osrednji motiv vsega, kar razumemo v pojmu socializem, pravičnost. V socializmu nas torej ne nagovarja znanost, ampak etos. Zato je socializem v bistvu človeka, odkar ta je. Zato je vprašanje morale v socializmu temeljno vprašanje. Socializem se zato inspirira po človekovem moralnem čutu, ne pa narobe. Že samo ta Ošlakova teza je pokazala njegovo teoretično šibkost, saj se problem loteva nedialektično in nehistorično, torej metafizično. Tak je tudi zaključek te misli: da ne govorimo o socialistični morali, ampak o moralnem socializmu. Ošlak ostaja na nivoju Feuerbacha (ki ga je Marx tako znanstveno prerasel), ko trdi: ne da družbeni red da prav morali, ampak da morala da prav družbenemu redu. Zato si po Ošlaku socializem ne more izmišljati posebne morale, ampak mora izpolnjevati človekove moralne norm in to bolje kot prejšnji družbeni redi. S tega stališča Ošlak polemizira u uvodnim mnenjem M. Košir, da »večnih moralnih vrednot ni in nihče se ni že rodil z moralnim kompasom«. Ošlak se strinja, da je treba proučevati konkretna zgodovinska dejstva, toda le, kako in v koliko so ta v skladu z osnovnim moralnim kriterijem, ki pa je »trajen in sam govori v vsakem človeku: Kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti njim!« Citirano evangelijsko stališče po Ošlaku vključuje prav vse (podčrtal V. O.), kar je na tem planetu mogoče storiti za človekovo srečo. To »dokazuje« z mimoidočimi primeri, da čokolade niso kuhali revolucionarni komiteji, ampak menihi, da najlepše hruške rastejo v pleterskem samostanu, ne pa na družbenem posestvu. Čeprav samo mimoidoči primeri jasno odkrivajo Ošlakovo (in ne le njegovo) pojmovanje sreče! Temu evangelijskemu stavku krščanske moralke, torej družbene vede, nimajo kaj dodati.
V nadaljevanju Ošlak marksizem filozofa dr. Vojana Rusa primerja s filozofijo teologa Janeza Janžekoviča, saj Rus na Ošlakovo (in v nadaljnjih prispevkih tudi drugih) začudenje zapisuje stavke o izmišljenem in »prvem« človekovem interesu. V »pravem« interesu (kdo pa lahko o njem govori in odloča, če ne dotični sam?, opomba M. K.) pa je po krščanski veri Bog imanenten. Saj nekdo mora vedeti, kaj je najsplošnejši človekov interes. Ošlak meni, da je doslednost takega zgodovinskega materializma sporna, saj po takšni interpretaciji, kot je Vojana Rusa, v dialektiki straši. Rusu so lahko povedale le prikazni, da je človekov globalni interes drugačen kot tisti, ki o njem človek sam tako misli. S tem Rus predpostavlja in priznava dva svetova: enega popolnega in drugega nepopolnega. Ošlak meni, da je »strašiti« začelo že pri Marxu in da, če bi se Rus smel vprašati samostojno o pravem človekovem interesu, ne pa v skladu z Marxom in forumsko sprejetimi stališči, bi gotovo prišel do Vrednote, do Resnice (do Boga torej, opomba M. K.). Ošlak tako kliče za spregledanje bengaličnih slepil nemške romantike in zaključuje: Naj socializem preide v skupni boj poštenih delovnih ljudi, vseh krščanov, marksistov, agnostikov… k podjetju, ki se mu pravi – socialistična preobrazba Slovenije in sveta.

Številka 46: Jože Šter v prispevku z naslovom MORALNI TRAPEZ polemizira s predhodniki. Ne strinja se z Mastnakom, da socialistične etike ni in meni, da je prav to stališče lahko Ošlak izkoristil za svoj subjektivizem, relativizem, liberalizem. Poudarja razliko med moraliziranjem in moralo, utopičnim socializmom in znanstvenim socializmom. Ošlaku odgovarja, kaj vse je že hudega storil njegov vrojeni gon po pravičnosti. Pove mu, kaj je znanstveni socializem in pokaže, da so marksizem, znanost in etika tri združljive stvari. Priporoča mu, naj pogleda, komu so potrebni bengalični ognji in videl bo, da so to: fašizem, birokratizem in klerikalizem.
V polemiki z Roterjem in Janžekovičem uporabi citat iz Družine (Rode) in pokaže, da je za uradno slovensko Cerkev ateist – nemoralnež. In kako so teologi nerevolucije ravnali med NOB, zavrne Ošlaka. Marksist se lahko sporazume z vernikom, toda ne z uradno etiko Cerkve, predvsem zato ne, ker je za krščansko etiko najvišja vrednosti vendarle Bog.

KULT OSEBNOSTI SE NI RODIL V SOCIALIZMU, zavrne bralec Ignac Štih Ošlaka, ki namiguje na to. Dokaže mu, da kult osebnosti ni marksistična iznajdba in nadalje polemizira še z nekaterimi »za lase privlečenimi Ošlakovimi cvetkami«.
Janez Klun zahteva: DISKVALIFICIRATI NESTRPNE. Pojasnjuje Ošlaku, kaj je znanstveni socializem in zakaj je znanstveni. Predvsem pa napade nesramne tone Ošlakovega pisanja in zato glasuje za njegovo diskvalifikacijo. Na koncu Klun sprašuje, ali lahko v imenu vere nekdo opraviči 16.000 na grmadi sežganih v Španiji. Ni vsak vernik moralen, zaključuje Klun.

SOCIALISTIČNE ETIKE NI MOGOČE ZANIKATI, piše bralka Fani Okič in polemizira z Mastnakom. Piše s stališča zgodovinskih izkušenj NOB in današnjih odnosov ter dokazuje, da socializem potrebuje svojo moralo in etiko. Zanikuje zgolj teoretičen pristop, kar je Mastnakov in pravi, da je tudi teoretik Marx upošteval nujnost moralnosti. Citira nekaj Marxovih misli o tem (žal brez temeljnega poznavanja Marxovega opusa v celoti, op. M. K.).
Bralec Izidor Karničar kliče PROTI VDANEMU PRENAŠANJU IN VEČNEMU ODPUŠČANJU. Strogo ločuje krščansko od marksistične etike in zanika Janžekovičevo trditev, da marksizem svojih moralnih zahtev ne more utemeljiti. Razlika pa je, ker marksizem moralo utemeljuje na praksi tega sveta, ne pa na ponujeni sreči onostranstva. Ne strinja se z Mastnakom, da socialistične morale ni in tudi ne z Roterjem, ki ne vidi načelnih nasprotij med krščansko in socialistično moralo. Saj da je krščanstvo obrnjeno v oblake, marksizem pa temelji na zemlji. Zato krščanska morala ljudi uspava, marksizem pa je svet sposoben spreminjati.

Številka 47: V prispevku BOJ ZA VREDNOTE Spomenka Hribar ostro zavrne Ošlaka in pokaže na prozornost njegovih konstrukcij, za katerimi evidentno stoji želja po uveljavitvi Cerkve in Boga kot edinega garanta za poštenost ljudi. Hribarjeva s povzetki Rodetovega članka iz Družine in Ošlakovih misli izpelje zaključek, da vznikuje nova totalitarna misel, ki bi rada vse združila v čredo, na čelu s cerkveno oblastjo (pokaže na nov kult osebnosti – papeža).
Ker je Ošlak svojo konstrukcijo gradil predvsem na uvodnem razmišljanju dr. Vojana Rusa, Hribarjeva analizira tudi njegov prispevek in pokaže na Rusov sintetični pristop in izkrivljeno interpretacijo Marxa. Meni, da njegova interpretacija Človeka pristaja na podvojitev sveta: na tega in onega popolnega. Hribarjevi je vseeno, če je ta slednji utemeljen na Bogu ali pa na Človeku.
Na koncu opozarja na bistvo tehnike in na to, kaj se lahko zgodi, če ta postane samo – smoter. Ta svet ne prenese moraliziranja, ampak konkretne medsebojne odnose, v katerih Hribarjeva vidi pozitivni pomen moralnega obnašanja med nami, ki nismo verniki ali neverniki, temveč ljudje.
ŠE O MORALI IN MORALAH piše Jan Makarovič. S historično metodo Makarovič pokaže na nevzdržnost Ošlakove teze, da je morala nekaj večnega. V podkrepitev tega, da se moralni sistemi spreminjajo in so plod zgodovinskih situacij (ne pa obratno!), vzame primer geneze pojma Jezusa Kristusa. Ni bilo Jezusa Kristusa, pač pa je bi Jud Jauša, njegova misel pa je zrasla iz tisočletnega upiranja osvajalcem. Še pred tem primerom Makarovič razvije našo zgodovino uporov in premagovanja suženjstva malih slovanskih narodov, veličastne zmage NOB. Ko prikaže Jauševo življenje in kasnejšo manipulacijo vladajočih Rimljanov s krščansko vero, ki tako postaja zelo različna od prvotnega Jaušovega nauka, poudarja pomen distinkcije med krščanstvom nasploh in med avtentičnim krščanstvom. Če torej govorimo o krščanstvu in socializmu, moramo poznati pojme in zgodovino gibanj. Ne da se sodelovati kar s krščanstvom nasploh. Že Bloch je pokazal, da je socializem v resnici bolj »krščanski« od samega krščanstva, pove Makarovič in sklene: sodelovanje z avtentičnimi kristjani je ne le možno, ampak nujno.

Številka 48: ČISTO ZARES GRE – V/OB MORALI, odgovarja dr. Vojan Rus Spomenki Hribar. Obširneje citira Marxa, poučuje Hribarjevo o dialektiki (polarnost) in marksizmu. Poudarja izreden pomen socialistične etike, ki je žal ne podpirajo vsi slovenski in jugoslovanski marksisti. Rus meni, da zaradi odsotnosti socialistične etike, ta »prazen prostor« izrablja Cerkev. Očita Hribarjevi, da sploh ne navaja Marxovih in Engelsovih stališč o morali, ki so pozitivna. Zmedi (takšni, kot se kaže v prispevku Hribarjeve) so po Rusu botrovale nezdružljive miselne struje (Heideger, malo Nietzsche, malo Max). Na koncu Rus kliče k obujanju spomina na fašizem in na pošten odgovor na vprašanje zmage v Sloveniji leta 1945. Pošten odgovor na to vprašanje, ki ga lahko da vsak pošten človek (kristjan, marksist ali skeptik), bo po Rusu obenem odgovor, kaj je socialistična morala pri nas.
DRŽIMO SE SMERI RAZVOJA POLITIČNEGA SISTEMA SAMOUPRAVLJANJA, TOVARIŠI – priporoča vsem razpravljavcem v Teleksu Marjan Pungartnik. Pravi, da socialistične etike ni in da uvodna vprašanja Koširjeve niso moralna vprašanja, ampak vprašanja diktature proletariata. Ne moremo iz diktature proletariata napraviti vprašanja vesti. Obsojati ne pomeni spreminjati. Pungartnik poudarja pomen razrednega boja, nujnost proletarske revolucije. Moralno zavest je na Slovenskem formiral klerikalizem kot ideologija vladajočega razreda. Njegov »humanizem« in »resnicoljubje« pa bosta po Pungartniku odmirala skupaj z razredno družbo.
Veljko S. Rus opozarja na STRAHOTNE IZKUŠNJE »MARKSIZMA« BREZ ETIKE in zato oporeka Mastnaku, da socialistične etike ne more biti.

Številka 49: Še enkrat razmišljanje o VEZEH IN NASPROTJIH MED KRŠČANSKO IN SOCIALISTIČNO MORALO, to pot dr. Jurija Zalokarja. Ko kritiziramo krščansko moralo, dostikrat kritiziramo teološke sodbe in kodekse, ne pa krščanske morale, ki jo je zgodovinska izkušnja potrdila, meni Zalokar. Ponudi primer Jezusovega življenja. Naj torej ne ocenjujemo po črki, pač pa po hotenju. Kakšno je to, je treba vedeti. In raje govoriti o eni morali, da ljudje ne bi dvomili, če morala sploh je. Iskati je treba resnico in to s pomočjo znanosti, še posebej pa z iskrenim in požrtvovalnim hotenjem.
PROTI VSAKRŠNEMU IZKORIŠČANJU je osrednja misel Rada Jana, ki razlaga zgodovino krščanstva kot gibanja sužnjev in plebejcev. Ta prvotna etika, ki bi ji lahko rekli tudi občečloveška, temelji na načelu, ki je tudi naše: ne izkoriščaj človeka po človeku, ne prisvajaj tujega dela. To tezo v nadaljevanju Jan razvije in pokaže samoupravni socializem kot tisto možnost, v kateri se takšna etika lahko in mora udejanjati. To terja tudi samoupravno pravo in pluralizem samoupravnih interesov.
ZA ZGODOVINSKO-MATERIALISTIČNO BRANJE MARXA je naslov dogovora Tomaža Mastnaka bralci Okičevi. Mastnak pokaže razvoj Marxove misli in genezo kompromisa z buržoaznimi revolucionarji, ki je narekoval sprejetje nekaterih terminov, kot so pravičnost, dobrota itd., ki jih Okičeva citira. V zgodovinskem kontekstu je treba brati Marxa in šele po takšnem branju in celotnem poznavanju njegove misli bralec ve, da je marksistična etika s teoretičnega stališča revolucionarnega gibanja delavskega razreda neutemeljena.
V tej številki odgovarja tudi Hribarjeva dr. Vojanu Rusu. S citatom, ki ga Rus ni vsega prepisal iz Marxove Svete družine, Hribarjeva dokaže Rusu plagiat, saj je Rus citiral le Helvetiusove misli, s katerimi se Marx ne strinja, ne pa zadnjega, edinega Marxovega stavka. Rusov citat torej niso Marxovi stavki, pač pa njegov obračun s Helvetiusom. Hribarjeva smatra, da je Rus moralist, z moralisti pa da ne bo diskutirala. Diskusijo da bo prenesla na strani strokovnih časopisov.

Številka 50: Objavljamo prispevke treh bralcev, skrajšane in celoten tekst dr. Veljka Rusa z naslovom O MORALI ČASA IN ZAČASNIH MORALAH. Rus razmišlja, kdaj je mogoč in kdaj nemogoč dialog s kristjani. Le-ta sploh ni mogoč, če si Cerkev lasti edino pravico nad človekom kot božjo lastnino. Rus kritizira prilogo Družine, ki je jasno pokazala na težnje slovenske Cerkve po moralnem imperiju. Rus meni, da je dialog med slovenskimi marksisti na straneh Teleksa dokazal, da je marksistična misel živa in polna življenjske moči. Ko še enkrat razmišlja o tem dialogu, se ne strinja z izhodišči Vojana Rusa, saj da lastni, osebni interes res ni temeljno izhodišče socializma. Prav razumljenega interesa ni mogoče doseči s pametjo, ampak le s spreminjanjem družbe. Zato ima po njegovem Hribarjeva prav, ne pa Vojan Rus, ki se, ne prvič in ne drugič, sploh ne dotika družbene sredine.
Veljko Rus se zavzema za socializirani liberalizem kot realni humanizem, ki je v tej zgodovinski fazi že korak naprej od homo duplexa, človeka dvojne morale.
V nadaljevanju se Veljko Rus bori za afirmacijo dela kot izključnega področja za vključevanje osebnega interesa. Z delom in po delu mora biti ta interes zaščiten. Zdaj in tukaj, v teh konkretnih razmerah, je realni humanizem kot socializirani liberalizem nujnost. Se pa strinja z Mastnakom, Hribarjevo in Pungartnikom o tem, kar so napisali o komunizmu. Rus tudi ugotavlja, da je pri nas še veliko proudhonizma, ki mu je naša doba bolj naklonjena kot marksizmu, tako v družboslovju kot v družbeni praksi. Premalo upoštevamo zgodovinsko realiteto, živimo preveč v lepih utvarah. Komunizem je gibanje, ki pelje v komuno, ne pa nek dokončni cilj oziroma stanje. Komuna kot resnična skupnost pa spet lahko temelji le na delu, na delu kot zadovoljevanju človekove potrebe in ne nujni ali zunanji prisili.
Z Rusovim zavzemanjem za afirmacijo dela smo zaključili to poglavje in začeli z razmišljanji o morali v združenem delu.

Pripravila Manca Košir