Obračun s Teleksom

Poročilo delovne skupine, ki ga je sprejela in potrdila Sekcija za marksistično publicistiko na svoji 5. seji  • 13.3.1980 •

ANALIZA IDEJNOSTI PISANJA TELEKSA od 1.6. do 1.12.1979

I.

Cilj analize idejnosti pisanja Teleksa je bil, zasnovati strokovno oceno, na osnovi katere bi bilo mogoče komunistom v uredništvu in svetu Teleksa pomagati začrtati jasnejša idejnopolitična izhodišča angažirane uredniške politike.

Pri tem je bila skupina ves čas mnenja, da v takšno analizo sodijo tako ocena pozitivnih elementov kot ocena strukturnih in vsebinskih slabosti. Skupina je delo začela ob predpostavki, da je treba pot za izboljšanje Teleksa iskati v kvalitetnem dograjevanju njegove vsebinske zasnove in v večji koncentraciji ustvarjalnih sil pri nastajanju številk.

II.

Delovna skupina je analizirala pisanje Teleksa v obdobju od 1.6.1979 do 30.11.1979 po osrednjih stalnih rubrikah in po posameznih področjih, ki so v Teleksu najpogosteje zastopana. Za analizo so služila tudi naslednja gradiva:

  • temeljna vsebinska zasnova Teleksa,
  • poročilo uredništva Teleksa o delu v obdobju oktober 1978 – junij 1979,
  • stališča komisije P CK ZKS za agitacijo in propagando, ki so bila sprejeta junija 1979.

Metodološka pomanjkljivost analize Teleksa je v tem, da je nismo opravljali glede na celotni informacijski prostor, v katerem nastaja, zlasti pa glede na dnevnik Delo, katerega informativni tednik je po svoji opredelitvi Teleks. Mnoge ugotovitve, ki zadevajo pisanje Teleksa, zlasti na področju informiranja o kulturi in mednarodnih političnih dogodkih, namreč v večji ali manjši meri veljajo tudi za Delo, drugo dnevno časopisje in NR, pisanje o religiji, družini, seksualnih vprašanjih, kriminalu, športu, ekologiji pa tudi za drugi revijalni tisk (Stop, Jana, Antena…).

III.

Delovna skupina je prišla do naslednjih splošnih ugotovitev:

  • temeljna vsebinska zasnova Teleksa je ohlapna in nedorečena, ker so šibko opredeljena vsebinska težišča tega tednika in ker ne opredeljuje kriterijev, po katerih bo uredništvo selekcioniralo in pripravljalo informacije;
  • dejanska izhodišča uredniške politike in njegovo pojmovanje vloge Teleksa v našem informacijskem sistemu so razvidna skozi analizo poročila uredništva, ki je pokazala:
    • da se uredništvo mnogo premalo zaveda razrednih in slojnih karakteristik bralcev, h katerim so usmerjane, poskuša pa svoje vloge opredeliti kot vlogo angažiranega soustvarjalca samoupravnega sporazumevanja glede razreševanja objektivno danih protislovij znotraj segmentov združenega dela in med njimi (E.Kardelj: Poti razvoja…) – zato jih skuša neustrezno opredeliti s kriterijem srednje, višje in visoke izobrazbe;
    • da prav zato uredništvo mnogo preslabo pozna in razume dialektiko interesov na katerih temelji tudi zanimanje bralcev za Teleks. Zato sklepa, da mora interes za branje Teleksa šele ustvarjati in celo ustvarjati informacije. Iz poročila uredništva je tudi eksplicitno razvidno, da gre v uredništvu za nerazumevanje bistva pluralizma samoupravnih interesov, zato je bilo mogoče pričakovati, da bo prihajalo v konkretnem uredniškem delu do dezorientacije v pojmovanju kritičnosti in odprtosti časopisa, kar je analiza vsebine številk tudi potrdila.

IV.

Križna  analiza pisanja Teleksa po osrednjih stalnih rubrikah in najbolj zastopanih vsebinskih sklopih je delovno skupino pripeljala do naslednjih ugotovitev:

Teleks je revija, v kateri so najpogosteje zastopana področja: kultura, mednarodni politični dogodki, problematika kriminala, seksa in ekološka problematika; obsežna tematska področja pa doslej niso bila pokrita ali so bila le slabo pokrita: veliki sektorji notranjega političnega dogajanja, zlasti na družbenoekonomskem področju, izbor problematike iz jugoslovanskega prostora je bil nenačrten, izostalo je pisanje o ekonomskih gibanjih v svetu ter o mednarodnem delavskem gibanju (če odštejemo nekaj res dobrih analitskih prispevkov zunanje-političnih dopisnikov in o znanosti, z izjemo medicinske).

Delovna skupina predlaga:

  • da uredništvo idejno dogradi temeljno vsebinsko zasnovo tednika in v uredniški politiki predvidi pot, kako bo na vseh področjih prepletanja in konfrontacije samoupravnih interesov angažirano sodelovala v iskanju v nadaljnji napredek samoupravljanja usmerjenih alternativ ter v razkrivanje idejnih tendenc in ravnanj različnih nasprotnikov samoupravne socialistične in neuvrščene opredelitve Jugoslavije.

Le tako bo mogoče premagati dosedanjo »kulturniško« enostranskost uredniške politike.

Pisanje Teleksa o kulturi

Pisanje o kulturi, v katerem je največ pozornosti posvečeno literaturi, je v Teleksu po številu in dolžini prispevkov izrazito najbolj zastopano tematsko področje. Popolnoma sta mu posvečeni rubriki »To bi morali« in  »Sodobniki«, v rubriki »Intervjuji« je v 26 številkah nastopalo 22 kulturnih delavcev, zlasti literarnih ustvarjalcev, med temami v drugih rubrikah, kot so: »Ta teden na naslovnih straneh«, »Ta teden po svetu«, »Svobodna katedra« in »Odmevi na« pa so po številu prispevkov tisti s kulturnega področja vsakokrat na drugem mestu, takoj za področji, kjer so v teh rubrikah na prvem mestu: mednarodna politika, kriminal, etika in seks.

Poročanje o domači kulturni ustvarjalnosti je v vseh treh rubrikah aktualistično, kar bi bilo dobro, če ne bi bilo obenem tudi enostransko in subjektivistično, povsem usmerjeno v posamezno umetniško delo in ustvarjalca, namesto v obravnavanje tendenc in družbenih gibanj, v katerih so se ta dela in ti ustvarjalci oblikovali in jih seveda tudi soustvarjali.

Rubrika »To bi morali«, ki se je v tem času sicer okrepila še z nekaterimi stalnimi sodelavci, se dejansko ni demokratizirala, temveč le nekoliko bolj odprla tudi opisovanju izbranih pojavov na likovnem in glasbenem področju. Subjektivističnemu vrednotenju literarne ustvarjalnosti, se je pridružilo še esteticistično vrednotenje likovnih in glasbenih dosežkov, brez poglabljanja v še druge razsežnosti umetniških stvaritev.

Delovna skupina sodi, da bi morala ta rubrika doživeti globoko spremembo: namesto avtoritativnega usmerjanja bralcev k tistemu kar »bi morali«, bi rubrika morala omogočati preglednejšo informacijo o tekočih kulturnih dogajanjih na različnih področjih umetniškega ustvarjanja ter z izborom širšega kroga sodelavcev uveljavljati tudi raznolikost v teoretskih in idejnih pristopih k obravnavanim umetniškim dosežkom.

V rubrikah »Intervjuji« in »Sodobniki« prevladujejo kulturni delavci, zlasti literati. Izpraševalci sobesedniku vsiljujejo svoj način razmišljanja, preseneča, da se intervjuvanci le redko kdaj dvignejo nad pojmovno raven izpraševalca, dostikrat pa zdrknejo celo nižje. Intervju ni samo novinarska zvrst in tehnika, ampak je predvsem ogledalo politične opredelitve in dometa vednosti tistega, ki izbere sogovornika in razgovor vodi.

Delovna skupina zato predlaga, da se v obe rubriki s premišljeno uredniško politiko vključujejo ustvarjalci tudi z drugih področij združenega dela – znanstveniki, naravoslovci in družboslovci, raziskovalci, izumitelji itd. – da se razširi krog tistih novinarjev, ki te razgovore vodijo, in da se uredništvo razjasni, kaj želi s posameznimi intervjuji ali portretom sodobnika, bralcem sporočiti.

V poročanju o kulturnih, zlasti literarnih dosežkih v Jugoslaviji je prevladoval senzacionalizem, na najnižji ravni pa je obtičalo poročanje o kulturnem dogajanju v tujini, za katerega je značilno nekritično prevzemanje poročil o kulturno-političnih škandalih in zvezdništvo, le tu in tam pa se nakazuje tudi zveza med kulturnimi pojavi in njihovo družbeno podlago (prispevek o rocku proti desničarjem v ZRN).

Delovna skupina sodi, da bi moralo uredništvo zasnovati dolgoročnejšo kulturno usmeritev Teleksa, razširiti obravnavo kulture tudi na spremljanje dogajanj v množični kulturi, kulturni dejavnosti mladih ter amaterski kulturni tvornosti. Okrog sebe bi moralo zbrati vsaj 10 do 15 različnih teoretskih delavcev, ki se ukvarjajo tudi s kulturnimi vprašanji, in tako doseči, da se spremljanje pojavov v kulturi spremeni v analizo tendenc in odkrivanje tokov in gibanj. Pri poročanju iz Jugoslavije in tujine bi se uredništvo moralo opreti na širši izbor kvalitetnejših in napredno usmerjenih virov.

Pisanje Teleksa o mednarodni problematiki

Ta problematika, ki je po zastopanosti v Teleksu na drugem mestu, je razporejena v različne rubrike in se usmerja na različne vidike mednarodno-političnih vprašanj.

V rubriki »Aktualno« se praviloma, s solidno povprečnimi komentarji, in na strogo načelni ravni obravnava naša mednarodno-politična dejavnost in ko naše konkretne reakcije na pomembne mednarodne dogodke; v rubriki »Ta teden na naslovnih straneh« se objavljajo članki iz tujega, pretežno sredinskega in desnega tiska, ki praviloma izhajajo iz idealističnega pojmovanja sodobne zgodovine, ki da jo delajo politični voditelji ali kvečjemu teroristi in zarotniki, nikakor pa ne množice; v prispevkih zunanje-političnih dopisnikov Dela, ki pišejo »posebej za Teleks«, se poskuša orisati notranje-politične podobe Italije, Francije, Anglije in ZRN, ki pa le izjemoma presežejo raven obravnavanja umazanih afer parlamentarnih strankarskih bojev in podtikanj (izjema: nekateri zapisi iz ZRN, zapisi o italijanskem terorizmu); skrajna točka v poročanju o mednarodnih dogodkih pa je dosežena v rubriki »Ta teden po svetu«, kjer se večinoma brez navedbe vira, poroča o mednarodnem kriminalu – zlasti o mamilih, o tujih pop zvezdah in o tujih kvazi socioloških in kvazi psiholoških znanstvenih dognanjih v zvezi s seksualnimi navadami drugih narodov.

Mnogo premalo, mnogo premalo konkretno in brez vsakršnega občutka za razredno ozadje dogajanj, pa je pisanje o neuvrščenih in o deželah v razvoju, kar objektivno ustvarja vtis, kot da tega gibanja in naše aktivne vloge v njem in v vseh mednarodno-političnih dogajanjih sploh ni.

Delovna skupina predlaga:

  • da se uredništvo okrepi s stalnim sodelavcem za mednarodno-politična vprašanja,
  • da se v izbor iz tujih virov vključi pretežno napredno usmerjeni tisk, kadar pa se zaradi vpogleda v takšen način razmišljanja izbira iz desnega, je treba na to tudi opozoriti,
  • da si s pomočjo dopisnikov Dela in drugih poznavalcev političnih dogajanj v posameznih deželah ustvari vpogled v politično orientacijo posameznih tiskovnih koncernov in da iz seznam svojih virov uredništvo, kolikor je le mogoče, briše glasila takšnih desnih koncernov, kakršni so npr. v ZRN; Bauer, Burda in Springer. Na isti način si je treba tudi pridobiti pregled nad tiskom neuvrščenih, zlasti azijskih, afriških in južnoameriških držav;
  • da se za vsak prispevek iz tujega tiska navede vir in avtorja, ki ga je priredil za Teleks,
  • da se krog zunanjih dopisnikov Teleksa razširi tudi na dopisnike drugih jugoslovanskih listov ter drugih poznavalcev razmer v določenih deželah,
  • da se od potopisca zahteva poskus sinteze osebnega doživljanja in vpogleda v najpomembnejša družbena protislovja okolij, ki jih opisuje (zgled: M. Gorjup: Kitajski dnevnik),
  • da je v poročanju o mednarodnih dogodkih treba ohraniti smisel za zanimive podrobnosti, zanimive osebnosti in morda tudi za senzacionalistične afere, da pa je vedno treba iskati zvezo in osvetljevati globlja ekonomska, idejna, politična in kulturna ozadja takih podatkov.

Diskusija o socialistični etiki in morali

V rubriki »Svobodna katedra« so bili v 26 številkah načeti 4 sklopi vprašanj: etika, kultura, zdravstvo in ekologija. Za vse 4 sklope je v izhodišču značilno, da napačno postavljajo v ospredje spopad med dokaj abstraktno »družbo« in zelo individualiziranim, osamljenim posameznikom.

Za vse štiri razprave o etičnih vprašanjih je značilna tipična idejna lastnost »resničnega socializma«, ki jo je opredelil že Marx v Manifestu: moraliziranje, ki pa je v načelni diskusiji o socialistični morali, ki je izzvala največ odmevov, nastopala v vlogi »javnega mnenja«, mnenja »preprostih komunistov«, in je bila le ena izmed barv pisane ideološki palete, ki jo je ta diskusija razgrnila.

Delovna skupina je ocenila, da je v svobodni katedri o socialistični morali zelo jasno izstopala splošna značilnost uredniške politike Teleksa: da na površen, premalo domišljen način, ne da bi opredelila lastno razredno pozicijo, odpre neko pereče družbeno vprašanje, nato pa je soočena z rezultati, ki jih ni pričakovala. Stihije, ki jo prikliče razredna nedoločenost izhodišča oziroma izhodiščna pozicija nekakšne nadrazredne demokracije, ni mogoče obvladati, ker spodnese prav socialistično stališče, s katerega bi bilo takšno stihijo mogoče celo preprečiti.

Razprava o socialistični morali je bila uvedena s stališčem, ki se proglaša za marksistično in ki ga doslej nihče ni jasno in glasno, v JAVNI  strokovni diskusiji, ovrgel kot nezadostnega, sledi zmeren prispevek teologa, nato prispevek spravljivega abstraktnega humanizma, nato pa prispevek še enega avtorja, ki nastopa z ostro načelnih marksističnih pozicij, nakar se utrga plaz: heideggerjanci se morajo proglasiti za pravoverne marksiste zato, da izpodbijajo uvodno stališče kot vulgarno materialistično, predmarksistično, v bistvu meščansko stališče – in kot alternativo ponujajo teoretski dialog s kristjani; priglasijo se tudi klerikalci, ki očitno kažejo, da jim ne gre za diskusijo o morali, oglasijo se moralizirajoči resnični socialisti, ki so bližje teologom in abstraktnim humanistom kot marksistom, nato se k sleherni od teh variant priključujejo različni somišljeniki, kot sinteza pa se na koncu teoretske diskusije ponudi moralni credo liberalnega meščanstva – pristajanje na sicer »prehodno« nujnost egoističnega posameznika.

Delovna skupina je ugotovila, da je nauk te diskusije v naslednjem:

  • vsako aktualno družbeno vprašanje je treba odpreti z marksističnih pozicij, sicer nam bo nasprotnik določal pogoje in teme idejnega boja, namesto idejnega poenotenja pa se ustvarja idejna zmeda – kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo;
  • diskusija je sicer jasno zarisala idejne pozicije, pokazala, to kar je, pri tem in s tem pa je tudi končala, ne da bi problematiko in naše razmišljanje o njej potisnila kak korak naprej, kar bi jo navsezadnje upravičevalo in iztekla se je brez zaključka v razvodenelih pismih bralcev;
  • neuspešnosti razprave o socialistični etiki in morali v Teleksu je botrovala odsotnost javne, strokovne in kritične diskusije v ustreznem teoretskem tisku, kjer naj se ta diskusija tudi nadaljuje in dožene do konca.

Delovna skupina predlaga, da svet Teleksa na predlog resornih urednikov sprejme program tem za svobodne katedre za pol leta vnaprej in da se ob sleherni temi pred začetkom objavljanja organizira razprava poznavalcev, v kateri se opredelijo nosilna vprašanja in pisci glavnih prispevkov.

Vprašanja ženske, družine in spolnosti v Teleksu

V stiku s Teleksom je običajno najprej navzoča ženska (prevladuje na naslovnici, in je vsakokrat objavljena v Helenini rubriki). Nastopa kot objekt spolne komunikacije, skrčena je na čisto telesnost, industrijsko poudarjeno mladostnost, izzivalnost, drznost…

Ob enostranski vizualni predstavitvi ženske, se skorajda osmešijo tudi posamezni pesniki, katerih verze ponujajo k fotografijam v Helenini rubriki, v kateri je pogosto tudi dokaj grobo in kvantaško pisanje (koza, Micka, Francelj) ter neutemeljeno posploševanje. Če primerjamo druge revije s Teleksom, potem vidimo, da drugod ženske v vlogi lepe lutke nastopajo predvsem v reklamnih sporočilih, v Teleksu pa je ta tendenca izrabljanja ženskega telesa prišla do viška in prehaja v pornografijo.

Teleks sistematično ustvarja mit ženske, ki je izvorno neločljivo povezan z manipulacijo ljudi, z neenakopravnostjo in z izkoriščanjem. Izgovarjanje na to, da gre pri tem le za rušenje tabujev, za revolucioniranje, za prosvetljevanje »Slovencev«, se izkaže kot dokaj bledikava in motna fasada za dejanske cilje: ženska naj bi namreč v tej razčlovečeni, enostranski in zmaličeni podobi pripomogla k temu, da bi se Teleks čim bolje prodajal.

O problemu družine je Teleks v tem obdobju pogosto pisal, za tipičnega pa lahko velja prispevek iz štev. 27 »Vrednote se rušijo«, ki na podlagi dokaj stare ankete Sociološkega instituta sklepa o odnosu do zakonske zveze (odnos med zakonsko zvezo, gospodinjstvom in družino ni jasen – mešanje pojmov in neutemeljena sklepanja). V tem prispevku (in kasneje na okrogli mizi) je poudarek na tem, da se »bojimo priznati spremembe«, ki jih doživlja družina. Vprašanje, ki se takoj zastavi je, kdo se boji in za kakšne spremembe gre. Spremembe so namreč v prispevku označene le kot spreminjanje »tradicionalne družine«, nobene misli pa ni o vsebinskih vidikih spreminjanja odnosov med spoloma in odnosov v družini. Prav tako je spreminjanje razloženo kot obči proces, podoben v vseh »industrijsko razvitih družbah«, zanemarjene pa so specifičnosti naših razmer.

Veliko prostora je Teleks posvečal spolnosti, pri čemer dokaj očitno izstopa težnja, da bi čim bolj »prosvetljeval Kranjce«; za različnimi prispevki je moč zaslutiti prizadevanja za demistifikacijo seksa, ki pa potekajo v okviru nekaterih občih značilnosti kot so: senzacionalizem, krčenje ljubezni na seks, anarhično malomeščansko razlaganje seksa, površinsko obravnavanje nekaterih problemov spolnosti, seks pogosto nastopa kot blago, mnogo je neutemeljenega posploševanja.

Značilna za tak način pisanja je bila Teleksova okrogla miza: Ljubezen, seks ali kontakti od pasu navzdol (štev. 29 in 30), ki je tudi naletela na velik javni odmev. Ob zvezdniškem pristopu, ki naj bi zagotovil bralnost, je v kavarniško kvantaškem stilu bolj dominirala skupina tistih sobesednikov, ki so kot »sodobne vrednote« razglašali: neodgovornost do sočloveka, skrajni egoizem, spolni razvrat, nasilje, anarhično razumljeno svobodo. To so vrednote, ki v sodobnosti ustrezajo malomeščanskim plastem slovenske družbe, vendar so v Teleksu dobile prilastek edino veljavnih, »sodobnih« vrednot. Do konca razčlovečeni človek je bralcem ponujen kot vzorec sodobnega človeka in kot perspektiva »racionalnega« razvoja. Nekatere temeljne socialistično humanistične vrednost so cinično zavrnjene, vse, kar ni malomeščansko, anarhistično in liberalistično, je zasmehovano, istočasno pa se skuša prikazati, da obstaja neka umetna družbena »kontrolna institucija«, ki da nekomu nekaj preprečuje.

Delovna skupina je ocenila, da uredništvo s takšnim pristopom teži k poneumljanju ljudi, izraža skrajno elitističen odnos do »množic« in razvrednotuje dejanske procese osvobajanja ljudi. Podobnih idejnih značilnosti so tudi prispevki »Pornografija in svet« (štev. 36) in »Strahovi E. Jong po slovensko« (štev. 25).

Nesocialistična idejna usmerjenost Teleksa na tem področju se povezuje tudi s težnjo po oblikovanju nekakšnih nacionalnih predstav – stereotipov (»Čutna ljubezen Slovencev«), ki so neutemeljene in ne vodijo k resni obravnavi posameznih problemov. Kazalci o upadanju dvojne morale v naši družbi ne smejo biti presenečenje – to so lahko le za tistega, ki oblikuje svoj sedanjik na novi obliki dvojne morale.

Delovna skupina sodi, da bi moralo uredništvo Teleksa tudi na tem področju izoblikovati jasna idejna izhodišča in opredeliti cilje objavljanja različnih prispevkov. To bi onemogočilo skrivalnice s tako imenovano ‘svobodo’ pisanja, ki sedaj pogosto nastopa kot ščit za razširjanje sporočil, ki dejansko zavirajo procese emancipacije ljudi. Tudi sklicevanje na »duh časa« in podobno, je treba postaviti v okvir meril stvarnih prizadevanj za preseganje neenakopravnosti med spoloma. V ta okvir sodijo tudi razna znanstvena spoznanja s področja spolnosti in družine, za katera gotovo mora biti prostor v katerikoli reviji. Sporočila, ki mejijo na igračkanje z ljudmi ali ki uporabljajo oziroma izrabljajo ljudi (zlasti ženske) zgolj kot objekte, nimajo ničesar skupnega z zgodovinsko dosežen stopnjo boja za preseganje razredne družbe.

Pisanje Teleksa o ekologiji

V Teleksu so v tem obdobju pogosto objavljali prispevke z ekološko problematiko. Največ jih je izšlo v obliki pisem bralcev, v rubriki »Svobodna katedra« so ji posvetili uvodnik, na katerega pa ni bilo direktnih odmevov, več prispevkov je izšlo tudi v rubrikah: Aktualno, Ta teden po svetu in Ta teden na naslovnih straneh.

Idejna analiza teh prispevkov opozarja na več stvari:

  • pri obravnavanju tako imenovane ekološke problematike zastopa Teleks, znotraj napačno prakticiranega ali razlaganega samoupravnega pluralizma interesov, pozicijo izoliranega privatnega interesa. Ozadje in podporo njegovega pristopa predstavlja ideološko vprašanje: »Kako doseči skupno rešitev, če hoče vsak svoje«. Teleksu je tu mogoče očitati predvsem, da takšno pozicijo komercialno obrne v svoj prid. učinkovita, to je, ne samo verbalna kritika te pozicije pa je možna šele ob konkretni analizi elementov ideologije abstraktnega človeka, nedialektičnega zoperstavljanja narava/človek, pozicije administrativno-tehnokratskega razreševanja nasprotij interesov, ki nastopajo v ostalih sredstvih javnega obveščanja (Delo, TV-dnevnik) in ki oblikujejo tisti prostor problemov, tista vprašanja, znotraj katerih je potem Teleksov način načenjanja vprašanj šele lahko uspešen;
  • Teleks torej le izkorišča položaj, ki nastane ko se določena gesla (govorjenje o ekološki krizi, zatiskanju pasu, odpovedovanju vsakršni nenasitnosti, varstvu narodne kulturne in naravne tradicije itd.) zastavljena kot začetne politično-mobilizacijske parole, nerazdelano uporabljajo tudi v nadaljnji družbenopolitični akciji, ko torej ni upoštevano v kolikšni meri ta gesla nosijo v sebi tudi še ideološke usedline meščanske zavesti in vrednotenja, in v kolikšni meri nagovarjajo delovne ljudi ne kot samoupravljavce, temveč kot izolirane subjekte;
  • ena od temeljnih pomanjkljivosti, spet ne samo Teleksa je, da jemlje »ekološko problematiko« kot avtonomno in izolirano področje na ravni splošnega vprašanja razmerja med Človekom in Naravo – na tisti ravni torej, ki jo je začrtalo desno ekološko gibanje v svetu. S tem je spregledano, da je ravno avtonomno nastopanje ekološke problematike način zakrivanja vsakokratnih konkretnih družbenih interesov in problemov, za katere dejansko gre, da je torej »ekološka problematika nasploh« ravno sodobni način povezovanja različnih elementov oziroma konkretnih protislovij družbenega razvoja – od osnovnega vprašanja dialektike produktivnih moči / produkcijskih razmerij, vloge in funkcije znanosti v sodobni družbi, vprašanja kulturnih vrednot, do narodne »identitete« itd. – ki nevtralizira vsakokratni razredni značaj teh elementov. Naloga marksistične teoretske analize je, da ob nastopu »ekološke problematike« razkrije, katera konkretna družbena vprašanja so potegnjena v igro in katero je dominantno vprašanje, za katerega gre, Teleks pa bi moral na svoji ravni, z ustreznim načinom pisanja, omogočiti bralcu tisto distanco do problema, s katero postane viden konkretni sklop posredovanj in s tem nakazati smer razreševanja vprašanj. Še zlasti je za to primerna predstavitev nastopa ekološke problematike v zahodnih državah, kjer je možno, ob in v, pojasnitvi zakaj in kako lahko nastopa ekologija kot neposredni mobilizacijski trenutek politizacije »množic« – očrtati specifičnosti družbeno-zgodovinskega razvoja, aktualnega razmerja političnih sil itd. – tako rekoč »mimogrede« tudi zarisati ali pa vsaj sprožiti občutek za specifičnost samoupravnega pristopa do ekološke problematike.

Religija, cerkev in klerikalizem v Teleksu

Teleks je v obravnavanih številkah pogosto pisal o problemih religije, cerkve in klerikalizma. Pregled najbolj izstopajočih člankov pa pokaže resno slabost njegove uredniške politike na tem področju – neizdelano, nejasno temeljno izhodišče. O tem pričata dve skrajni točki v obravnavanju problemov religije: objava Ošlakovega prispevka v diskusiji o socialistični morali na eni strani, in liberalno meščanska »prostodušnost« na drugi, s katero pogosto obravnava novejše pojave magije in misticizma, katerih globokih družbenih korenin v sodobnem kapitalističnem svetu takšno obravnavanje seveda ne more skriti.

Uredniki so imeli srečno roko pri objavi intervjuja z uglednim italijanskim katolikom La Vallejem, v katerem je izpričana potreba po skupni fronti vseh demokratično usmerjenih italijanskih ljudi, ne glede na nazorske razlike, v boju za demokracijo v lastni deželi in za svetovni mir.

Idejno nerazčiščenost stališč je uredništvo pokazalo z objavami vrste prispevkov ob papeževem obisku na Poljskem, ki je bil prikazan senzacionalistično, pisanje pa uglašeno na akorde katoliške in zahodne propagande. Nobenemu od piscev ni prišlo na misel, da bi vsaj z enim stavkom nakazal temeljno razliko v ravnanju RKC na Poljskem in pri na v zgodovini, še posebej v II. svetovni vojni. Analize osebnosti, stila dela in življenja novega papeža, so ostale na meščanskih izhodiščih in na povzemanju njegovih izjav o tem, za kaj se zavzema v cerkvi sami in izven nje, pravzaprav nič pa ni bilo napisanega o tem, zakaj se zavzema prav za ta in ne za drugačna stališča.

Popolnoma zgrešen je bil tudi način pisanja o materi Tereziji. Prav je, da Teleks piše o takšnih požrtvovalnih in humanih posameznikih, ni pa prav, da ob tem ne zna povedati, da je svetovno meščanstvo materi Tereziji sicer podelilo Nobelovo nagrado, ni pa se pripravljeno odreči niti enega odstotka narodnega dohodka razvitim, da bi pomagalo izkoreniniti bedo, katere omiljevanju se je žrtvovala mati Terezija.

Slab posluh za stvarnost izpričuje tudi prispevek o odnosu do vernih mladincev, ki ga Teleks povzema po Mladosti. Izrazito dogmatska in sektaška stališča, razvita v tem prispevku, so odklonjena mnogo premedlo in premalo argumentirano.

Delovna skupina predlaga, da se uredništvo usposobi za ustreznejše pisanje o tako občutljivi, toda obravnave še kako potrebni problematiki.

Teleksovo uredništvo o sebi

Delovna skupina je odnos uredništva do lastnega dela analizirala zlasti na osnovi njegovih izrecnih izjav v rubrikah: Teleksov teleks in Odmevi na.

Rubrika Teleksov teleks (uvodnik) pomembno odkriva samozavedanje uredništva o lastni družbeni vlogi in poslanstvu.

Uvodnik je kar petkrat intoniran z razmišljanji o spolnosti, družbeno-ekonomska vprašanja dosledno obravnava z zornega kota atomiziranega potrošnika, nikoli z zornega kota proizvajalca, vprašanja zadovoljevanja drugih potreb, ki ne izvirajo iz želodca (kultura, šport…), pa so obravnavana z zornega kota atomiziranega ustvarjalca (kulturnika, športnika…).

Angažiranost in družbena kritičnost se v Teleksu očitno zamenjujeta za: upati si kritizirati organizirane nosilce družbenega odločanja, ker ne urejajo zadev iz svojih pristojnosti.

Uredništvo v 26 uvodnikih kar osemkrat govori o lastnem delu, pri čemer izstopajo: izrazita nesamokritičnost, zavestno odklanjanje uredniške odgovornosti za idejni profil časopisa, namerna dvoumnost, v kateri določena informacija različno obveščenemu bralcu pove dve nasprotujoči si sporočili, ob prevzemanju kritičnih stališč do njihovega dela pa uredništvo navaja samo pozitivne sodbe (npr. ob stališčih komisije P CK ZKS za agitacijo in propagando).

Za rubriko »Odmevi« pa je značilno, da se v njej vodijo nenačelne osebne polemike, uredništvo pa jih, namesto da bi jih odklanjalo, celo vzpodbuja.

Delovna skupina predlaga, da se rubriko Teleksov teleks spremeni tako, da bo opravljala funkcijo predstavitve številke (npr. tako kot podobna rubrika v reviji Start) in da v rubriki »Odmevi na« uredništvo v bodoče zavzema jasna, na vsebinski zasnovi in načelni uredniški politiki zasnovana stališča.

Delovna skupina sodi, da se ob kritičnih stališčih, do katerih je prišla v pričujoči analizi, komunisti v uredništvu Teleksa ne bi smeli zagrinjati v samopravičarstvo, temveč bi morali biti sposobni samokritično izluščiti realne slabosti v svojem delu in jih odpravljati.

Delovna skupina predlaga, da predloženo analizo idejnosti pisanja Teleksa sprejme za marksistično publicistiko MC CK ZKS ter jo predloži v nadaljnjo obravnavo ustreznim komisijam P CK ZKS.

Ljubljana, februar 1980

 

V delovni skupini so sodelovali:

Milan ČREPINŠEK

Božidar DEBELJAK

Bogdana Herman

Rado JAN

Maca JOGAN

Janez KOROŠEC

Sonja LOKAR

Tomaž MASTNAK

Rado RIHA

Pavle ZGAGA

Slavoj ŽIŽEK

 

* Braco Rotar je zavrnil podpis dokumenta, Slavoj Žižek pa je bil, kot mi je zatrdil,  podpisan brez njegove privolitve.