Zapisnik seje sosveta revije Teleks

• 27. december 1979 •

(od 15. Do 18. Ure, po magnetogramu)

Prisotni od sosveta: Grahor, Brejc, Kmecl, Tavčar, Slatner, Ciuha

Delegati od uredništva: Guzelj, Košir, Raztresen, Repovž, Apih

Vabljeni (od uredništva): Guzej, Vrečar, Boncelj, Potočnik

Odsotni (od sosveta): Merčnik, Goričar, Šimac

Dnevni red:

  1. Analiza Svobodne katedre o socialistični morali
  2. Poročilo uredništva v obdobju junij-december 1979
  3. Srednjeročni program

(Material k trem točkam dnevnega reda smo pravočasno posredovali).

Grahor:

Če sem prav razumel, smo zadnjič sejo prekinili in jo danes nadaljujemo. Predlagam, da se le zmenimo za vrstni red, kako bomo delali. Zadnjič smo rekli, da bomo od uredništva dobili analizo, kako se v drugem polletju 1979 uresničuje dogovor na komisiji predsedstva CK v našem sosvetu in kot posebno točko analizo svobodne katedre. Najbrž bi morali oceniti ob analizi za nazaj tudi tiste stvari, ki težijo naprej, se pravi, da bi ob analizi 1979 obravnavali prve osnove za leto 1980. Za drugo točko bomo tudi en dokument dobili. Ima kdo kakšen drugačen predlog? (nima)

Če nadaljujemo po dnevnem redu, ki smo ga pravkar potrdili in najprej pogledamo analizo za 1979 in osnove za 1980, ugotovimo, da smo dobili 7 različnih papirjev, ki bi jim težko dali skupno ime, ter da imam občutek, da bi bilo koristno, če bi nam tovariš urednik vsebinsko uredil te misli, ali imamo podlago za tako diskusijo, kot smo se zadnjič dogovorili ali pa nam kaj manjka.

Apih:

Ta razmišljanja so usmerjena v dve smeri: najprej nazaj in potem naprej. Poročilo o uresničevanju stališč in smernic komisije predsedstva CK ZKS na eni strani in na drugi strani tega sosveta od septembra. Kar se tiče uresničevanja sklepov komisije, smo to hoteli prikazati v skrčeni obliki brez veliko filozofiranja, ampak s podatki. Zato smo priložili kot material analizo aktualnih intervjujev, okroglih miz, domačih tem, prispevkov iz tujine, rubrike Na naslovnih straneh in rubrike Sodobniki, ki po našem mnenju sodi v sklop tega dela časopisa, ki je mišljen za obravnavo teh problemov.

Na drugi strani smo vzeli kot izhodišče sklepe, ki so bili na tem sosvetu sprejeti. V gradivu teh sosvetov je konkretna obveznost, da bi morali razširiti rubriko To bi morali. To je bil eden glavnih problemov, ki je nastopal tako na seji te komisije, kakor tudi na našem sosvetu, kjer se je problematičnosti nekaterih stvari demonstrirala. Dogovorili smo se tudi, da bomo razširili rubriko Sodobniki in v njej obravnavali poleg kulturnikov tudi druge delavce, tudi znanstvenike. Dogovorili smo se, da bomo pogosteje obravnavali gospodarske teme, da bomo skušali prispevati k negovanju tradicij NOB in da se bomo bolj odpirali v jugoslovanski prostor. To vse ob tistih bolj ali manj načelnih usmeritvah k večji argumentiranosti, odgovornosti, dobronamernosti, objektivnosti itd., ki so bile že prej navedene v teh materialih. V dobri meri smo kadrovsko okrepili uredništvo, številčno smo se vrnili na stanje, v katerem je bilo to uredništvo pred letom dni. Rubriko To bi morali smo preosnovali, razširili število ocenjevalcev in z njo prišli v novoletno anketo Dela o kulturnih dogodkih leta, dvakrat. V Sodobnikih smo imeli res samo dva znanstvenika v tem času, imeli jih bomo še več, res pa je, da naši sodelavci tu z večjo muko uspevajo. V gospodarskih vprašanjih ne mislimo, da smo dosegli tisto, kar je bilo dogovorjeno, vendar smo le posegli tudi na to področje in poleg komentarjev na naši uvodniški strani v rubriki Aktualno pisali o angažiranju slovenskega gospodarstva v Afriki, o kadrovanju direktorjev, o brezgotovinskem plačevanju, o vrednosti priznanj za kvaliteto, o varčevanju z energijo, o reprezentančnih stroških, o naraščanju cen zlata, o ponovnem odprtju idrijskega rudnika in še o nekaterih. O negovanju tradicij NOB smo imeli dva prispevka, ki sta bila po našem dovolj odmevna in izvirna. To je bil avtorski prispevek, ki je bil neke vrste dokument o resnični podobi kmečke pisarne za časa vojne v Ljubljani in intervju z avtorjem knjige o tržaški Rižarni. V jugoslovanski prostor segamo poleg našega dopisnika, ki ga imamo v Beogradu, z dosti prisotnim sarajevskim dopisnikom, s prispevki Moma Kaporja in z rednimi prispevki iz Zagreba. Sicer posegamo na ta prostor predvsem z intervjuji, za popolnejše pokrivanje tega prostora pa nismo ne kadrovsko, ne materialno sposobni. Mislim, da bomo Beograd, Sarajevo in Zagreb bolje pokrivali in da bomo z intervjuji ali občasnimi reportažami segali tudi globlje, veliko več pa težko obljubim. Število sodelujočih avtorjev se je v letošnji jeseni izredno povečalo, nekaterim se zdi, da celo preveč. Poleg serije, ki je pravkar v teku (o socialistični morali), smo v svobodni katedri obravnavali tudi nagrajevanje nogometašev, pisateljev, zdravstvo, industrijsko oblikovanje, razstavo slovenske likovne umetnosti 1945 – 1979 itn. Danes je izšla številka, ki ima novo ceno, ker nas je finančna situacija prisilila, da od danes naprej povečamo ceno Teleksa na 20 dinarjev. Naša ambicija je, kolikor nam bo to uspelo, pri tem bi bili pa tudi vaše podpore hvaležni, da bi sredstva, ki bodo tako pridobljena, investirali predvsem v časopis, boljšo in pestrejšo vsebino, še več kvalitetnih sodelavcev itd. To na kratko. V materialih je to natančnejše napisano. Imeli smo obveznost, da na tej seji sprejmemo tudi neka izhodišča našega srednjeročnega programa. V redakciji se nam zdi, da je o srednjeročnem programu težko razpravljati v trenutku, ko časopis še ni zagotovil svoje materialne eksistence in obstoja, ker njegova bilanca še vedno ni dovolj trdna, da bi to zagotavljala. Zato je naš program, pa naj se mu reče kratkoročni, srednjeročni ali dolgoročni, predvsem ta, da se časopis materialno postavi na svoje noge in si zagotovi obstoj in tudi razvoj. Eno od ključnih vprašanj, ki se vseskozi pojavlja, kadar govorimo o razvoju časopisa, je razvoj naklade. Nenehno se pojavljajo vprašanja in misli o tem, kakšno naklado naj bi imel časopis, kakšne cilje si zastavljamo in ko delamo načrte in na načrtih zbiramo sredstva, ki naj nam bi omogočila realizacijo zastavljenih ciljev, največkrat ta fiktivno planirana sredstva najdemo v nekih projekcijah naklade, ki so več ali manj izmišljene. Že dolgo ponavljam svoj pogled na to in sem že mnogim postal zaradi tega tečen in zoprn, ampak moram vendarle ponoviti, smo pa o tem razpravljali tudi na seji uredništva, da je po naši oceni za tako usmerjen časopis, kakršnega si želimo in za kakršnega smo si tudi poslej na sosvetih prizadevali oblikovati, zdajšnja naklada visoka. V poskusu analize, ki je v tekstu o razvojnem programu nakazana, smo poskušali to dokazati, namreč da Teleks že zdaj (če bi postavili za merilo zahtevnosti branja, ki naj bi si ga postavil časopis, tisto zahtevnost, ki jo vzgoji srednješolska izobrazba in več – ne mislim tu formalne izobrazbe, potem ta bralski potencial Teleks že zdaj pokriva s 70%, kar je daleč največ v Sloveniji, mislim pa, da tudi sicer. Ta projekcija je narejena na pamet, bila bi preambiciozna, če bi jo jemali kot sliko sedanjega stanja. Mislim pa, da je popolnoma ustrezna, če jo jemljemo za osvežitev naših ciljev. Zato bi morale biti naše ambicije usmerjene predvsem v kvaliteto časopisa na vseh različnih nivojih in ne toliko v forsiranje nakladnih ciljev. Nakladni cilji so po naši sodbi popolnoma neskladni z vsebinskimi cilji, ki smo si jih zastavili, ker nas nujno potiskajo v bistveno močnejše koketiranje s tisto vsebino, ki je s takšnimi cilji navzkriž. Mi vidimo precejšnje rezerve, od katerih naj bi se Teleks materialno osamosvojil, to so navedeni, v veliki meri so res interne narave, stvari, ki jih moramo urediti v tozdu, v podjetju, vendarle so pa to tista ključna torišča, na katerih se bo usoda tega časopisa odločala v naslednjem času. Smatram, da je prav, da smo jih predstavili, pa bodisi da gre za vprašanje realnega obračunavanja tiskarskih stroškov, bodisi za participacijo stroškov prodajne službe, oglasne službe, skupnih služb itd. S temi, na videz obstranskimi, računovodskimi problemi, se v resnici odloča usoda časopisa. Najpomembnejše je, da se zaključni računi pišejo z rdečimi številkami in če je tako, potem je ta usoda zelo negotova, zelo labilna in podvržena vsakršnim pritiskom s slabo možnostjo odpora. Če nam pa ti računi omogočajo ne samo razvoj, ampak tudi ambicioznejše razmišljanje za naprej, potem pa bi bilo treba drugače. Mi smo tu napisali tudi nekaj konkretnih predlogov in zamisli o razvoju časopisa. Tu je ideja o Teleksovem kulturnem mesečniku, ki je še zelo neizdelana, vendar se nam je zdelo potrebno, da vam jo predstavimo na samem začetku razvijanja. Bilo je nekaj konzultacij tako v hiši kot izven nje, neka naklonjenost obstaja. Predlagamo, da se ne bi preveč ustavljali pri srednjeročnih ciljih, da bi se pa predvsem potrudili narediti poskusno številko takšne publikacije in se na tej osnovi pogovarjali o možnostih, da to postane rednejši časopis. Morda imajo več konkretnejših in bližnjih možnosti oglasno bralne priloge, to je priloga Teleksa Gradimo in Turistična priloga, ki je odvisna od usode podobnih načrtov v Sloveniji. Te ideje so vezane na agilnost in uspešnost naše oglasne službe, ki pa so po ocenah dovolj realne. Planiramo tudi akcijo, ki ni vsebinske narave, ampak je spet obrnjena k temu, da bi utrdila naše gospodarske temelje, se pravi, povečala število naročnikov. Snujemo nek načrt Teleksove kartice ugodnosti, ki bi jo dobili vsi naši naročniki in na osnovi katere bi bili deležni različnih ugodnosti, kot na primer 10-odstotnega popusta pri knjigah Cankarjeve založbe, približno takšnega popusta pri mnogih, ne pa pri vseh izletih Kompasa itd. Skušamo pritegniti še druge partnerje, ki bi sodelovali v takem projektu z nami, kjer bi mi ponudili s svoje strani nek nivo ugodnosti in uslug, na drugi strani pa tudi partnerji, kar naj bi bila ena od ugodnosti naročnikov našega časopisa. Tako računamo, da vseh efektov podražitve, če jih kaj bo, ne bi pojedla inflacija, višji stroški in vse to, da skušam čim več tega investirati v bogatitev časopisa. Imeli smo zelo konkreten plan bogatitve časopisa ob planu za leto, ki se ravnokar izteka, žal se je pokazalo, da so podražitve, ki so bile daleč nadplanske, ves fond, ki je bil namenjen razvoju časopisa, pojedle že vnaprej, tako da od tega nismo realizirali skoraj nič. To bi bili v kratkem naši zdajšnji cilji, ki jih zdajle vidimo in s katerimi se zdajle ukvarjamo, poleg tistih, ki so vedno prisotni, vsebinski, načelni, politični, ki so zapisani, znani in ki se mi jih ni zdelo potrebno ponovno ponavljati, ker jih vsi poznamo. Tu je tudi nek tekst, ki ga tudi ne bi ponavljal, o razvedrilnosti našega Teleksa, ki se mi ga je zdelo vredno priložiti, ker smatram, da sodi v kontekst tega razmišljanja o materialnih pogojih časopisa.

Aljoša Vrečar:

Načrti so vedno ambiciozni itn. Kot razumem, hočemo napraviti magazin. V Nemčiji imajo Spiegel, v Italiji nekaj magazinov, v Franciji L’Express, pri nas mogoče NIN, ki je pa politično nezaželen. Imamo pa mi vedno velike tegobe, ker smo preveč resni in je po mojem naša glavna dilema v tem: poskusiti koketirati s kakršnokoli časnikarsko prostitucijo, kot denimo Nedeljski dnevnik, ki si je na ta način zvišal nakladi ali pa biti časopis, včasih sporen, ne zaradi naše želje, ampak zaradi  kakšnih političnih pomislekov pa nimamo nobene podpore. Ustanovitelj nas ne financira, bolj ko smo resni, bolj nam naklada pada, boljši ko smo, bolj nam naklada pada.

Andrej Grahor:

Jaz bi imel še eno predhodno vprašanje. Mislim, da bi bilo za nas, ki smo zunanji člani sosveta, zanimivo dvoje: prvič, ali je uredništvo to obravnavalo in drugič, kaj uredništvo kot celota misli. Tu je veliko odprtih vprašanj, o katerih so najbrž v uredništvu nastajala neka stališča. Radi bi jih slišali. Sosvet zanima predvsem vsebinska ocena za nazaj in usmeritev za naprej. Prav je, da smo tudi o vsem drugem obveščeni, vendar je to predvsem stvar hiše, uredništva, tozda in Dela kot celote. Zato bi bilo zelo dobro, če bi bila situacija jasna, kaj uredništvo misli, kaj predlaga, kako ocenjuje zadnjih nekaj mesecev svojega dela.

Marjan Raztresen:

Gradivo, ki ste ga dobili, je stališče uredništva!

Aljoša Vrečar:

Stališča so jasna, v vsaki številki znova in se vedno znova potrjujejo. Vsaka številka je stališče zase. Predvidoma samoupravno.

Jure Apih:

Ne vem, kaj naj bi na to rekel. Mi smo podali stališča v gradivu, predvsem pa z delom, ki ga natiskujemo. Naše smernice so jasne, to je tisto, kar želimo doseči, kar so naši cilji. Poročilo, ki je tukaj priloženo, pa je poročilo o tem, na kakšne načine smo uspevali te cilje dosegati. Dosegali smo jih na ta način, kakor to znamo in kakor smo to tudi sposobni narediti in naša ocena je, da smo v velikem delu tega na dobri poti, da smo veliko teh nalog naredili. Nikjer pa ni rečeno, da ne bi moglo biti še boljše. Samo to je tista teza, ki se vedno ponavlja in ne vem, kakšno oceno naj bi še dodal. To boste povedali vi. Mi smo svojo oceno povedali s svojim delom, ki je natisnjeno vsak teden. Materialni problemi pa niso stranski, temveč so naši vsebinski problemi. To so problemi, ki nam bodo, če bodo urejeni, omogočali in dali proste roke, da bomo delali dober časopis bolj sproščeno. Manj ko bodo rešeni, težje ga bomo delali in na več kompromisov bomo morali biti pripravljeni. Zato so to ključni problemi in tudi vsebinski.

Matjaž Kmecl: Točno!

Aljoša Vrečar:

Oprostite, da se vmešavam. Najvišja naklada trenutno v Sloveniji je Janina – 150.000, tiskana prejšnji teden, in to zato, ker je Meden pometel v Nedeljskem dnevniku ves šund ven. Edini šund cajteng, ki trenutno obstaja v Sloveniji, je Jana in ima 150.200 naklade. Naša naklada pa stagnira in če bi hoteli biti še pametnejši, bi bila najbrž še nižja. To je čisto naravno, ker je tukaj demokratična potreba po šundu, kot je to svojčas Start opredelil, da ima vsak državljan demokratično potrebo po tem. Mi pa hočemo čedalje višje in jaz se našim nakladam čudim. Pri tem nivoju, ki ga imamo, mislim da imamo zelo visok nivo za slovenske razmere in temu neprimerno visoko naklado.

Jure Apih:

Jaz mislim, da ne smemo tega poenostavljeno gledati, da je treba vzeti številke v roke.

Aljoša Vrečar:

Ta teza je provokativna in zanalašč tako poenostavljena.

Andrej Grahor:

Ali je to analiza uredništva?

Jure Apih:

Jaz sem prvi, ki bom priznal, da je Teleks še daleč od visokega nivoja, je pa prav gotovo, da je usmeritev časopisa tista, ki mu naklado omejuje. Slovencev nas je toliko in toliko, in toliko in toliko Slovencev je končalo šolo in toliko Slovencev ima tak interes. Če to zanikamo, potem se spuščamo v demagogijo.

Mija Repovž:

Mi smo objavili študijo dr. Petra Toša in tam je točno navedeno, koliko Slovenci preberejo.

Manca Košir:

Predlagam, da bi se držali dnevnega reda, da bi vedeli, o čem se sploh pogovarjam, sicer gre to lahko v nedogled. Toliko časa nimamo, bežimo od dnevnega reda.

Andrej Grahor:

Lahko bi šli naprej. Pri tem je gotovo tale točka, saj smo Slovenci za Teleks preneumni… S to vašo tezo ste dokazovali, da je povprečen Slovenec za to preneumen, je bila teza.

Aljoša Vrečar:

Zdi se mi, da ste vi postavili neko vprašanje, zakaj temu časopisu, ki je po mnenju uredništva dober, naklada pada. Za absolutno nasprotje sem postavil Jano. Vi ste nas nekako obtožili, zakaj nimamo večje naklade, če mislimo, da smo tako dobri. In moja absolutno neumna in provokativna teza je bila, da smo tako dobri in da imamo zato nizko naklado.

Igor Guzelj:

Imate gradivo, vidite dejstvo, številke, vi, prosim ocenite Teleks

Tine Guzej:

Ob današnji kadrovski zasedbi Teleksa smo sposobni imeti naklado 70.000. odločimo se, pogovorimo se o tem, mogoče grešimo. Če naklada stagnira, to je glede na našo politiko mogoče samo plus. Samo zmenimo se, kaj hočemo.

Jože Tavčar:

Mislim, da ni toliko problem odnosa Teleksa v relaciji do Jane, Starta itn., ampak odnosa do slovenskega bralca oziroma povprečnega Slovenca. Jaz ne bi izhajal iz tega, kar tukaj piše, da je to list, ki je namenjen tistemu delu s srednjo šolo ali od srednje šole naprej in da je šele od tam naprej kdo sposoben razumeti tak ali drugačen tekst, da je to tista populacija, ki je potencialni naročnik tega lista. Mislim, da bi moral biti to list slovenskega delovnega človeka. Mislim, da bi v njem morali najti mesto za življenjske probleme naših ljudi. Kvalificirani delavci ali nekvalificirani, velik del teh ni nesposoben, da to prebere, prav tako kot tisti, ki ima formalno srednjo šolo. To je osnovni problem. Ta časopis je bolj namenjen transpoziciji inozemstva kot naši jugoslovanski problematiki. Po mojem se bomo morali v perspektivi veliko bolj ukvarjati s problemi vsakdanjega življenja delavca. Nič nisem proti temu, da najdemo v Sodobnikih znanstvenika in dajemo njegovo biografijo. Lahko pa bi na tem mestu našli tudi dobrega kovinarja, tekstilnega delavca. Človek dobi vtis, da na eni strani obravnava določeno strukturo, populacijo v Sloveniji kot tako. Če je 60 ali 70 tisoč ljudi, ki so potencialno kvalificirani kot naročniki, potem smo 700 ali 800 tisoč naših delavcev izpustili iz našega kroga, ki imajo tudi pravico zahtevati, da se Teleks tudi za njihova vprašanja zanima. Imajo polno problemov, ki se lahko obravnavajo tudi atraktivno, ampak ne senzacionalno. Zakaj ne bi obravnavali življenja delavca in kmeta? Tega področja se redakcija Teleksa doslej ni dotikala, v bodoče pa bi se ga morala. Naši samoupravljavci so že sposobni biti tudi zelo kritični in prispevati tako ali drugače. To je ena stvar. Jaz se zelo strinjam s tovarišem Apihom, da mu manjka dopisnikov, toda tudi NiNu in drugim listom jih manjka, pa uspevajo.

Manca Košir:

45 zaposlenih novinarjev je v NiNu.

Jože Tavčar:

Kljub temu dajemo vtis, kot da smo bolj zaprti v odnosu na druge republike v Jugoslaviji kot na publikacije na Zahodu. Nič nimam proti temu, če se prenašajo stvari iz tujih listov, ampak dobi se vtis, kot da ne obravnavamo teh stvari s stališča jugoslovanskih situacij. Zato predlagam, da obravnavamo slovensko populacijo.

Matjaž Kmecl:

Debata, kakršna se zdaj razvija, dobiva značaj dialoga med uredništvom in svetom, bi najbrž pripeljala predaleč. Zelo dobro je, da se  natančno izpostavijo stališča ene in druge strani. Mislim pa, da ne bi smeli v preekskluzivno polemiko. Na Slovenskem se zmeraj znova premalo zavedamo tega, da so eno želje, drugo pa možnosti. Želje so determinirane in tega se vedno znova premalo zavedamo. Če si sedaj Teleks prizadeva poiskati svoj prostor pod soncem, to pomeni poiskati tisti prostor pod soncem v slovenskem kulturnem prostoru, ki dosedaj ni bil pokrit po interesih in po profilu teh bralcev. To je neko dejanje, ki je v prid celotni slovenski kulturi.  Ko prelistavam gradivo, ki smo ga dobili v roke, prebral sem ga zelo pazljivo, vidim v tem zelo ambiciozen kolektiv, ki si na vse kriplje prizadeva poiskati najustreznejšo fiziognomijo časopisa, da ne bo prekrival področij, ki so na nek način že prekrita v slovenskem revijalnem in časopisnem prostoru in ki poskuša na nek način vendarle povzdigniti tisto, kar obstaja na nekem najbolj naivnem časnikarskem nivoju, jaz ne bi tega imenoval povprek šund. Jaz bi rekel, da je to naiven nivo z nekimi zelo naivnimi elementarnimi interesi. To je zelo elementaren firbec, ki ga zanimajo takšne reči, ki pač elementarni firbec zanimajo. Medtem, ko nekoliko intelektualnejšega bralca zanimajo stvari, ki so nad tem nivojem. In verjetno služi potem časopis s svojo orientacijo predvsem tem interesom, intelektualno zahtevnejšim. Jaz ne vem, če bi bilo to ne vem kako slabo za slovensko kulturo. Jaz mislim, da je to dobro. In če si prizadevamo, da bi prekrili ta sloj bralcev, ki na nek način predstavlja neko možnost ukinjanja razlike med fizičnim in intelektualnim delom, s tem na nek način povzdigujemo tudi intelektualno raven te publike, potencialno. Ker je to časopis, ki na nek način pridobiva to publiko za intelektualno zahtevnejše branje, mislim, da je to neka funkcija, ki jo moramo sploh pozdraviti. Ta program, ki ga imamo tukaj pred seboj, je znamenje tega, da imamo pred seboj nek kolektiv, ki je nad slovenskimi razmerami. Slovenske razmere so glede na trg zelo skromne. Ta kolektiv si prizadeva nad tem z nekim entuziazmom, ki je hvalevreden, poiskati specifično slovensko obliko takšnega intelektualnega ali pol intelektualnega časopisa, ki na eni strani pristaja na kvaliteto razmeroma intelektualnega bralca, kakršno pozna kateri od naštetih tujih magazinov, ki ste jih omenili uvodoma, na drugi strani pa vendarle suponira tudi bralca, ki bi ga bilo mogoče vendar v ta krog na nek način vključiti z ustrezno časopisno vzgojo. To je pomembna funkcija, ki je doslej noben slovenski časopis ni opravil.

Aljoša Vrečar:

Gre za to, da suponirajo različne strukture strašno nizko izobrazbeno strukturo.

Matjaž Kmecl:

V tem se ne strinjava. Jaz pravim: v okviru vsakega od teh profilov obstaja še en diapazon. Naloga časopisa je v tem, da goji gornji del diapazona, se pravi, da pristaja na to, kar je zmogljivost tega bralca, na katerega meri ta časopis, hkrati pa ne pristaja na dno tega bralca, ampak pristaja predvsem na zgornji rob tega bralca. To je važno pri celi zadevi. Če bo Teleks za bralca nezanimiv, ga ne bo kupil. Ali bo potem revija opravljala svojo funkcijo? Revija opravlja funkcijo s tem, da pride do bralca. Če živi od tega bralca, potem mora nanj še dodatno računati. Mora računati z družbenega interesa in tudi s svojega lastnega obstojnega interesa. To je tista scila in karibda, med katero mora takšen časopis vedno plavati. Pa naj gre za Jano ali za Nedeljski dnevnik, jaz ne bi pri nobenem uporabljal izrazov šund. Prav je, da bi se svet Jane vedno znova ukvarjal z vprašanji, kako forsirati v Jani tisti del Jane in tisto raven Jane, ki je namenjena tistemu, kar je plemenitejšega pri tem bralskem krogu Jane. Mislim, da je to problem Teleksa prav tako. Ne smemo reči, da je tu zadaj pornografija. Merimo na tisti del možne potencialne publike. Mislim pa, da tudi tista intelektualna publika za relaksacijo zelo rada pogleda še tisto tako imenovano pornografijo. Pa še Heleno! Kdo pa pravi, da smo mi navsezadnje menihi, ki smo v kloštru samoupravnega svetega reda? Saj nismo to. Saj smo vendarle ljudje, kot so vsi drugi. Jaz ti ne bi postavljal problema. Insistiral bi na tem, da se pametno, prijateljsko pogovorimo, kaj bi bilo v okviru tega kot generalna orientacija sprejemljivo in pametno. Najbrž ne bi sedeli na tem svetu, če ne bi tako mislili – kaj je še mogoče še storiti, da bi bilo boljše. Torej boljše, ampak v okviru tega profila, ki ga ta časopis predstavlja. Mi ne moremo biti Sodobnost, ki ima 1.500  bralcev, pa še od teh je ne preberejo vsi. Teleks je pač časopis, ki ima posebno funkcijo. In če si je izbral funkcijo, kot je razložena, jo jaz osebno pozdravljam, v celoti, z nekaterimi pripombami. Bi pa pripomnil, da bi se dalo še razpravljati. Vključno s svobodno katedro. Zame ni problem Ošlak. Zame je problem to, ali smo zmožni mentaliteti, kakršno predstavlja Ošlak v tej naši družbi, pametno odgovoriti. In mislim, da je Teleks to pokazal. Po mojem za to objavo Ošlak sploh ni problem.

Andrej Grahor:

Gotovo se vsi trudimo, da bi imel Teleks tak nivo, o kakršnem se pogovarjamo. Strinjam se s tovarišem Kmeclom, da se tudi uredništvo trudi. Vendar mislim, da je odtenek, ki ga je tovariš Tavčar s prstom pokazal, resen problem. Biti revija določenega resnega nivoja ali biti revija za ljudi z določeno šolsko izobrazbo. Mislim, da je nekaj razlike. Imamo nekaj ljudi, ki morda te formalne izobrazbe, kot je tu večkrat poudarjeno, nimajo. Mislim, da tu ni mišljena kot kriterij, da je najbrž uporabljena kot najlažje uporabljeni meter. In v tem smislu pogovorno to sprejemamo, ne sprejemamo pa kot orientacijo. Z druge strani pa je vendarle razlika v tem. Mene tudi bode, kar je tovariš Tavčar zelo preprosto povedal – več imamo odprtja na Zahod kot v druge republike. Več prenašamo – tudi precej banalnih tem – od tam kot nekaterih resnih, ki bi tudi resne delavce zanimale. Prenašamo v bistvu en način, eno smer življenja, če gremo realizirati od kod to prenašamo. Mislim, da bi tukaj uredništvo lahko naredilo več. Pri tem prenašanju od drugod tudi nekaj prilagajanja drugačnemu okusu, pa morda včasih tudi izpuščanje stvari, ki se v svetu dogajajo, ki bi pripadale v ta list, ki so objavljene, pa se ne prenesejo. Zdi se mi, da to kar smo dobili ni vse, kar se v Teleksu objavlja, pa da tudi ni celovito. Mislim, da je koncepcija precej poenostavljena in da je v koncepciji tudi včasih malo odtenka, da pišemo za šolanega malomeščana in pri tem zaidemo pod nivo, za katerega smo hoteli pisati. Enemu manj formalno šolanemu pa resnemu človeku, ki bi moral biti med našimi potencialnimi bralci, pa ne pokrijemo interesov. Že zadnjič smo se pogovarjali in se ves čas strinjamo, da je Teleks od vseh revij, katerih imena letijo tu okrog, najtežji za urejanje. Ne bom ponavljal, ker je tovariš Kmecl odlično orisal, da pokriva določen del populacije, ki je sicer nihče ne bi pokrival. Imamo en del zelo resne populacije v Sloveniji, ki bi morala najti prostor v Teleksu, pa ga verjetno ne najde in imamo določen del Teleksa, ki je pisan za tiste s srednješolsko izobrazbo, ne pa da bi določeno intelektualno kapaciteto jemal kot osnovni meter. Ali je to tako imenovana nakladnost, ne vem. Zdi se mi tudi, da je resna razlika med tistim, kar člani uredništva sami prispevate, kjer je dostikrat veliko kvalitete, in tem, kar prirejate. Pa tudi, če se za kaj narobe odločite, se zavestno odločite. Jaz na primer mislim, da to okrog Ošlaka je bilo narobe, bilo je pa zavestno. Kadar se nekdo od članov uredništva nameni temo obdelati, da to naredi na nivoju, o katerem se pogovarjamo, da naj bi ga Teleks imel. Pri prenašanju drugih tekstov je pa vprašanje, če imamo isti nivo. Resen občutek imam, da to, kar je dejal tovariš Tavčar, da prenašamo Zahod k nam domov, da moramo o tem tudi mi kot sosvet resno razmisliti. Recimo, razno razni psi mene zelo malo zanimajo…

Aljoša Vrečar:

Stalna tema Jane, če smem pripomniti.

Andrej Grahor:

Torej tudi po vaši presoji ni to tema za vaš časopis. To meni manjka v današnjem prikazu. Kje uredništvo misli, da kakšni od stalnih rubrik še manjka malce popravka in dopolnitve v orientaciji. Pri dveh, treh teh prikazih smo bolj upoštevali, kaj je bilo kot pa na orientacijo, kaj s tem pravzaprav hočemo. In ni čisto jasno zakaj. Ali zato, ker uredništvo ni razmislilo, kaj s tako in tako rubriko hoče ali zaradi tega, ker mislimo pač, da je to ena od rubrik za to, da bi bila nakladnost časopisa opravljena. Ali zakaj? Odkar se pri tem poslu zraven, počasi začenjam vedeti vašo interno razdelitev med revijami, čeprav bi me zanimalo, kaj tovariš Černelč o tem misli. Katere teme, katera revija, kako ima prostor katera revija, kaj naj bi prispevala k celotni podobi te strani Dela kakšna revija. Ker to najbrž ni neumno vprašanje tudi glede orientacije za naprej. Recimo, mi imamo pred seboj od tovariša Rupla oris možnega mesečnika. Kaj misli uredništvo Dela o tem? Ob Knjižnih listih in takih stvareh v Delu. To je za nas zanimivo, da vemo. Verjetno so še druge stvari. Mi več ali manj vidimo problematiko turizma in Teleks, problematiko seksa in Teleks itd. Mislim, da je bila tista analiza, ki ste jo dali na prvi seji sosveta bolj celovita kot tale, ki ste jo nam danes dali na mizo. Če želimo narediti tisto, kar smo se zmenili pri tovarišu Ribičiču, da bi organ na SZDL malce obravnaval revijo in nam pomagal naprej. Ne verjamem, da bi sosvet to, kar je danes pred nami, poslal na tako resno obravnavo. Če želimo reči, evo, to je koncept, ki ga je uredništvo pripravilo, ki ima celovit pogled za nazaj in prikaz za naprej celovit, ki ga uredništvo ponuja sosvetu in je sosvet ob rekel: ja, strinjamo se s temi pripombami – in bi to dali ali tiskovnemu organu SZDL ali kakšnemu drugemu organu. Mislim, da to, kar smo danes dobili, ni to. Ob tem, da je v tem gradivu marsikakšna taka ideja, ki spada v ta komplet. In da je do neke mere očitno, pisano s predpostavko, ki je točna, da smo člani sosveta pred pol leta dobili papir, ki ima določena izhodišča. Če bi šli na to, da takšen celoten prikaz  svet dobi, in mislim, da je to tisto, kar želimo, potem je treba narediti vsebinsko analizo za nazaj za vse rubrike. Če bi imel celovit pregled razvoja revije – seveda vezano na različne možnosti, ki jih dajejo različne materialne možnosti. Najbrž nam je vsem jasna omejitev –  pri 12 novinarjih je takšna, pri 20 pa drugačna. Pri tem, kako se v okviru Dela revija tretira – morda enako kot Jana ali morda slabše – ali se vendarle tretira kot revija z določenim namenom in z določeno podporo – od tega je stopnja izpolnjevanja tistega, kar vi kot uredništvo in mi kot sosvet želimo, zelo različna. Ker, če mora revija plavati čisto sama – ob tem da so te revije včasih celo malo slabše tretirane kot druge, potem je najbrž cilj, ki nam ga je razlagal tovariš Apih, težje doseči kot pa, če se v okviru Dela da doseči dogovor. Da revija sicer mora plavati sama, da pa ima pri skupnih stroških tretma, ki ni popolnoma tretma bulvarskega lista, ampak ima tretma resnejše revije. To je lahko tisti vmesni položaj, o katerem je tudi tukaj nekaj pisalo. Bi pa morali imeti takšen pristop, o katerem sem govoril in pa podporo socialistične zveze. Kjer sem jaz tudi iz razgovora razumel, da tudi tovariš predsednik misli, da bi to revijo Slovenija rabila. Ali se to lahko razvije iz Teleksa ali se ne more, to je druga pesem. Ampak, takšno revijo pri nas rabimo.. to pa seveda spet pomeni, da ta orientacija na vsebino ne more biti le želja. Meni se zdi, da s tem, kar nam je bilo danes položeno na mizo, zamujamo in izgubljamo priliko, ki jo imamo. In nad tem, kar smo dobili danes, nisem preveč navdušen. Mislim, da imamo dve omejitvi. Ena je, da so zahodni časopisi prvič zelo dostopni, drugič pa dobro napisani in tretjič dobro obveščeni. Druga stvar pa je, da smo mi jezikovno omejeni. Kdo zna arabščino? Kdo je sposoben prebrati japonske časopise? Nismo. Ali kdo zna svahili? Najbrž ne. Skratka, vse to pride do nas preko angleščine, francoščine, ruščine, italijanščine… Ne rečem, da je to potvorjeno, toda to je druga omejitev, zaradi katere nismo sposobni spremljati drugih časopisov. To so za nas dokaj objektivne omejitve. Rezultat pa je dostikrat res takšen, kot ga vidi Tavčar in ga vidim jaz, da me včasih kar rukne. Da določeni del sveta, ki nam sploh ni najbližji, niti prijateljski, čisto drugače temeljito obvladujemo kot kakšnega drugega. In res je problem, kako to narediti drugače.

Manca Košir:

Poleg treh številk Teleksa, ki jih te dni oddajamo v tiskarno, smo z vso resnostjo pripravili tudi gradivo. Dvomim, da na 32 (!) straneh materiala ni nič uporabnega. Ne vem, če ste ga res natančno prebrali…

Aljoša Vrečar:

Tale moja govoranca, ki se ta trenutek začenja je, da ta trenutek odhajam iz Teleksa v katerokoli publikacijo Dela, kjer bom s svojim bedni, škrebljanjem pisal novičke: Danes so se na mestni skupščini sestali tile in tile… Jaz ta trenutek iz tega časopisa odhajam, zato ker sem neposredno izzvan. Ne samo, da bi se objektivno o tem pogovarjali, ampak zato, ker ne znam arabsko. Jaz znam štiri jezike. Gre za golo objektivno informacijo, brez kakršnegakoli predznaka. Rubrike »Ta teden na naslovnih straneh« si nisem jaz izmislil. Ampak si jo je izmislil Jure. Jaz sem bil v začetku zelo jezen na to rubriko. Zdela se mi je idiotska, blesava in ne vem kakšna še. Ko sem jo pa začel delati, sem imel zelo dober odnos do nje. Imel sem objektiven časnikarski odnos. Tukaj so bile gole, suhe informacije, brez kakršnegakoli čveka.

Vi ste predlagali na zadnji seji sosveta, če bi v tej rubriki objavili iraška stališča o samoupravljanju. Jaz sem seveda rekel, da iraških stališč o samoupravljanju ne bo. Ker so pred šestimi meseci pobili 100.000 komunistov. In če moramo mi od njih dobiti tisto klinčevo nafto, potem nam ne bodo ti kurci predavali. Tako nam tudi ne bo Sadat predaval, ker tudi od njega dobimo tisto nafto itd., itd. Ta rubrika »Ta teden na naslovnih straneh« je bila brez kakršnegakoli bahanja objektivna rubrika, ki je komentirala kakršnekoli tuje informacije, komentirala jih je, kaj pomenijo za nas. Ne pa tako, da se bo Kavzova ločila od svojega Kavza, kot to dela Jana na zadnji strani. Ali kar dela Delo na 3. strani, na reportažni strani in na zadnji strani. Jaz sem pa popolnoma nor, ker nisem hotel objaviti iraškega članka, ki je bil popolnoma nor za naše razmere.  Lahko sicer naprej razpredamo, toda jaz imam tega popolnoma zadosti. In ta trenutek odstopam od te rubrike. Rad pa bi, da nam poveste za katerokoli reč, o kateri smo neobjektivno poročali. Katerokoli reč, kjer ni bilo zraven komentarja, kjer se je kazal zahodni vpliv. Potem pa mi še povejte, zakaj Tanjug noče vzeti nobene neuvrščene agencije, ampak jemlje Reuter, AFP, jemlje TASS. Niti ene agencije od neuvrščenih, razen MENE, ki pa jo z velikimi dvomi predoča. Ki je pa po zahodnih in vzhodnih kriterijih kar dobra. Zakaj ne vzame niti ene od palestinske osvobodilne organizacije? Zato, ker potvarjajo osnovne podatke. Zakaj pa potem Delo ne objavlja iz tega poola? Zakaj pa Reuter, AFP, pa UPI? Zakaj?

Andrej Grahor:

Tisti članek, ki sem vam ga predlagal, moram reči, da sem že pozabil, ni šlo za samoupravljanje, ampak za neuvrščanje. Nisem, res ne, izhajal iz enega članka, niti iz ene rubrike. Od vas je bil zame to tipičen primer mačka, ki zacvili, če mu stopiš na rep. To kar ste danes govorili, boste verjetno še premislili…

Aljoša Vrečar:

Pravite, da smo mi pod zahodnim vplivom. To ni res, res pa je, da sem jaz pod vplivom objektivne informacije. Že tisti trenutek, ko ste predlagali, da objavimo iz iraške agencije o neuvrščanju, že tisti trenutek, ko ste to predlagali, sem jaz rekel, da kolikor vemo iz zahodnih agencij, ne da bi bil jaz pod vplivom le-teh, sem mislil, da gre za Iran, v resnici je šlo pa za Irak. Do takrat, ko sem jaz še spremljal dogajanja v Iraku, so pobili 250.000 komunistov. Zato mene nič ne briga, kaj Irak misli o neuvrščanju, če pobija komuniste.

Igor Guzelj:

Mislim, da se ne držimo dnevnega reda. Mi moramo odgovoriti na vprašanje, kaj smo storili in kaj ne. Če se na primer opiramo na Apihovo tezo o sloju srednje izobrazbe, ki bere Teleks. Mi se moramo na neki sloj opirati. Ker mi smo nakladni časopis, ki živimo od tega, kar prodamo, ne pa od dotacij in od tega, kar nam kdo da. Mislim, da ta sosvet do zdaj ni bil kvalificiran za to, da govori o tem, kdo se na koga opira, dokler se zbira samo takrat, na kritičnih sejah, ko ga kdo kaj polomi ali ga polomimo vsi skupaj. Ne zbere pa se seveda takrat, ko je treba ta časopis urediti. Ko je tiraža padla na 50.000, kje je bil pa sosvet takrat? Mislim, kaj je to, ali bi se lahko tudi kdaj zmenili za kakšen pogovor, ne le ob kritičnih situacijah?

Aljoša Vrečar:

Tovariš predsednik misli, da sem jaz blesav, ampak to ni res. Kar rečem, tudi res mislim. In odstopam ta trenutek…

Matjaž Kmecl:

Rad bi povedal, kaj mi je pri tej zadevi nesimpatično. To, da ste pri takšnem časopisu, ki ima takšen ali drugačen značaj, to še ne zagotavlja novinarske elite. Novinarska elitnost je sposobnost v okviru časopisa, ne glede na to ali je to Teleks ali pa Nedeljski ali kakršenkoli, ustvarjati dobro žurnalistiko. To mi je nesimpatično. Simpatična mi je pa velika zavzetost, zagnanost za to delo. Ta zavzetost in zagnanost je prisotna ves čas. Iz nastopov tovarišev novinarjev iz Teleksa. Trdim pa še vedno, kar sem prej rekel, da je to majhen kolektiv. In zato je ta naloga velikanska. Naloga, ki je neke vrste samožrtvovanje. Navsezadnje bi marsikdo od teh drugod ugodneje živel kot novinar pri kakšnem drugem časopisu.

Nastaja pa neka situacija, ki pa ni koristna za sporazumevanje. Nastaja neko strastno nastopanje, apriorizem. To je možnost pogovora pripomb, ki jih je izrekel tovariš Tavčar, tovariš Grahor. Ta orientacija, kakršna je, kakršna je realizirana, izpričana, je sprejemljiva. Da pa bi bilo mogoče se še pametno pogovoriti, ne da bi bilo to nezaupnica temu, kar je bilo opravljeno. Neka družbena zavest članov tega sveta, da naj na neki način po svojih možnostih sodelujejo pri podobi tega časopisa. Pri tem pa se lahko čisto natančno zavedamo, da tisti, ki resnično dela časopis, ki za njega žrtvuje svojo delovno dobo, ki je, kot vemo, najkrajša v Sloveniji, ker je zaradi naporov dela najkrajša življenjska doba na Slovenskem. Mi ne delamo časopisa – mi se o njem pogovarjamo. Mi poskušamo vzeti neko odgovornost do stvari. Vemo pa hkrati vsi, da časopis delate vi. In da bo takšen, kakršnega boste napravili vi. To je pač pogovor in jaz iz tega ne bi delal ne vem kaj.

Jože Ciuha:

Predlagam, da se zberemo z neko določeno točko dnevnega reda in govorimo. Tem, o katerih bi se dalo govoriti, je veliko. In če bi govorili o problemih potrošništva, bi verjetno tudi govorili o možnostih tega časopisa, o možni odmevnosti. Vendar mislim, da danes nismo za to tukaj. Po drugi strani bi povedal to, da se zbiramo tukaj in se bomo zbirali, ker nas druži skupen interes. Vi delate časopis, mi pa smo tukaj zato, da povemo svoje mnenje o časopisu in da si pomagamo. Ne bi se delili na dobre in obsojence. Tako ne bomo prišli nikamor. Potem pridemo nazaj – večna naša pozicija – kaj bi nekdo rad imel in kaj ostaja v okviru naših zmožnosti in sposobnosti. Naša želja je, da se dobimo. Da je dejansko ta dialog, ki ga vodimo med seboj, čimbolj konstruktiven. Hotel sem reči le to, pač pa se mi zdi, da je tukaj tovariš predsednik vprašal za mnenje, ki naj bi ga o časopisu podal direktor tozda. Mene to zelo zanima.

Jože Boncelj:

Jaz sem slišal samo superlative o Teleksu. Naša kultura je dogodek, vsi berejo naše kulturne strani, kultur res dobro pokrivamo…

Jože Tavčar: So tudi druga področja…

Jure Apih:

Žal še vedno nekaj izhodišč današnjega sestanka ni jasnih. Grahor pravi, da zato, ker je material, ki smo ga predložili, premalo jasen in eksakten. Mi pa sploh ne govorimo tu o naši oceni in analizi, niti o vsebini, temveč predvsem o dilemi, komu je Teleks sploh namenjen…

Vojko Černelč:

Ker ste me izzvali, sam se drugače ne bi oglasil, je šele nekaj tednov, kar sem prišel, moram pa povedati, da ima Teleks izgubo. Res je tisto v zvezi s tiskarno in bo treba urediti dohodkovne odnose, kar seveda vse vpliva na časopis.

Tomaž Brejc:

  • Izobrazbena stopnja, kot je bila označena v tekstu o »razvojnem programu Teleksa«, torej srednješolska izobrazba in višja, tistih 70.000 bralcev, ki že zdaj predstavljajo optimalno število kupcev časopisa, ni bila mišljena kot razredna delitev, na tiste, ki lahko berejo, kot izobraženi in privilegirani uživajo njegov intelektualni potencial, in tiste, ki jih zaradi manjše izobrazbe ni mogoče pritegniti med bralce.
  • Ni res, da bi Teleks lahko bral samo izobražen človek: Teleks je namenjen tistemu, kar imenujemo »splošni bralec«, torej nekdo, ki ni nujno, da ima visoko izobrazbo, ima pa razvit interes za aktualna politična in kulturna vprašanja in se je že znotraj delegatskega sistema moral »izobraziti«, moral razmišljati o družbeni situaciji, Teleks je zanj določen izziv, branje takega človeka bolj ustvarjalno formira. Tu se je Teleks lotil zahtevne naloge, ki je ni mogoče samo finančno opredeljevati, saj gre za kvalitativni dvig novinarstva in za kulturno pomembno nalogo. Posebej na področju kulture – in zdaj res ne govorim samo zaradi tega, ker sem sam nekoliko »vmešan« v to – je Teleks veliko storil. Ne gre samo za aktualizem, gre v pisanju tudi za drugačen pristop, ko skušamo pisati neposredno, intenzivno, razumljivo, pa vendar upoštevaje vse strokovne zahteve. To je nekoliko žurnalističen, toda zelo potreben pristop. V »Razgledih« je več strokovnega branja, toda dostikrat so članki dolgočasni, Razgledi so sivi; ne smemo pozabiti, da ima tudi tako imenovano izobraženstvo skrajno neizdelane poglede na kulturo – in Teleksove rubrike so jim v isto oporo kot kateremu koli formalno manj izobraženemu bralcu.
  • Teleks je gotovo izziv žurnalizmu, kot ga poznamo – če bi se lotili tem, ki jih je predlagal tovariš Grahor ali Tavčar, potem bi se morali tega lotiti na čisto nov, originalen način, to bi bil izziv dosedanjemu pisanju, žurnalistiki, čeprav je vprašanje, kako bi bilo to družbeno ocenjeno oziroma verificirano, kajti takšen prijem bi bil gotovo problematičen ali boleč, toda ljudje bi to brali.
  • Če bi ne bilo Ošlaka, bi ne bili videli slovenske marksistične teorije »na delu«, tako neposredno in široko, kot jo je bilo spoznati v Svobodni katedri. Tu je izstopila iz strokovnih revij in je bila prisiljena konkretizirati in neposredno zavzeti stališče v »življenju«. To je vsekakor zelo pozitivno.
  • Vprašanje zahodnih vplivov na Teleksovih straneh je zame vnaprej problematična teza. Mi smo povezati z več kot eno vezjo z zahodno civilizacijo, ne smemo skrivati tega dejstva, pač pa se je treba s tem spoprijeti, razviti dialog s problemi, ki iz tega izhajajo, ne pa uporabljati to kot aprioristično negativno kategorijo. Nikogar ne moti toliko uvoz zahodne tehnologije, ki pa tudi prinaša s seboj vrsto nujnih družbenih vplivov, medtem ko se za kulturne dogodke »vpliv Zahoda« že lahko uporablja kot negativističen argument, še preden so ti pojavi spoznani in sploh zares razumljeni. Poglejmo samo punk rock, ki še zdaleč ni samo nekritična razbijaška glasba, ampak ima svoj idejni, družbenokritični pojem. Poleg tega se iz te glasbe razvija interes za glasbo samo naprej: do jazza, do klasične in moderne glasbe, nikoli nazaj v narodnozabavni kič. Podobno pot je ubral tudi Teleks, saj naravnost vzgaja bralca zato, da bo jutri segel po Sodobnosti ali Razgledih.
  • Kritika, da je v Teleksu najti preveč seksualnih tem, oziroma tovrstnega kiča, da je preveč takšnega šunda, izhaja iz zelo ozkih puritanskih pogledov, toda ljudje si o tem dajo dosti misliti in ne samo v negativnem smislu; to so resni družbeni problemi, čeprav so bili, kot na okrogli mizi o seksu na Slovenskem, precej bedno opredeljeni. Nagice pa niso šund, človek bi si želel še boljši tisk in boljši okus, pa manj ozkosrčnosti.

Marjan Raztresen:

  • Smo še zmeraj pri številkah. Gre za bralce, ki hočejo vedeti kaj več. Start se je temu krogu približal v idealni obliki. Start ima najboljše intervjuje v Jugoslaviji, na primer.

Jože Tavčar:

  • Rad bi samo nekaj pojasni temu jeznemu tovarišu, oprostite, sem pozabil priimek. Nisem izrazi ugotovitve, da gre pri vas za vplive Zahoda. Sem pa rekel, da je še vrsto tem, ki bi jih Teleks lahko obdelal in ki se tičejo našega delavca.

Jure Apih:

  • Zdaj se trudimo s primerom »Iskra«, ne vem pa, če bomo lahko vse tudi objavili. To pa je ta druga plat. Že tako nam očitajo, da smo preveč črni.

Jože Ciuha:

  • Časopis je naredil dolgo pot. Mi se zdaj tukaj pogovarjamo kot tipični Slovenci, ki nikoli ne znajo pohvaliti, kar je bilo narejeno in je res pohvale vredno. Bom pa jaz povedal. Pri Teleksu je bilo opravljeno veliko delo. Začeli ste pisati o temah, ki so bile doslej na Slovenskem tabu. Vaši članki odkrivajo resnično veliko žurnalističnega poguma. Zato dajmo priznanje temu, kar je bilo narejenega.

Matjaž Kmecl:

  • Tudi o materialnih stroških se moramo pogovarjati, saj to je vprašanje realnih pogojev za delo. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci.

Igor Guzelj:

  • Treba je opozoriti na šibkost naše prodajne službe.

Jože Boncelj:

  • Edini smo se na tak način spustili v kulturno srednjo…

Andrej Grahor:

  • Vprašanje je zdaj o osnovnih izhodiščih za verifikacijo pri Ribičiču. Zato potrebujemo bolj urejeno oceno za 1979 in Naša naloga je, da vam pomagamo izmeriti smer. Spremembe obstoječih rubrik, morebitno uvajanje novih. Se strinjam s Tavčarjem, da je treba dati delavca v Sodobnike. Vse to lahko opravimo s skupnimi močmi. Ne bomo zamenjali uredništva.

Jure Apih:

  • Prosim za kakšne konkretne predloge.

Andrej Grahor:

  • Na primer: gospodarstvo. Osemsto tisoč ljudi dela v Sloveniji, to ni obdelano. So teme, ki so slabo obdelane – sindikati. Pa teme o uspešnih straneh našega gospodarstva. Recimo: zakaj ne bi tako kot ljudi, predstavili še kakšen vlak, npr. ta na progi Ljubljana-Jesenice? Pa tovarno sladkorja. Treba bo več obdelovati proizvodno delo.

Jure Apih:

  • Odločili smo se, da bodo v Sodobnikih ljudje, ki jih javnost pozna, ker vsak dan srečuje njihovo delo.

Andrej Grahor:

  • Na Jesenicah je 35 inovatorjev. Odkritja, izumi, to so teme. Imamo prvomajske nagrade za najboljše delavce, zakaj jih ne predstavite takrat v Sodobnosti, gotovo bi zanimali javnost.

Aljoša Vrečar:

  • Zato ne, ker to takoj naredilo v Delu in povsod drugod.

Vojko Černelč:

  • Res je, da Teleks nekatera področja dobro pokriva, nekaj jih pa tudi ne.

Andrej Grahor:

  • Jaz bom moral iti, mi je zelo žal, ker imam sestanek ob šestih…

Manca Košir:

  • Ali smo sploh prišli do kakšnih sklepov?

Matjaž Kmecl:

  • Lahko zaključimo, da opravljamo delo dostojno. Ocena Teleksa je v celoti pozitivna. Treba je urediti materialni položaj.

Andrej Grahor:

  • O reviji se bomo pa naslednjič pogovarjali.