Beograjčani bi bili radi gostitelji iger

DELO sobotna priloga • 25.avgusta 1984 •

Vest, da so se naši ugledni športni funkcionarji že postavili v vrsto kandidatov za izvedbo prvih naslednjih še neoddanih olimpijskih iger, je botrovala razburjenju, ki je v teh ne prav srboritih časih morda celo dobrodošlo. Nekateri imajo tako priložnost, da na glas in kar v brk povedo, kaj si mislijo o tistih, ki so nam organizirali toliko veličastnih prireditev, zgradili toliko prečudovitih objektov, pridobili toliko časti in slave in prigospodarili, kar so pač prigospodarili. Drugi lahko ponosno preštevajo bazene, nogometna igrišča, proge za bob in hitrostno drsanje, tehtajo pohvale, lepe besede in obljube. Eni bojda grizejo, drugi se najbrž branijo in izmikajo. Ta izmenjava mnenj, kot je že v navadi, ni posebno korektna. Mnoga odprta vprašanja ostajajo odprta, namesto odgovorov poslušamo zmerjanja, namesto argumentov grožnje. S podatki pa tako ali tako ravnajo, kakor se jim zahoče. Najširša družbena obravnava in javna razprava, ki nas čaka, bo priložnost, da razčistimo, kar je sporno, in osvetlimo, kar je nejasno. Pri tem bi rad omenil nekaj vidikov, ki so običajno zapostavljeni, pa za prizadeto javnost morda le niso nepomembni.

1. Najavljeni pozitivni finančni rezultati sarajevske olimpijade je eden tehtnejših argumentov zagovornikov novega eksperimenta. Mnogi seveda dvomijo in postavljajo neprijetna vprašanja. V deželi, ki mora najeti drage tuje strokovnjake, da ugotovi, koliko je zadolžena, si ne bi smel nihče privoščiti zviška zavračati dvomljivce, ki ne verjamejo več na besedo o objektivnosti podatkov in korektnosti izračunov. Tisti, ki polagajo račun za svoje delo, vidijo rezultate prav gotovo v lepši luči, toliko bolj, če jih želijo vgraditi v novo ambiciozno konstrukcijo. Zato bi bil resnično nepristranski in do kraja javen obračun z natančno specifikacijo posrednih in neposrednih stroškov in vseh vrst prihodkov za pošteno javno obravnavo nujen.

2. Zainteresiranost gospodarstva, da z odkupom sponzorskih in licenčnih pravic sofinancira prireditev in pripravljenost prebivalstva, da v tej ali oni obliki prispeva svoj delež, veljata le, če ju izrazita gospodarstvo in prebivalstvo. S pritiski izsiljene milijarde združenega dela in posredno uveljavljeni prispevki prebivalstva ne bi smeli utemeljevati finančne konstrukcije. Če nas resnično zanima mnenje prizadetih, jih lahko vprašamo.

3. Komercialni uspeh ameriških zasebnih organizatorjev ne bi smel pretirano opogumljati naših pobudnikov. Gospodarsko zaledje in okoliščine, v katerih je uspelo Petru Ueberrothu, pač niso resno primerljive z razmerami pri nas.

4. Mobilizacijska sposobnost naše družbe je prav gotovo velika in realna primerjalna prednost. Dejstvo je, da smo sposobni angažirati in motivirati naše najboljše kadre, aktivirati prav vse dejavnike, premagati vsakršne ovire in ustvariti nemogoče. Sarajevo in ne le Sarajevo je zgled, ki mu ni oporekati. Vprašanje, ki bi si ga morali z vso resnostjo zastaviti, pa je, ali so te igre danes in tudi jutri vredne tolikšne družbene energije, kakršne vrhu vsega še nimamo na pretek. S prizadevanjem, zavzetostjo in tudi pogumom, z doslednostjo in navdušenjem, ki jih znamo vložiti v pripravo iger za svetovno zabavo, s kadri in sredstvi, ki jih znamo mobilizirati, in z odločnostjo, kakršno imamo, bi v enakem ali krajšem času morda enako ali še bolj uspešno rešili tudi kak akuten problem te družbe. Kdor je od blizu doživel sarajevsko olimpijado, ve, da se da s tako organizirano družbeno energijo tudi gore premikati. Mar ne bi danes morali pravzaprav premakniti nekaj hudo velikih gora? Morda res ni povsem korektno trditi, da bi z enako zavzetostjo namesto olimpijade, na primer, postavili na noge skorajda brezizgledno šepavo turistično gospodarstvo in podvojili ali potrojili njegovo devizno realizacijo. Brez vsakega dvoma pa nam bo energija naših najboljših kadrov, organizacij in institucij, ki jo bomo štiri in več let namenili igram, nekje hudo manjkala.

5. Motivacijski dejavnik, ki ga nočemo videti, ker menda ni lepo o njem govoriti, ki pa je hkrati, kot vsi vemo, vedno in povsod prisoten, je osebni interes. Tudi pri pobudah za organizacijo svetovnih športnih iger ga mora biti obilno zraven. Organizacija prireditve, ki je v središču svetovne pozornosti, je naporna in odgovorna pa hkrati privlačna in ugledna. Povsem človeško in normalno je prizadevanje za realizacijo osebnih ambicij in prav nič slabega ni pri tem. Je pa le dobro vedeti, da takšne težnje so in da lahko včasih odtehtajo tudi drugačne interese.

6. Ugled, slava in čast, ki si jih bo naša država menda pridobila z organizacijo svetovnih športnih tekmovanj, je zadnji in po poudarkih sodeč najtehtnejši in najpomembnejši argument pobudnikov. Zlagana in nemoralna politična floskula v resnici beži pred resnico, ki jo ve slednji delavec in kmet.

Ugled po svetu in doma bomo spet zgradili, ko se bomo izkopali iz ponižujočih težav, ko bomo ponovno zagnali gospodarski stroj, pospravili po hiši in spet ponosni stopili v svet. Takrat, ko bomo vsem skupaj dokazali, da je ta naš današnji samoupravni socializem zares pot v človeka vredno bodočnost, takrat bomo imeli tudi ugled, slavo in čast. Dokler pa v tem nismo prepričljivo uspešni, je morda bolje, da se posvetimo delu in se časti, kakršno se bo čez štiri leta pridobival Seul, odpovemo.

Jure Apih,
Ljubljana